Igor Pirnat je dolgo časa plaval v podjetniških vodah, danes pa uživa v sadovih svojega dela. Je namreč ponosen lastnik bogate zbirke avtomobilov, v kateri najdemo tudi šest ikoničnih Cadillacov. Z njimi je sogovornik uresničil dolgoletne otroške sanje, za vse skupaj pa je krivo - nič drugega kot - vesolje.
Prav vsaka generacija njegovega družinskega drevesa, kot pove sogovornik, nosi nadvse zanimivo zgodbo. Stric, ki je bil svoj čas osebni zdravnik kralja Aleksandra, je svoj avtomobil spremenil kar v reševalno vozilo. Dedek po drugi strani je bil eden izmed prvih na slovenskih tleh, ki so se lahko pohvalili z lastno elektrarno. Tudi oče je bil inovator, obenem pa tudi eden najbolj zaslužnih, da se je sin navdušil nad avtomobilizmom.
Igor »Mr. Cadillac« Pirnat, kot ga je v enem izmed prispevkov za Playboy poimenoval novinar Bor Dobrin, ima med drugim v lasti čedno zbirko Cadillacov, pa tudi par Rolls-Royceov, Corvetto ZR-1 in eno redkih Hondo NSX na slovenskih tleh. No, da ne pozabimo na Ferrarija Daytono, ki to ni.
Nam za začetek zaupate, kdaj se je začela sestavljati vaša avtomobilska zbirka?
Leta 1959, ko je bil oče še živ. Imel je krasnega kabrioleta, ki mi je bil nadvse všeč. Najprej sem si kupil Citroëna DS, Žabo. Takšno, kakršno je svoj čas vozil tudi Charles de Gaulle. Za tiste čase je bil tehnično pred svojim časom.
Še danes je avtomobil prepoznaven po svojih obračajočih se lučeh in ikonični obliki. Leta 1975 sem avtomobil prodal, a mi je za vse večne čase ostal v spominu. V resnici pa sem avtomobile začel kopičiti po osamosvojitvi Slovenije oz. kako leto prej, ko so se zrahljala pravila uvoza vozil.
Velik del vaše zbirke je neposredno povezan z Ameriko, na takšen ali drugačen način. To ni naključje. Lahko poveste kaj več?
V mladosti mi je bila Amerika vedno vzor, obljubljena dežela, do katere sem gojil veliko naklonjenost. Moj dedek je tja odplul leta 1895 ter tam ostal kar desetletje. Našel si je pošteno delo in dobro zaslužil, a domotožje ga je gnalo domov, kjer je s prigaranim denarjem začel ustvarjati življenje.
Tudi sam sem večkrat odpotoval v Ameriko. Še za časa skupne države si lahko čez lužo odpotoval le, če si moral kaj nujno kupiti. Recimo tajnico za sprejemanje sporočil. Tako sem se 1980 prvič odpravil v Ameriko in hitro mi je postalo jasno, da moraš biti za uspeh v Ameriki bodisi priden ali pa moraš imeti zgolj veliko sreče.
Obiskal sem tudi polotok v Baltiku, kjer je Hitler za časa druge svetovne imel izstrelišče raket. Ko so se zmage v vojni veselili Američani, so vso tehnologijo zaplenili. Takrat se je začela tudi tekma, kdo bo kot prvi stal na Luni.
Ob tem ni ostala hladna niti avtomobilska industrija. Limuzine Cadillac so dobile repke na zadku, zato so okrog leta 1959 na prvi pogled spominjale na rakete. Polno lučk, linije, ki so spominjale na vesoljska vozila …
Ti repi so se iz leta v leto manjšali, leta 1975 so bili skorajda v liniji z blatnikom. Zgodba me je v hipu navdušila in prepričan sem bil, da si zasluži neke vrste muzej, ki bi prikazoval logično sosledje teh avtomobilskih form in detajlov. Tako sem si kupil prvega Cadillaca.
In kater je kot prvi pripeljal v vašo garažo?
Prvi je bil Cadillac DeVille letnik 1966. S svojimi ravnimi linijami mi je bil oblikovno izredno zanimiv. Kabriolet. Poleg tega ni bil pretirano drag, našel pa sem ga v garaži prijatelja, sicer Avstrijca.
Imel je kar dva in če nimaš sistema, te ti avtomobili hitro začnejo dušiti. Odločil se je, da ga proda, jaz pa sem ga z veseljem kupil.
Vanj sem vložil kar precej dela in ga temeljito obnovil. Sam, seveda. Drugače bi bankrotiral.
Zaradi narave svojega dela sem tehnično precej spreten in izučen, saj sem stroje polnilne linije velikokrat popravljal kar sam.
Pa večina vaših Cadillacov prihaja iz Evrope?
No, prihajajo od povsod. Nekatere sem ob pomoči prijateljev kupil v Ameriki, druge sem našel tudi v Franciji in v Nemčiji. Če je bilo le mogoče, sem se o ohranjenosti vozila prepričal na lastne oči.
Sicer pa vozil iz Amerike ni težava uvozit v Evropo, zaplete se, ko jih želiš homologirati za slovenske ceste. Ne vem, zakaj vedno nastopijo težave. (smeh)
Kaj mislite s tem?
Včasih je bilo sicer to precej bolj enostavno, danes je postopek nekoliko bolj zapleten. Ameriški avtomobili so bili pošteno pred časom. Že leta 1955 so imeli barvna stekla zaradi UV sevanja, ko se proizvajalcem v Evropi o tem niti sanjalo ni.
Tudi če si leta 1990 pripeljal avtomatika, so te vsi le postrani gledali. Danes pa bi jih imeli vsi.
Med šopkom Cadillacov izstopa tudi rožnati DeVille.
Ja, ta je letnik 1959. Poslal mi ga je prijatelj s Floride. V celoti je bil potreben obnove, saj je bil v zelo slabem stanju. K temu je botrovalo to, da si ga pred nakupom nisem ogledal, poleg tega pa je bil eden mojih prvih.
Dobro so me »nategnili«. A kaj hočeš, človek se celo življenje uči.
Glede na to, da ste avtomobil v celoti obnovili … Kako pa je z rezervnimi deli?
Večji del sem jih izdelal kar sam, saj v resnici potrebuješ le malo ročnih spretnosti. Ker ne gre za elektroniko, temveč za železje, lahko vsak del z nekaj truda in časa poustvariš sam. Tehnologija je namreč precej enostavna, ampak zanesljiva.
V vaši zbirki je kar šest Cadillacov, če se ne motim, za vsako desetletje eden. Imam prav?
Tako je! Najprej sem si kupil letnik 66', potem še 62'. Tega sem dobil od češkega državljana, ki je prebival v Ameriki. Ko se je preselil v Slovenijo, je zamenjal tudi svojo politično pripadnost in zgodilo se je, da tudi avtomobil.
Če se ne motim, so republikanci tisti čas vozili Cadillace, demokrati pa Lincolne. Ob nastopu Kennedyja si je tako zaželel slednjega. (smeh)
To pa še zdaleč ni vse. V vaši zbirki sta tudi dva Rolls-Roycea. Silver Spirit in Silver Shadow. Kakšna pa je njuna zgodba? Ta dva sta precej bolj britanska, se motim?
No, tudi tadva imata nekaj ameriškega. Motor V8, ki je bil v Angliji le nekoliko predelan. Rolls-Royceov je sicer veliko kot mravelj, le pri nas velja fama, da so blazno dragi. Seveda so, zaradi davka. V Ameriki in na otoku pa so dosti ugodnejši. No, odvisno tudi od modela.
Če bi kupil RR Silver Cloud, bi plačal neprimerljivo več. A če nisi obremenjen z najdražjimi, lahko razmeroma ugodno prideš do starodobnika.
V vaši garaži pa niso le glomazne avtomobilske pošasti, temveč tudi Honda NSX. Ta ni običajna Honda, saj je prav k razvoju slednje prispeval tudi sloviti Aerton Senna.
Veste, ko je prišla na trg, sem jo lahko le občudoval v izložbi avtohiše. Čez nekaj let pa sem naletel na fanta, ki jo je prodajal, saj se je njegova družina razširila.
V ceno je vzel mojega BMW serije 5 in oba sva bila neizmerno zadovoljna.
Pa ga poženete kdaj po cesti?
Pogosto! Lani sem ga namreč registriral, letos pa sem to storil s Corveto letnik 1991. Svoj čas je bila najbolj zaželen avtomobil na trgu in še danes se za njo obračajo glave.
Saj vem, večkrat bi jih moral peljati naokrog, a nimaš kam.
Ne glede na to, kaj voziš, moraš upoštevati omejitve. Hecno je, če ves čas skačeš po gasu in naslednjo sekundo »bremzaš« kot nor. Tudi sam rad pritisnem na plin, a znam pri tem obdržati zdravo pamet. Ob vseh starodobnikih pa se največkrat naokrog vozim s svojim starim Oplom.
No, užitek v vožnji je zagotovo manjši, kot s Ferrarijem Daytono, ki je prav tako v vaši garaži. V resnici gre za Ferrari, ki to ni. Lahko poveste več?
Gre za čisto repliko, izdelano iz železja. Replike namreč običajno izdelujejo iz plastike, jaz pa sem se odločil za kovinsko, z ameriškim motorjem.
Za Ferrarije tistega časa je veljalo, da si jih ves čas nekaj 'šraufal', kot Alfe. (smeh)
Ameriški motorji so precej bolj zanesljivi. Sicer pa sem ga kupil nekje na Vranskem. Več desetletij je stal v garaži in tudi takratni lastnik ni bil prepričan, da bo sploh kdaj vozen. No, danes je! Uspelo mi je z veliko truda in dela.
Kje hranite svojo zbirko vozil?
Doma. Včasih sem imel za potrebe obrti delavnico napolnjeno s stroji, danes pa z avtomobili.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj