"Pri starodobnikih je potrebne veliko ljubezni, da obratujejo tako, kot je treba. Zato se rad pošalim, da so bolj primerni za starejše generacije, jaz sem še malo premlad."
Aljoša Novak je avtomobilistični multipraktik. Voznik relija se je namreč preizkusil že v številnih aspektih avto-moto športa, od komentiranja do televizijskih reportaž, še vedno pa najraje sede za volan in se z zdravo mero razuma zapodi po progi.
Ker je sezona relija že v polnem teku, ni bilo težko najti teme za pogovor. Za začetek sva se ustavila pri italijanskem prvenstvu, v katerem se v tej sezoni preizkuša kleni Gorenjec, končala pa s čednim naborom vozil v njegovi družinski garaži.
Pred dnevi ste se udeležili Malega kraškega maratona. Je tek neke vrste kondicijska priprava na reli?
V resnici ne, tek je eden izmed mojih hobijev, športov, s katerimi se ukvarjam. Seveda je zaželeno, da si na dirko tudi fizično dobro pripravljen.
Tek, kolesarstvo, plavanje, tudi fitnes ne škodi. Zaželeno je, da ima voznik neki nivo splošne kondicije, saj sta fizična in psihična vzdržljivost tesno povezani.
Precej bolje boš namreč prenašal napore, če si kondicijsko dobro pripravljen. Je pa res, da so po reliju daleč najbolj utrujeni možgani. V rokah čutim bolečine, sploh po bolj razritih in makadamskih dirkah, naprezajo se tudi ramenski obroč in zapestja.
Že dolgotrajno sedenje v dirkalnem sedežu predstavlja precejšen napor, sploh ob daljših dirkah. Telo je namreč ves čas v specifičnem položaju, celodnevno sedenje v tem položaju pa zelo utrujajoče.
Prav tako se sedeža ne da premikati, zato med dirko pogosto iščeš položaje, da bi ti bilo kar najbolj udobno.
View this post on Instagram
Na kakšen način kondicijska pripravljenost pride najbolj do izraza?
Najbolj se pozna na daljših dirkah, kakršno je recimo svetovno prvenstvo. Dirkače že nekaj dni pred dirko čaka vrsta obveznosti.
Začne se v ponedeljek zjutraj s testom proge, naslednja dva dneva sta namenjena ogledu in popisu proge, sledijo trije dnevi dirkanja.
Popis proge zahteva od voznika in sovoznika veliko zbranosti, v dirkalniku pa preživiš kakih 12 ur na dan, od jutra do večera.
S tem, da nisi naredil še ničesar, kar se dirke tiče. Šele po treh dneh priprav sledi dirkaški del. Konec tedna tako fizična pripravljenost resnično pride do izraza in je nujno potrebna za to, da glava lahko funkcionira, kar se da optimalno.
Na koncu imamo vsi dirkači vsega že »poln kufer.« (smeh)
Če glava ostaja zbrana, je prostora za napake manj.
Sezono v reliju ste začeli z dirko v italijanskem prvenstvu na Rally Val d'Orcia. Kakšni so obeti za sezono? Na katerih dirkah nameravate nastopiti?
Želja je, da bi odvozil kar največ dirk v italijanskem prvenstvu. Le to obsega 6 dirk, 5 pa se jih šteje za končni seštevek. Eno bom izpustil zaradi drugih obveznosti, drugih pa bi se, če bo le mogoče, rad udeležil.
Naslednja je Rally Adriatico v drugi polovici maja, poleti sledi krajši odmor, ki se konča s septembrsko dirko na Sardiniji. Pri slednji gre za progo, kakršna je tudi za SP, le v krajši različici.
Prvenstvo se zaključi z dirkama v Anconi in relijem v Monzi. Slednji je zelo nepredvidljiv, nikoli ne veš, kaj te čaka. Seveda pa je udeležba na vseh teh dirkah odvisna od časa in finančnih zmožnosti.
In če smo že pri tem. Kakšen je vložek za posamezno dirko?
Za nivo dirk do 100 km, vključno s testiranji in startninami z manj kot 15.000 evri ne prideš skozi. Sploh pri dirkalniku R5, kjer gre za najvišji nivo na državni ravni.
Sami prisegate na Škodo. Tudi izven proge?
Ne. Škoda je dirkalnik, ki je nam dirkačem trenutno najbolj zanimiv, tako s cenovnega kot z vozniškega vidika. Podpora, ki smo je deležni s strani Škoda Motosport, je fenomenalna.
Pred dirko ti postrežejo z vrsto iztočnic, nastavitev in idej, kar dirkaču pošteno olajša delo.
Tehnika današnjih dirkalnikov meji na raketno znanost, vključno z nastavitvami geometrije in podvozja pa diferencialov in menjalnika.
Sam sicer v prostem času ne vozim Škode, čeprav je znamka v naši družini zelo priljubljena. Vozim namreč Hyundaia i30.
View this post on Instagram
Katera je bila doslej najbolj neprijetna situacija, ki se vam je dogodila na progi?
Uh, joj, veliko jih je. Daleč najbolj neprijetna je bila brez dvoma huda nesreča na reliju v Novi Gorici 2016. Takrat sem si zlomil par reber, sovoznik pa je utrpel zlom vretenca.
Sicer sem v svoji karieri doživel tudi nekaj manjših incidentov. Sploh spomladanske dirke pogosto spremljajo zaplate megle, ki poslabšajo vidljivost in poskrbijo za težave z orientacijo, zato kak trenutek voziš povsem na slepo.
To je pri tako velikih hitrostih sila neprijetno.
Imate za volanom kaka pravila, ki se jih striktno držite?
Seveda, nikoli ne grem na dirko brez velike želje po tem, je prav to tisto, kar hočem. Z zavedanjem, da sem z glavo 100 % pri stvari. Drugače nima smisla.
Pred dirko moraš odklopiti vse težave, ki se ti motajo po glavi, saj nimajo česa početi na progi.
Te tako pustim doma, da se lahko povsem osredotočim na delo s sovoznikom, na dirkalnik.
Pred časom je odjeknila novica, da je gorska hitrostna dirka v Lučinah odpovedana. Kako pa je z relijem? Kakšna je kondicija relija v Sloveniji?
Reli je v zelo dobri kondiciji! Letošnje prvenstvo obsega sedem dirk in vseh sedem na slovenskih tleh. To je zelo pohvalno in velik napredek v primerjavi s preteklimi leti.
Dirke so razporejene po vseh državi, medtem ko so doslej potekale pretežno na Primorskem. Reli se vrača tudi v Savinjsko dolino.
Število tekmovalcev je iz leta v leto višje, tudi dirkalniki so po standardu evropskih držav – najnovejša generacija avtomobilov.
Zanimanje raste tudi med mlajšimi dirkači, zato lahko samozavestno rečem, da je slovenski reli v odlični, če ne kar najboljši kondiciji doslej.
Kar pa se gorskih hitrostnih dirk tiče, ne vem, kje leži srž problema. Zanimanje tako med tekmovalci kot gledalci je, medtem ko zadeve šepajo na organizacijskem nivoju.
Raste tudi zanimanje za krožne dirke, a na slovenskih tleh dirkališča nimamo. Zato se dogajanje seli v Monzo, na Grobnik, v Brno itd. Torej daleč od doma.
Lučine sem omenila tudi zato, ker sem se pred leti po progi zapeljala na sovozniškem sedežu vašega brata Tima. Kakšni relistični geni se pretakajo v vaši družini, glede na to, da sta oba vpeta v reli, motošport?
Dirkanje je že od začetka najina močna stična točka, čeprav nihče v družini nikoli ni dirkal. (smeh)
Ko sva bila mlajša, sva skupaj s starši obiskala Rally Saturnus in ljubezen do avto-moto športa se naju drži vse odtlej.
Že kot otrok sem sanjal, da bom nekoč dirkal kot Mika Häkkinen ali pa Michael Schumacher, a so se moje sanje o F1 hitro razblinile, saj so finančno neizvedljive.
Reli sem spremljal že od nekdaj in z 18 leti sem prvič sedel v dirkalnik. Takrat so stvari ubrale svojo pot. Ugotovil sem, da mi gre dobro od rok, pa se je vse počasi sestavilo v celoto.
Tim je sledil mojim stopinjam, me včasih poprosil za kak nasvet, kmalu pa postal boljši in bolj kompleten voznik kot sem sam. Danes je on moj mentor. (smeh)
View this post on Instagram
Kako združljiva bi bila z bratom v navezi voznik-sovoznik?
Ha, ali bi popolnoma pogorela ali pa bi postala svetovna prvaka! Samo ti dve možnosti sta. (smeh)
Tega nikoli ne bomo izvedeli. Morda je prva opcija verjetnejša, saj sva oba preveč podkovana o dirkanju. V reliju ni dobrodošlo, da sovoznik o vožnji ve toliko ali več kot voznik. Da ne pozabim še na bratsko rivalstvo, to bi bil recept za katastrofo. (smeh) Lahko pa bi se zgodil drugi scenarij, saj sva oba zelo tekmovalna in predana dirkanju.
Oba sva se šolala v dirkaških šolah in si v vsem tem času nabrala vrsto izkušenj.
Vprašanje je, kdo bi sedel na vozniški sedež, saj nama ego ne bi pustil, da bi kdo od naju obsedel na desnem sedežu. (smeh)
Je torej nemogoče presedlati z vozniškega na sovozniški sedež?
Da, vloga sovoznika me nikoli ni zanimala. Enostavno bi me bilo preveč strah. (smeh)
V vaši garaži je bojda precej živahno. Kaj vse se skriva v njej?
Skupaj z očetom imamo nekaj avtomobilov, ki tvorijo čedno zbirko. Ta trenutno obsega dva Mitsubishija EVO9, ki bosta kmalu pridobila status starodobnika, oba pa sta v dobrem stanju in vozna.
Tu sta še Honda Type R Limited Edition in očetov Mustang z letnico 1964.
Gre za starodobnika, ki pa je v piko renoviran in je videti kot nov. Na zunaj je ohranil svoj izvirni videz, vgradili smo le močnejši motor V8 in vse potrebne komponente.
A s temi starimi avtomobili je tako. Vozni so kako uro, potem pa moraš počasi že poprijeti za izvijač. (smeh)
Vedno se najde kaj, kar je treba popraviti. Pri starodobnikih je potrebne veliko ljubezni, da obratujejo tako, kot je treba. Zato se rad pošalim, da so bolj primerni za starejše generacije, jaz sem še malo premlad.
Torej starodobnikom niste preveč naklonjeni?
Ne, ravno obratno. V resnici sem velik ljubitelj klasičnih in starodobnih vozil, želim le povedati, da niso namenjeni vsakodnevni rabi, bolj nedeljskim vožnjam.
Gre za ljubezen, strast, zaradi katerih si pripravljen premostiti vse ovire in tegobe. Vedno se namreč pojavijo kakšne kapljice olja, od kdo ve kod.
Za razumevanje uplinjačev pa potrebuješ dobršno mero črne magije. (smeh)
Če je dež, se pojavi tudi težava pri tesnjenju kabine, ne glede na to, da vam je mehanik ravnokar zatrdil, da dobro tesni. Želim povedati le, da gre za drugačno dinamiko uporabe.
Torej bo kak starodobnik našel mesto tudi v vaši garaži, a ne še sedaj?
Tako je. Nisem še tako star, da bi bilo zame prepozno. (smeh)
Kateri je vaš sanjski avtomobil? Če je le nebo meja?
Morda kaka Lancia Stratos z originalnim Ferrarijevim motorjem V6. Pa Porsche 911 Turbo s konca 60. ali začetka 70. let. Pa kaj vse bi še imel … Tudi kultnega Mitsubishija EVO6, pa še kaj bi se našlo.
Všeč so mi tudi starejši dirkalniki Porsche 908, a kaj, ko je vse najprej povezano s ceno prvotnega vložka, potem pa še z dragim vzdrževanjem.
Ste se namenoma izognili sodobnim hitrim superšportnikom?
Ah, kaj pa vem. Za pogledati so super, tudi za odpeljati kak krog, vsekakor pa ne za nakup. Njihova uporabnost je omejena.
Prvotni namen avtomobila je premagovanje razdalj, pri čemer ti pride prav tudi prostoren prtljažnik. Že tu se pri superšportnikih zatakne.
Sploh pa so sodobni avtomobili čisto premočni. Več kot 500 KM za civilno uporabo nima smisla!
Ste bili veščine iz relija kdaj primorani uporabiti tudi na cesti?
Ne da bi se spomnil. Vozim zelo previdno, saj se prav zaradi dirkanja zavedam, da gre hitro lahko kaj narobe, če voziš na meji. Zavedam se, da si cesto delim še z drugimi udeleženci.
Edinole ko pade sneg, takrat mi veščine pridejo še kako prav. Prihajam iz Gorenjske, in če cesta ni splužena, rad za »gušt« izkoristim svoje relistično znanje.
Sicer pa mi je bistveno, da se od točke A do točke B pripeljem brez zapletov.
Adrenalina torej ne sproščate na cesti po nepotrebnem?
Ne, daleč od tega. Adrenalin sprostim na dirkah.
Čeprav ljudje vse prevečkrat dirke enačijo z adrenalinom, v resnici gre bolj za to, kako ga držati pod nadzorom.
Kako voziti, da te adrenalin ne pogubi?! Da ohraniš glavo v coni razuma in ohraniš nadzor nad njim? Pri dirkanju me bolj kot adrenalinski del privlači vozniški vidik, saj mi je reli v prvi vrsti tehnični izziv.
Preberite še: Vrhunski slovenski voznik in drifter: "Vse nad 1500 kg ne spada več v recept mojega sanjskega vozila"
Morda vas zanima tudi, kako izgleda vožnja na sovoznikovem sedežu pravega reli dirkalnika: