Šumer. Pia Šumer. Zdi se, da ima dan simpatične zdravnice več kot le 24 ur.
Pia je v otroštvu dolga leta trenirala smučanje, istočasno pa se je lotila tudi vrste drugih bolj adrenalinskih športov.
»V vseh športih se je začelo nekako tako: daj, poskusi na eni dirki, da vidimo, kako gre. Pa je šlo,« se dandanes spominja Pia Šumer, ki se je v življenju preizkusila že v pestri paleti športnih panog.
Od kartinga pa do dirk z vodnim skuterjem.
Danes Pia, sicer specialistka radiologije, sedi na sovozniškem sedežu avstrijskega prvaka v reliju Simona Wagnerja.
Pia, po vseh dejavnostih sodeč, se zdi, da ima vaš dan res kako uro več kot naš. Kako vam uspeva?
(smeh) Včasih je občutek res tak. Dopoldneve preživljam v službi, potem so tu še domača opravila in moja dva psa. Konec tedna napoči čas za dirke. Včasih pa mi že služba zasede kar ves dan.
View this post on Instagram
Med prvimi športi, ki ste se ga lotili, je karting. Sicer precej neobičajna izbira za deklico. Kaj je botrovalo temu?
Moj oče je po izobrazbi strojnik, kar pomeni, da je prava zakladnica tehničnega in mehaničnega znanja. Nikoli se sicer ni ukvarjal s katerimi izmed motorističnih športov, je pa recimo sam sestavil svoj prvi motor.
Tako se je odločil, da bo tudi na svoje otroke prenesel veliko ljubezen do moto športov in strojništva. Pa se je rodila deklica. Jaz.
Moja mama je želela, da bi postala balerina in bi lahko občudovala moje predstave v SNG Maribor, a me je očetovo znanje in zanimanje precej bolj navduševalo. Tako se je oče odločil, da mi predstavi karting.
Sin maminega bratranca je imel v lasti stezo za karting, pa se je ponudila priložnost, da se na njej preizkusim. V hipu mi je postalo všeč. Nič čudnega, tudi moja starša sta z motorjem veliko potovala naokrog, celo na poročno potovanje sta se podala z njim.
Če sem kaj po njima, kaj veliko možnosti, da bi nekoč plesala v SNG tako že od začetka ni bilo, saj mi je bila ljubezen do bencina položena v zibelko. (smeh)
Verjetno ste bili ena redkih deklet pri kartingu.
Seveda, le peščica nas je bila. Nekatere so kasneje kariero nadaljevale v motošportu. Mislim, da smo se med fante odlično vključile, saj na nas niso gledali dosti drugače.
Hitro smo dokazale, da se lahko kosamo z njimi. V otroških letih tudi ni bistvenih razlik med fanti in dekleti, pa tudi kasneje nas nikoli niso obravnavali kako drugače.
Uvrstitev nikoli ni bila pogojena s spolom, saj smo tekmovali vsi v isti kategoriji.
V motošportu se je tako treba izkazati tudi v moški konkurenci.
To je bila gotovo dobra izkušnja za naprej?
Zagotovo! V vsakdanjem življenju je vprašanje emancipacije močno prisotno, zato je v končni fazi dobro, da te ni strah kosati se z moškimi.
Kasneje ste presedlali na vodni skuter, a če prav razumem, prihajate s Štajerske. Od kod torej ta navezanost na vodo? Morje?
Seveda »jet ski« pogosto povezujemo z morjem, a veliko skuterjev se najde tudi na sladkih vodah, predvsem jezerih. Tu poteka tudi večina dirk. Na Dravi so recimo v tistem času potekale dirke državnega prvenstva, danes na žalost ne več.
Tudi doma smo imeli skuter, ki smo ga poleti s seboj odpeljali na morje. Tako mi vožnja z njim ni bila tuja, naučila sem se loviti ravnotežje, poleg tega pa je koncept zavojev in fizikalnih zakonitosti precej podoben kot na smučeh.
Ker sem dolga leta smučala, mi je bilo to zelo blizu. Ko sem smučke postavila v kot, sem se posvetila šoli in študiju, v »prostem času« pa sem se posvečala dirkam z vodnim skuterjem.
Je v Sloveniji ta šport kako organiziran ali ste bili pri tem predvsem samouk?
Ker sem pozimi še smučala, sem bila s poletjem na prvo sezono na vodnem skuterju dobro pripravljena. Imela sem rutino, bila sem disciplinirana, zato sem kondicijsko pripravo lahko izvajala kar sama.
Poleg tega sem se z drugimi iz motošporta dogovorila za skupne treninge, saj tudi tam ni prave organizacije suhih priprav. Kar pa se vaje na vodi tiče, pri tem pa sem bila samouk.
Nekaj znanja in izkušenj sem črpala od starejših, sicer pa ni klubov, kjer bi lahko treniral tovrstne discipline.
Ni tako kot v nogometu. Tudi na splošno pri nas bencinski športi niso prepoznani kot nekaj, s čimer si človek lahko služi kruh.
Nogomet? Ne moremo mimo tega, da dandanes vseeno ste povezani z nogometom.
Da, res je. (smeh) Sodelujem kot zdravnica v ženski nogometni reprezentanci do 19 let, čeprav zadnje čase precej manj, saj mi enostavno ne ostane dovolj časa.
Kako ste z vodnega skuterja presedlali na sovozniški sedež dirkalnika v reliju?
Spet čisto naključje. Že kot majhna deklica, iz kartinga torej, sem bila prepričana, da bom nekoč, ko bom velika, vozila tudi prave dirkalnike.
Ker sem se medtem malo odmaknila od bencinskih športov na kolesih, se mi je to morda zdelo vedno manj verjetno, a skrita želja, da bi nekoč vozila reli je ostala. Zanimivo mi je bilo sodelovanje med voznikom in sovoznikom.
Reliju mnogi pravijo, jaz pa se ne morem bolj strinjati, kraljeva disciplina motošporta.
Ker sem se vedno gibala v teh krogih, sem imela veliko prijateljev in znancev v reliju. Pa se mi je ponudila priložnost, da me je kolega, ki je sodeloval s Simonom Wagnerjem, pred kakima dvema letoma povprašal, ali bi bila pripravljena testirati, kako se znajdem na sovoznikovem sedežu.
Uspešno sem prestala test in reli mi je postajal vedno bolj všeč.
View this post on Instagram
Kje vidite glavno prednost žensk na sovoznikovem sedežu?
Več je razlogov, zakaj se vozniki odločajo za ženske sovoznice. Najbolj banalni je morda teža, sploh v nižjih kategorijah, kjer so avtomobili slabše zmogljivi. V tem primeru je pomembno, da nisi pretežek, zato ti nižja teža človeka na sovoznikovem sedežu veliko pomeni.
Sicer pa menim, da smo ženske precej bolj organizirane, sploh kar se papirologije tiče, kar delo sovoznika zagotovo je. Od vodenja časovnic do branja zapiskov.
Ženske imamo že iz šolskih časov lepo urejene in berljive zapiske, tako da vedno znamo prebrati, kaj smo zapisale. (smeh)
Tretji dejavnik je morda moški ego. Ženske smo vajene, da tudi doma povečini vozijo moški, zato se ne vtikamo v taktiko vožnje, temveč se osredotočimo na svoje delo.
Pa še to, kot sovoznik si neke vrste psiholog. Včasih moraš voznika tudi malce podžgati, spet drugič pomiriti. Morda je tudi to prednost ženskega spola v reliju.
No, pa seveda, ženske veliko in hitro govorimo. Včasih je sovozniku treba posredovati veliko količino informacij v precej kratkem času, pred naslednjim ovinkom, kar torej z našim tempom govorjenja v normalnem življenju ni tako težko. Verjetno se moški strinjajo, doma tega ne cenijo tako, v avtu pa. (smeh)
Kateri je bil najboljši kompliment, ki ste ga doslej prejeli?
Joj, pohvale pogosto preslišim, saj sem vedno prepričana, da je mogoče narediti še bolje. (smeh) Bolj si zapomnim, kadar kar naredim slabo, zato da to za naslednjič odpravim.
Mi je pa všeč, kadar mi kdo reče, da se vidi, da to počnem s srcem. Da sem z glavo pri dirki. To mi veliko pomeni.
Kaj je tisto, kar naredi dvojec voznik-sovoznik uspešen?
Kompleksen prijateljski odnos, pa zadostna mera zaupanja in sprejemanja. S Simonom preživiva skupaj veliko časa in še na malem prostoru, v avtu, včasih več dni od jutra do večera. In kljub temu je pomembno, da vsak izmed naju najde neki svoj mir, da pustiš človeka dihati, da si ne greš na živce.
Konstruktivna kritika je seveda dobrodošla, saj se na ta način lahko odpravijo posamezne nepravilnosti.
Prav tako ni prostora za muhavost in zamere. Voznik in sovoznik morata biti v odnosu odkrita drug do drugega. Vsak ima svoje načrte.
Vozniki pogosto dirkajo z različnimi sovozniki, sovozniki pa imajo pogosto istočasno tudi svoje službe, poklice. Zato morajo biti karte na obeh straneh odprte!
View this post on Instagram
Vas mika tudi vozniška vloga?
Ha, to vprašanje slišim precej pogosto. (smeh) V vsem tem času sem se naučila, da nikoli ne smeš reči nikoli. Morda sem bila tako dolgo časa ločena od dirkaškega športa, da bi le s težavo presedlala na voznikov sedež.
Stopila bi v prevelike čevlje. Pot iz kartinga do voznika relija je pogosto dolga in bolj kompleksna, jaz pa sem nekaj let »prešpricala«, zato sem prepričana, da v tem trenutku ne bi bila deležna uspeha, ki bi si ga zadala.
A kot sem rekla, nikoli ne reci nikoli. Nekaj ponudb sem že dobila, a sem se za zdaj odločila, da svoje znanje pilim na desnem sedežu.
Kakšen je občutek? Kaj je tisto, kar vas zasvoji?
Hitrost, pospeški, kompleksnost tega dela … Nisi le utež na desnem sedežu, temveč voznikova desna roka.
Reli mi je všeč tudi z razlogom, da tekmuješ sam s seboj. Šele v cilju vidiš svoj čas in rezultate konkurence.
Ob vseh teh adrenalinskih športih se me loteva vprašanje: vas je sploh česa strah?
Do vsega, česar se lotim, imam neki zadržek. Spoštovanje. Ko sem sedla na sovoznikov sedež, sem vedela, da to ni kar tako. Da prevzemam veliko odgovornost. K vsakemu športu pristopam z velikim spoštovanjem in predanostjo.
Pa vendar, sploh poznate besedo strah?
No, seveda. Z velikim cmokom v grlu bi se recimo lotila potapljanja. Ne vem zakaj je tako. Raje sem nad vodo kot pod njeno gladino. (smeh)