Pred dnevi je Slovenijo obiskal nekdanji dirkač F1, avstralski voznik svobodnega duha in volje Mark Webber. Svojo kariero med elito tega dirkaškega športa je začel pri Minardiju, po enajstih letih v dirkalnikih Jaguarja, Williamsa in Red Bull Racinga in devetih osvojenih velikih nagradah pa se je vrnil k vzdržljivostnemu dirkanju, ki mu je dišalo še pred vstopom v F1.
»Pomembno je imeti strast. Veste, enostavno je biti povprečen, če pa želiš izstopati, moraš sam postavljati svoja pravila,« je prepričan karizmatični Avstralec, ki še danes, kljub upokojitvi, ostaja tesno povezan z motošportom.
Leta 2015 je z inovativnim dirkalnikom Porsche 919 Hybrid zmagal na svetovnem vzdržljivostnem prvenstvu pod okriljem FIA, nemški znamki športnih avtomobilov iz Stuttgarta pa je še vedno zvest.
Če pogledamo s perspektive mobilnosti. Katero vrsto transporta največkrat uporabljate?
Sem voznik Porscheja Cayenna, ki ga uporabljamo kot družinski avtomobil, vsakodnevno pa ga uporabljam tudi sam. Je dovolj prostoren, tako da se v njem lahko prevažajo tudi psi, pa tudi moje gorsko kolo. Res potrebujem veliko prostora. Ob vseh izletih na letališče, ko mi družina napolni prtljažnik s kovčki, je to še kako dobrodošlo.
Če se ne motim, imate v družini kar nekaj Porschejev. Drži?
Tako je, moja sestra ima Porscheja, tudi moja žena, celo moja mama vozi Cayenna, čeprav pravi, da je malo preveč poseben zanjo.
Zdi se mi, da je 'bejba', ki vozi Porscheja 911 zelo 'kul'.
Ste ambasador znamke Porsche. Zakaj je ta po vašem mnenju nekaj posebnega?
Ljudje imajo radi zanesljive in trajne stvari, znamke, na katere se lahko zanesejo. V času epidemije novega koronavirusa sem s Porschejem 911 naredil 25 tisoč kilometrov, saj so bila letališča nočna mora. Ne glede na vreme, razmere na cesti … Nikoli me ni pustil na cedilu.
Kateri pa je bil vaš prvi avtomobil?
Takoj ko sem opravil vozniški izpit, sem si kupil Toyoto Corono z letnico 1969. Prava mala stara drvarnica. (smeh) Kupil sem jo od sestrine prijateljice za kakih 500 dolarjev.
Kakšen je bil občutek, ko ste stopili iz dirkalnika F1 in se usedli v svoj običajni avtomobil?
Gre za dve povsem drugačni okolji. Eno je cesta, kjer vlada bolj sproščeno ozračje. Drugo je proga, kjer imaš na glavi čelado, tekmeci so bolj agresivni … Spremeni te tudi kot voznika. Med vsakodnevno vožnjo se pogovarjam z ženo in drugimi družinskimi člani.
Če je le mogoče, se vozim po kakšnih gorskih cestah, prečkam prelaze ali se zapeljem po podeželju. A takrat nimam nikakršne tekmovalne narave, ta me prime, ko pridem na progo.
No, na progi tudi prometnih zamaškov ni.
Res je, pomet na progi je neoviran, odprt, čist. Ko pa se na cesti zataknem v prometu, moram obsedeti kot vsi drugi. Nobenim trikov se še nisem izučil, da bi se temu lahko izognil. (smeh)
Kateri avtomobil vam je vedno predstavljal predmet poželenja, pa vam doslej še ni prišel v roke?
Verjetno Porsche 959, fenomenalen avtomobil svojega časa. Kot otrok sem imel v sobi velik poster z njegovo podobo. Imel sem priložnost voziti starejšo različico in bil sem navdušen.
View this post on Instagram
In če smo še pri Porscheju. Ko ste iz F1 presedlali v WEC oz. svetovno vzdržljivostno prvenstvo (World Endurance Championship), kaj vam je v začetku predstavljalo največji izziv?
Ljudje težko razumejo ljubezen do tega, da ure in ure voziš avtomobile. Včasih tudi celih 24 ur. Takrat je pomembno, da ostaneš zbran. Včasih te je na dirki presenetil dež, spet drugič si postal žejen za znoreti.
Pomembno je, da zaužiješ dovolj tekočine. Sam sem velikokrat posegel še po Red Bullu, da sem ostal buden.
Kaj pa se vam je med dirkami motalo po glavi?
Včasih, ponoči, si bil na progi čisto sam. A na avtomobil moraš gledati kot na zakon.
Nanj moraš paziti kot na soprogo.
Skrbi te, če je mehanik zanj dobro poskrbel, če bo prišel do cilja … 5.500 km je dolg test.
Vam je v športu pomagala tudi pregovorna avstralska trma?
V dirkanju naletiš na ovire, težavne trenutke. Nisem bil izjema. A vedno imaš dve možnosti, ali se ustaviš ali greš naprej. Imel sem kar nekaj poškodb, ki pri vsakem športniku pustijo frustracije. Razočaran si, ker okrevanje poteka počasi, a ti si tisti, ki mora poskrbeti, da se boš čim prej vrnil nazaj.
Veste, geografska lega Avstralije je katastrofalna za poklic, ki sem si ga izbral. Pri 17 letih sem tako odpotoval v London, kjer pa je bilo vreme zelo drugačno v primerjavi z avstralskim soncem. A imel sem jasen cilj in želel sem si izzivov.
Dandanes ostajate v dirkaškem športu. Med drugim ste tudi mentor mladega Oscarja Piastrija, vas mladenič kako spominja na vas?
Uh, je precej drugačen kot jaz. Je bolj miren, ima veliko več znanja, kar mu bo prav prišlo v F1 naslednje leto. Pri McLarnu bo dobil odlično priložnost, da se pokaže. V svojih mladostniških letih je pokazal nekaj izjemnih rezultatov, kar meni ni uspelo.
Mislim, da ga sam kaj dosti niti ne morem naučiti.
Okrog sebe ima seveda vešče in izkušene ljudi, a mu bodo moje izkušnje vedno prišle prav. Marsikaj pa se bo naučil tudi sam. Lahko ga zasujemo z nasveti, a konec koncev si bo pot moral izrisati sam.
Kaj bi danes položili na srce sebi v tistih letih?
Hm … Mislim, da bi okrepil svojo delavno vnemo. Pri njegovih letih še nisem bil v F1, a delavne zagnanosti ne gre podcenjevati, ne glede na to, kje si.
Delavnost je kakovost najbolj uspešnih ljudi na planetu, od poslovnežev do športnikov. Delavne vneme sem se izučil tudi sam, a želiš si, da do tega spoznanja ne bi prišel prepozno.
View this post on Instagram
Kako se je F1 po vašem mnenju v zadnjih desetletjih spremenila?
Veliko, od varnosti do dostopa do medijev in občinstva. F1 še nikoli ni bila tako razširjena, kot je danes.
Odpira si poti v Ameriko, širom po svetu, tudi po zaslugi družabnih omrežij. Zaradi tega lahko dirkači neposredno nagovarjajo javnost. No, splet ima tudi drugo plat. Zaradi tega so vsi postali strokovnjaki, ki pa v resnici ne vedo veliko. (smeh)
Preberite si še: Lastnik garaže, polne superšportnih avtomobilov, se tolče po glavi, uničil mu jih je tajfun
Je razlika tudi v mentaliteti dirkačev?
Mislim, da so precej mlajši, kot smo bili mi. Seveda so tudi takrat mladi dobili priložnost, a ni jih bilo toliko kot danes. Nič nenavadnega ni bilo, da si osvojil svojo prvo veliko nagrado po 80, 90 dirkah. Zdaj pa zmagujejo že po sezoni ali dveh. Poglejte si le Lewisa Hamiltona in Maxa Verastappna. Pa tudi visoko raven njihove fizične pripravljenosti in izpiljeno komunikacijo z mediji. Dirkaški svet se je temeljito spremenil.
Bi v karieri kaj naredili drugače, kot ste?
Seveda, vedno je kaj manjšega, kar bi spremenil, a nimaš tega razkošja. Treba je gledati naprej. Lahko bi bil bolj tehničen, bolj bi organiziral potovanja … a verjamem, da sem v tistem trenutku naredil vse, kar je bilo v moji moči.
Kdo vam je bil največji idol za časa F1? Kdo največji tekmec?
Moj vzornik je bil Alain Prost. Najtežje je bilo dirkati z Michaelom Schumacherjem, čeprav z njim kaj dosti niti nisem tekmoval. (smeh) Sezona 2010 je bila impresivna, s Fernandom Alonsom, Kimijem Raikkonenom pa Robertom Kubico in Nicom Rosbergom.
Alonsa je bilo ob nedeljah nemogoče prehiteti.
Lewis Hamilton je bil nepremagljiv od samega začetka. Le gledal si ga lahko, z njim dirkati skorajda nisi mogel. (smeh)
Z nekdanjim moštvenim kolegom Sebastianom Vettlom ste imeli nekaj sočnih obračunov, na in izven proge. Kakšen je vaš odnos danes, glede na to, da se Nemec konec sezone poslavlja od F1?
Danes se odlično razumeva. Že v Singapurju sem mu rekel, da je škoda, ker se bo upokojil, saj me bodo zdaj novinarji spet redno spraševali o njem. (smeh)
Ima odlično kariero. Mislim pa, da je izbral pravi trenutek za upokojitev. Ne ve še, kako zelo bo užival. Ve, da bo, a se mu niti sanja ne, da tako zelo.