Sto let od prve motoristične dirke v Sloveniji: »Motociklistika, naprej!«

Skromni začetki

Leta 1920 smo Slovenci živeli v novonastali državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, potem ko je ob koncu leta 1918 razpadla avstro-ogrska monarhija. Motorizem si je v Avstro-ogrski zelo kmalu pridobil veljavo mesto, velja izpostaviti dnašega rojaka Janeza Pucha, rojenega v kraju Oblaček v Slovenskih goricah 1862, ki je leta 1899 v avstrijskem Gradcu odprl tovarno motornih koles Johann Puch.

Leta 1901 je v letu, ko je bila organizirana prva dirka v naši bližini, na avstrijski prelaz Semmering, skonstruiral prvo trokolo leta 1906 pa z dvovaljnim strojem ubere prestižno zmago na mednarodni dirki Gordon Bennett v Franciji. Leta 1907 na angleškem otoku Man začno z organizacijo motorističnih dirk, v letih pred prvo svetovno vojno dirkaška scena zaživi v Angliji in zahodnih državah celinske Evrope, po letu 1920 pa se dirkanje razširi v druge konce Evrope, v Avstralijo in v ZDA – začnejo se prve dirke za Veliko Nagrado.

V Ljubljano pridejo prvi zastopniki za motorna kolesa, najprej ameriški Indian, nato Harley-Davidson, pa angleške znamke BSA, Ariel, Rudge in AJS, jasno, »domači« Puch, na koncu pa še nemški DKW, BMW, NSU in drugi. Motoristi so se začeli združevati v klube, najprej pod okriljem kolesarskih, ločeno od avtomobilistov, nato pa v prvih motorističnih.

Prva dirka - ko stroji zahrumijo

Razmere v začetku dvajsetih so dozorele za prvo dirko od Podlipe do Smrečja v dolžini osmih kilometrov, organizira jo ljubljanski kolesarski in motociklistični klub Ilirija. V časopisu Sport so 4. septembra 1920 zapisali: »Od vseh strani so se začeli oglašati prijatelji tega pri nas še novega sporta in startna lista je kazala 21 prijav na dan dirke. Celo tako idealni so bili naši športniki, da so prišli trije po najhujšem dežju iz Zagreba, 2 pa iz Cerknice, dasi so morali smatrati za sigurno, da bo slabo vreme pri tekmi.«

Dirka je bila razpisana v štirih tekmovalnih razredih, na štartu pa so predli stroji kot so Puch, Standard, Wanderer, Humber, Bianchi, Borgo, Neckarsulm-NSU. Najboljši čas dneva je odpeljal Viktor Barešič iz Ljubljane z motociklom Wanderer, progo je prevozil v času 11 minut in 24 sekund.

Razmah do II. svetovne vojne

Če se motoristično dirkanje po letu 1920 v Sloveniji močno razmahnilo (dirke denimo začno organizirati na ridah med Vrhniko in Logatcem, na cesti Medvode – Kranj, na Ljubljanski grad, na Trojane, na Pohorje, ter organizacijska krona predvojnih dirk – dirko na Ljubelj), pa se je desetletje pred drugo svetovno vojno zagon, tudi zaradi svetovne gospodarske krize, zmanjšal.

Kljub temu dirkanje in motoristična scena ni zamrlo, posebno je doma odmevala ljubeljska preizkušnja. Slovenski dirkači so začeli dosegati zmage in odmevne rezultate tudi v tujini, na štartu je bilo vse več pravih tekmovalnih motociklov (NSU, DKW, Jawa, BMW, JAP). Obdobje in čas pred drugo svetovno vojno so med drugimi zaznamovali dirkači Viktor Barešič, Erik Rosa, Oto Kihar, Slavko in Hinko Čerič, Dušan Breznik, Walter Stuzzi ter Ludvik Starič (Leteči Kranjec), zadnja dva tudi z lepimi mednarodnimi uspehi.

Po drugi svetovni vojni

Dirkaški premor med drugo svetovno vojno je trajal natančnih 1750 dni, prva dirka v Sloveniji po drugi svetovni vojni in v novi državi je bila organizirana na cesti proti gradu Bogenšperk blizu Litije. Tehnika in stroji je bila po opustošenju vojne vihre zastarela, predvojna, nekaj pa je bilo ostaline italijanske, nemške in angleške vojske – to so bili večinoma cestni motocikli za splošno uporabo. V Sloveniji je bilo vse več je bilo prizorišč, skoraj vsako večje slovensko mesto (Ljubljana, Nova Gorica, Portorož, Kamnik, Koper, Celje, Murska Sobota, Kranj, Jesenice) je prirejalo dirke največkrat z ločenimi športnimi in tako imenovanimi turnimi, oziroma cestnimi motocikli.

Prva dirka za prvenstvo takratne Jugoslavije je bila 14. septembra 1947 v Opatiji, na stezi Preluk, ki je bila nato od leta 1950 prizorišče mednarodnih dirk Nagrade Jadrana, kasneje pa so se na tej stezi dirkači borili za točke svetovnega prvenstva. V tem času zasijejo dirkaške zvezde Alfonz Breznik, Leo Ponikvar, Boris Oblak, Leon Pintar, Adrijan Bernetič, Aleš Mrzel, Janko Štefe, Peter Seljak, Edvard Čuden, Karl Gaber in kopica drugih.

Preboj v organizaciji dirk je bil dosežen leta 1970, ko je dirka na stezi Preluk v dolžini 6000 metrov pri Opatiji prvič štela za svetovno prvenstvo, na njej pa je nastopilo kar nekaj slovenskih tekmovalcev (Peter Seljak, Janko Štefe, Edo Berden, Alfonz Breznik). Potem ko se je organizatorjem že nasmihala dirka za svetovno prvenstvo, je huda nesreča na dirki za Nagrado Loke leta 1973, kjer je ob Emanuelu Mauglijaniju, ki ga je zneslo med gledalce, njegova Yamaha pa je pokosila še gledalce, pomenila prepoved in nato zaton dirk v Sloveniji.

Težišče organizacije se je premaknilo na jug takratne države, ob dejstvu, da je večina najhitrejših tekmovalcev prihajala iz Slovenije. Takratna država je po koncu dirk tudi v Opatiji, zgradila prvo pravo dirkališče Grobnik, kjer so bile od 1978 do 1990 dirke svetovnega prvenstva, Slovenci pa smo stezo vzeli kot svojo. Na oder je prihajal nov rod najhitrejših Slovencev: Janez Pintar, Alojz Pavlič, Peter Verbič, Igor Akrapovič, kasneje Berto Camlek in Igor Jerman, ki leta 2009 z ekipo YART osvoji naslov svetovnega prvaka v vzdržljivostnem motociklizmu.

Samostojnost in nova dirkaška imena

Samostojnost in lastna država je bila v začetku naklonjena dirkaškim tekmovanjem, predvsem v zgodnjih devetdesetih na letališčih Portorož, Maribor in Cerklje na Dolenjskem, kasneje dirke na slovenskih tleh popolnoma ugasnejo, postanemo pa Slovenci znani predvsem po zaslugi podjetja Akrapovič, ki v vsem tem času s svojimi izpušnimi sistemi osvoji 132-krat naslov svetovnih prvakov. Tudi v najprestižnejšem razredu MotoGP.

Poklon stoletnici

V uredništvi smo se ob tako pomembnem jubileju za naš dirkaški šport odločili, da se prvi dirki pred sto leti poklonimo s člankom, ki je nastal na trasi, kjer je ta potekala. Za sodelovanje smo poprosili Julija Kačiča, ponosnega lastnika še vedno delujočega 1000-kubičnega švicarskega stroja Motosachoche iz leta 1920, ter Aleksandra Sušnika, organizatorja tekmovanja »Slovenian Speed Cup«, ki se je na traso dirke podal s svojo superbike raketo, BMW-ja S 1000 RR. Več o tem boste lahko prebrali v novi številke tiskane izdaje Avto magazina. Za okus: motocikla loči 100 let in približno 200 »konjev«!  

Mejniki slovenske motoristične (cestno-hitrostne dirkaške) zgodovine:

• 1920 prva organizirana motoristična dirka v Sloveniji,
• 1931 prva dirka na prelaz Ljubelj,
• 1961 prva zmaga Tomosa na Veliki nagrade Nemčiji v razredu 50-ccm (voznik Miro Zelnik),
• 1970 Velika nagrada Jadrana, prva dirka za SP na območju tedanje skupne države,
• 1973 nezgoda v Škofji Loki, konec dirk v Sloveniji,
• 1979 Peter Verbič kot prvi Slovenec osvoji na dirki za VN Jugoslavije prve točke v SP
• 1981 Božo Janežič (Yamaha), nastopi kot prvi Slovenec na dirki na Otoku Man,
• 1982 Tomos postane evropski prvak v razredu 50-kubičnih centimetrov,
• 1987/1988 Silvo Habat (Honda) nastopa v Svetovnem prvenstvu v najmočnejšem razredu, 500-kubičnih centimetrov,
• 2000 prvi naslov svetovnega prvaka za podjetje Akrapovič (Colin Edwards, Honda),
• 2002 Akrapovič vstopi v razred MotoGP,
• 2002 Igor Jerman z ekipo ZongShen - Suzuki osvoji prvi naslov svetovnega prvaka v vzdržljivostnem motociklizmu,
• 2005 Luka Nedog postane evropski prvak v razredu 600 Superstock,
• 2009 Igor Jerman z ekipo YART (Yamaha) in z izpušnim sistemom Akrapovič v dirkah vzdržljivostnega motociklizma osvoji drugi naslov svetovnega prvaka,
• 2012 prvi naslov svetovnega prvaka v razredu MotoGP za podjetje Akrapovič (Jorge Lorenzo, Yamaha).

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj