Že pred intervjujem z vsestransko nadarjenim Aljošem Bagolo, sicer kreativnim direktorjem desetletja in avtorjem knjižnih uspešnic o izgorelosti ter sreči, mi je bilo jasno, da bo rdeča nit pogovora prav estetika.
Kreativcu, ki je nekdaj veljal za čudežnega dečka oglaševanja, idej in misli nikdar ne zmanjka, v intervjuju pa je predstavil nadvse zanimiv pogled na jeklene lepotce. Avtomobil konec koncev ni le prevozno sredstvo, s katerim premagujemo razdalje, temveč je neposredno povezan tudi z občutkom svobode, posledično pa močno tudi s samim oblikovanjem osebnosti.
Kaj vam pomeni avtomobil? Gre le za sredstvo s katerim pridete od točke A do točke B? Ali vam vožnja predstavlja neke vrste užitek, sprostitev?
Zdi se mi, da je avtomobil prva mobilna tehnologija, ki nam daje občutek svobode. S polnoletnostjo in polnim tankom goriva pa lahko ta občutek svobode tudi neposredno izkusimo. Avto je potemtakem povezan z oblikovanjem lastne osebnosti in občutkom raziskovanja. Ne gre le za prevozno sredstvo, temveč sredstvo za odkrivanje samega sebe.
Kaj je glavna karakteristika, na katero ste pozorni pri izbiri avtomobila?
Sem estet, zato je oblika tista, ki me prepriča in prevzame. Vedno so mi bili ljubi avtomobili tipa Alfa Romeo, trije so se znašli tudi v moji garaži. Po mojem mnenju gre za izjemen oblikovni presežek, ki ga v vzvratnem ogledalu ni mogoče spregledati. Že v času, ko sem pomagal v domači gostilni in privarčeval dovolj za prvi avtomobil, so me prepričali s svojo obliko. Poleg tega so mi blizu tudi oblikovne klasike, kakršna je Porsche 911 Carrera. Pojem vrhunskega oblikovanja, ki pa si ga ni mogoče privoščiti le tako, da pomagaš staršem v gostilni. (smeh)
Po ljubezni do Alfe Romea bi rekla, da prisegate na italijanski dizajn?
Pininfarina (op. Battista "Pinin" Farina) je oblikovalski genij. Njegov dizajn je kontra punkt temu, v kar je bil prepričan Enzo Ferrari. Ta je nekoč dejal, da, ko kupiš Ferrarija, ti ne proda avtomobila, temveč motor, avtomobil dobiš zastonj. Pri Pininfarini pa je ideja oblikovanja tista, ki nagovarja čustva in vizualno dimenzijo. Ljudje smo namreč čustvena bitja. Avtomobil je tako nekaj, kar me prevzame tako vizualno, kot tudi zvočno. Seveda so pomembni tudi oblikovanje notranje kabine, pa uporabljeni materiali in odzivnost avtomobila.
Kaj pa vam je bilo pomembno v mladosti?
Najbolj bistveno mi je bilo, da mi avtomobil ne spusti duše vsakih pet kilometrov. (smeh) Moj prvi avtomobil je bil namreč Jugo Koral, ki sem ga podedoval od dedka. Z njim sem se za časa študija vozil iz Cankove do Murske Sobote, kjer sem se vkrcal na vlak. To je vsega skupaj 15 kilometrov. V neprizanesljivi zimi, v zgodnjih jutranjih urah in s pokvarjenim kazalnikom za gorivo, pa je bila vožnja prava loterija. Marsikdaj sem obstal ob cesti. Tudi gretje ni delalo, zato sem se zavil v kar dva plašča. S stopnjevanjem in evolucijo, predvsem v smislu koliko si lahko privoščim, sem presedlal na podedovano Mazdo 121, kasneje na Lancio Y Elefantino Blu (totalen nadstandard). S slednjo sem kolege prevažal iz Prekmurja v Ljubljano. Le redko sedeži niso bili v celoti zasedeni. Naslednja stopnja je bila Alfa 156, zatem še Alfa 159, ki je po mojem mnenju eden daleč najlepših avtov zadnjih desetletij. Zdaj prisegam na pregovorno zanesljivost – Volva. Mislim, da je za mojih 43. let ravno prav eleganten in zadržan. Je udoben za vožnjo, kar je bistvenega pomena, saj zavoljo predavateljskih poti v njem preživim velik del časa. Pred časom sem za predavateljsko turnejo od Toyote za šest tednov dobil na posodo tudi hibridnega Yaris Cross. Priznam, navdušil me je. Že tako menim, da bi ljudje v življenju morali zamenjati kar nekaj avtomobilov in se z njimi predvsem zabavati. Seveda je to nemogoče, saj je avtomobil, vsaj kar se družinskih stroškov tiče, eden daleč najbolj potratnih.
Ko smo že pri hibridih. Kaj pa menite o električni prihodnosti?
Predvsem imam trenutno pomisleke, kar se tiče gotovosti in zanesljivosti na daljše razdalje. Vsako leto se namreč z družino odpravimo na Lefkado. Kako torej z otrokom in psom napolniti avtomobil tako, da ni dodatnih obremenitev? Druga težave so polnilnice, ki jih bi v Makedoniji zaman iskali. Medtem ko bi bil električni avtomobil oz. hibrid kot nalašč za predavateljske poti po Sloveniji. Če bi potreboval drugi avtomobil, bi bil ta zagotovo na električni pogon oz. vsaj kombinirano. Zaradi infrastrukture in hitrosti polnjenja, pa električni avtomobili še vedno s težavo dohajajo bencinske. Zanimivo pri Toyoti mi je bilo, da trenutno prisegajo na hibride. Prepričani so namreč, da je še vedno premalo elektrike pridobljene na zelen način, zato jim je hibrid bolj smiselna izbira. Prepričan sem, da nas čaka električna prihodnost, saj bodo že v naslednjem desetletju stvari precej bolj optimizirane. Ko se bo torej električna mreža razvila do neke točke, polnjenje električnih avtomobilov ne bo več predstavljalo težav. Sploh, če pomislimo, kdaj se dogaja z energenti in fosilnimi gorivi. Ogljični odtis in teritorialna celovitost terjata temeljit premislek potrošnikov in uporabnikov.
View this post on Instagram
Zdaj pa zavijmo k nekoliko drugačni temi. Nam zaupate, kakšni so vaši spomini na vozniške začetke?
Zelo dobri! Avtomobil sem se naučil voziti že pri 12-ih oz. 13-ih letih. Naša družinska gostilna je namreč stala na gozdni jasi, naokrog pa je bila speljana pot, po kateri sem se učil voziti Katrco. Oče je bil prezaposlen, da bi to opazil, ko pa je, ni bil najbolj zadovoljen. Sčasoma se je sprijaznil in mi, ko sem bil malo starejši, dovolil, da sem se z avtomobilom lahko zapeljal do trgovine, kadar je v oštariji česa zmanjkalo. Tudi v avtošoli so hitro spoznali, da mi vožnja ni tuja. Tako sem inštruktorja vozil na obiske k njegovi mami, kjer je v miru pojedel kosilo, medtem, ko sem ga čakal na dvorišču. Večji del ur v avtošoli sem tako dočakal kar na parkirišču. (smeh)
Imate tudi izpit za motor? Ste si ga kdaj želeli narediti?
V Prekmurju imam starodobnika, za katerega ne potrebujem vozniškega izpita. Po slikovitih stranpoteh se tako zapeljem naokrog, kar mi trenutno čisto zadostuje. Kar nekaj časa me je mikalo, da bi naredil izpit za motor, a sem si premislil, ko sem postal oče. Nesreče motoristov so prepogoste, zato sem se temu odpovedal. Všeč so mi sicer caferacerji in naked motorji. Ne bi se jih branil. (smeh) Vidim pa, da so ljudje na cestah zaradi čustvenih težav prenapeti. Tudi za volanom nas zamikajo telefoni, zato postanemo manj dojemljivi na dogajanje na cesti. Motoristi pa so eden najbolj ranljivih členov v prometu.
Kakšna glasba pa zazveni med vožnjo?
Eni najlepših spominov moje mladosti so povezani z vožnjami v rodno Prekmurje, ko sem se kot študent lahko prepustil zvokom nove plate. Še danes, ko potujem, prisegam na priljubljeno glasbeno selekcijo in komaj čakam, da se oglasi zvok iz zvočnikov. Izbira zavisi od razpoloženja. Rock, pop, klasika. Tudi audio sistem mora biti temu primerno kvaliteten. Spomnim se časov, ko sem zagreto varčeval za boljši audio sistem, tehnologija pa je v zadnjem desetletju neprimerljivo napredovala. Avtomobil je bil v mladostniških letih podaljšek tvoj sobe, zdaj pa predstavlja podaljšek doma, prostora, kjer se počutiš dobro in varno.
Kaj pa vaš sanjski avtomobil? Imate morda kakšnega?
Ja, Porsche 911 Carrera. V šoli sem sicer pogosto risal Ferrarije, predvsem Testarosse in F40. Svoj čas sem bil obseden s Ferrariji, predvsem po zaslugi Miami Vice in belega Testarosse. Pa ne le starodobniki, tudi novi avtomobili prinašajo oblikovne presežke. Z Robertom Lešnikom sva bila pogosto gosta okroglih miz in njegova vizija čistih linij pri Mercedes Benzu mi je zelo blizu. Oblika je presežna vrednost, ki jo je ustvaril človek. Konja nisi mogel kaj dosti preoblikovati, avtomobil pa. Od arhitipske podobe, ki je posledica fizikalnih zakonov pridemo do oblike, ki uteleša našo potrebo po svobodi. Avtomobili so sredstvo upora, sporočajo občutek identitete in jaza, še preden stopimo na plano, prav zato predstavljajo izjemno sporočilno komunikacijsko sredstvo.
Kakšne vrste voznik ste? Vzkipljiva ali bolj mirna sorta? Prehitevate vse po vrsti ali vozite še malce pod omejitvijo?
Cesta je lakmusov test, kakšen si sicer v življenju. Tudi v svojih knjigah sem obravnaval cestne fenomene, vključno z »alfa asfalt samci« (op. nobene zveze z Alfa Romeo), ki svojo nerazčiščenost izkazujejo na cesti z bodisi agresivno in nespoštljivo vožnja, jezo, izsiljevanjem itd. Dober voznik je tisti, ki spoštuje ostale udeležence v prometu. Sam sem že od nekdaj veljal za zaupanja vrednega voznika, saj alkohola nikoli nisem združeval z vožnjo. Tako sem opite prijatelje vedno varno pripeljal z zabave domov. (smeh) Dober voznik je varen voznik. Ne maram ihtave vožnje, ko ljudje posnemajo voznike F1 in se lepijo avtomobilu pred seboj na zadek. Vse zato, da domov prispeš 0.1 sekundo hitreje kot sicer. Če seveda prispeš. Občasno se zjutraj ujamem, ko pohupam vozilu pred seboj. Kakšni res niso vešči ljubljanskih dvopasovnic. A kaj hitro si naslikam podobo sebe z njihove perspektive, zato se trudim, da nisem »tisti težak«. Nekaj mojih prijateljev je na cesti izgubilo življenje ali se hudo ponesrečilo, marsikoga izmed njih pa so pestile nepredelane travme iz otroštva in mladosti.
Za katero vrsto prometnega prekrška, bi si najlaže prislužili kazen?
Uf, trudim se biti zelo vzoren voznik. Včasih prekoračim hitrost, a ne za več kot 5 ali 10 km/h. Nič hujšega.