Od Opel Kadettov in ženskih najlonk do uničenih Volkswagnovih bulijev.
Voditelj, igralec, standup komik, tudi avtor mladinske kriminalke Smrdljivc, je v resnici človek številnih spretnosti, a kar se popravil pri avtomobilu tiče, delo raje prepusti izkušenim strokovnjakom.
Rok Bohinc je vozniški izpit naredil šele pri 21 letih, že nekaj dni zatem pa sedel za volan avtodoma, saj se vse od peklenske prve izpitne vožnje v njem počuti še kako samozavestno.
Rok, kakšni so vaši spomini na avtošolo?
Vozniškega izpita sem se lotil šele pri 21 letih, saj sem potreboval nekaj časa, da sem privarčeval dovolj denarja za ure v avtošoli.
Izkušnje sem nabiral po Kranju, s starejšo inštruktorico, ki so se je takrat vsi bali.
Bila je namreč zelo stroga. Če si vozil dobro, je bila zadovoljna, če ne, pa te je znala primerno okarati. Na začetku sem imel nekaj težav, ne toliko zaradi vožnje kot treme. Prav zaradi te sem prvo izpitno vožnjo tudi padel.
Vse se je premenilo, ko me je malo zatem usmerila na avtocesto, kar me je razbremenilo in sprostilo, tako da sem naslednjo izpitno vožnjo izdelal brez večjih težav.
View this post on Instagram
Kateri je bil vaš prvi avtomobil? Ste ga podedovali ali kupili sami?
Prvi avtomobil sem zasegel kar mami, ki je imela takrat na voljo še enega. Dobro se ga spominjam, bil je mali Fiat Punto.
Z njim sem se prevažal nekaj let, vse dokler me na tehničnem niso prepričali, da ne bo šlo skozi, če ne bom zamenjal podvozja. Takrat sem se ločil od Punta in si kupil Opel Astro z letnico 2006.
Kaj vam je v začetku pri vožnji povzročalo največ težav?
Že kot mladi voznik sem bil za volanom zelo samozavesten, za razliko od avtošole, kjer me je spravljalo ob živce, ko so mi med vožnjo gledali pod prste. Tega še danes ne maram.
Če mi žena sugerira, kje naj parkiram, v hipu postanem slabši voznik.
Kako bi opisali svoje vozniške sposobnosti?
Menim, da sem relativno dober voznik. Pazljiv. Ne gonim po ovinkih in vestno vzdržujem varno razdaljo. Postanem živčen, če mi nekdo »vozi za ritjo«.
Moja babi me je opisala kot voznika, ki vozi pomirjajoče, kar je velik kompliment, saj po njenem mnenju vsi v družini vozijo divje. Tako bom rekel, sem tip voznika, pri katerem na sovoznikovem sedežu zaspijo tudi tisti, ki tega sicer ne počnejo. To jemljem kot velik poklon.
Kaj sicer vozite?
Trenutno Forda Focusa karavana, letnik 2018. To je praktično vse, kar znam povedati o svojem avtu. (smeh)
Občasno vozim še ženinega Audija Q3, pa tudi sicer sem si v življenju nabral nemalo izkušenj z drugimi avtomobili, čeprav sem si v tem času lastil le tri.
Zaradi snemanja reklam pa tudi najetih avtomobilov na potovanjih sem pogosto sedel za volanom neznanega avtomobila. Že kmalu po tem, ko sem dobil voziško dovoljenje, sem se bil zaradi takratnega dela primoran nekajkrat mesečno voziti na Debeli rtič z avtodomom.
Kaj pa vaše avtomehanične sposobnosti? Bi znali kaj popraviti tudi sami?
Karkoli bom sedaj rekel, sem prepričan, mi bo jutri »crknilo« in bom hitro dobil priložnost, da se dokažem. Na svojih dosedanjih avtomobilih sem znal zamenjati kako olje, morda celo gumo.
Znal sem vžgati tudi akumulator, kar mi je prišlo zelo prav, saj sem ga bil primoran velikokrat vžgati s pomočjo drugega avtomobila. (Smeh)
Na Fordu mi doslej ni bilo treba zamenjati še ničesar in upam, da tako ostane. Aja, pa dobro mi gre uporaba Ducktapa, s katerim zalepim vse mogoče mini delčke, ki se odlomijo. Kar hočem reči je, da bom odprl pokrov avtomobila, potem pa ga bom peljal naravnost k avtomehaniku.
Kateri avtomobili so vam posebej všeč?
Uh, tisti škatlasti stari Volvi. Vedno sem si želel kakega takega. V spomin se mi je zapisal po ogledu filma Na Kitajskem jedo pse, kjer je veliko govora o Volvih. Aja, pa še to.
Nekje sem izvedel, da je Volvo izumil patent za varnostni pas, namesto da bi ga zaščitili, so ga ponudili v uporabo tudi drugim avtomobilskim znamkam. Tudi to je všečna poteza, zaradi katere bi imel Volva.
No, pred dnevi pa sem imel priložnost voziti tudi ID. Buzz.
In kako bi ocenili vozniško izkušnjo?
Super! V resnici sem prvič vozil nov avtomobil, tako da je bilo fino že s tega razloga.
Všeč mi je bila tudi minimalistična notranjost, ki ti daje občutek, kot da sediš v vesoljski ladji.
Tudi s stališča voznika je avtomobil vreden vseh pohval, bi ga pa seveda moral voziti precej dlje, da bi dobil več informacij. Super bi bilo, če bi lahko odstranil zadnje sedeže, tja potisnil vzmetnico in šel kam »kampirat«.
Kakšen je vaš odnos do elektrifikacije? Ste ji naklonjeni? Bo vaš naslednji avtomobil poganjala elektrika?
V resnici sem se že poigraval s to mislijo, a sem še malo skeptičen. Predvsem kar se dosega tiče. ID. Buzz ima recimo nekih 450 km dosega, pozimi še malo manj, kar je precej tvegano, če bi se rad zapeljal kam dlje.
Iskreno bi bil precej bolj vesel, če bi še naprej lahko vozili stare avtomobile, ki bi jih lahko brez težav popravljali doma. Take, brez vse te odvečne elektronike.
Je pa verjetno očitno, da avtomobil ni pri vrhu mojih prioritet. (smeh)
View this post on Instagram
Kaj pa starodobniki? So vaša šibka točka?
Super so! Moj dober kolega si je za svoj prvi avtomobil omislil Opel Kadetta letnik 1969 oz. 68. Pametno, saj je registracija precej ugodnejša kot za novejše avtomobile. Je pa res, da se je ta Kadet nemalokrat pokvaril, kar precej smo ga potiskali naokrog. (smeh)
Smo pa ugotovili, da če se strga jermen na motorju, ga lahko enostavno nadomestiš z najlonko. Ne bom pozabil, ko sva se s tem avtom vozila na študentsko delo, v najhujšem snežnem metežu in v tistem trenutku je odletel brisalec. Pa si je kolega pomagal tako, da je na cesto gledal čez mojo stran vetrobranskega stekla. (smeh)
No, tudi policaji so nas velikokrat postavili na stran, saj jim ni bilo jasno, zakaj bi se kdo vozil s tako starino. To pa še ni vse. Z drugim kolegom sva se odpeljala na Hrvaško iskat Volkswagna T1.
Midva, piščanca pri 22 letih, sva se zapeljala na neki odpad, kjer sva naložila uničeno T1 in jo pripeljala v Slovenijo. Nisem prepričan, če je bilo vse legalno. (smeh)
In če je že govora o možeh v modrem. Za kaj bi si najlaže prislužili kazen?
Ha, ne povem, da ne bodo slučajno naši lokalni policisti še bolj pozorni name. (smeh) Kakšne kazni? Nimam kazni. Sem vzoren voznik. (smeh)
Kaj pa vas sicer na cesti spravi ob živce?
Uh, ljudje, ki vozijo »za ritjo«. Pa vozniki, ki zapeljejo v križišče, čeprav jim je jasno, da se bodo ustavili na sredini in blokirali promet z vseh strani.
Na živce mi gredo tudi fantomski zastoji, ko se na avtocesti ustaviš brez pravega razloga. Razumem, zakaj do tega pride, še vedno pa mi ni jasno, kako da ljudje to dopuščamo. Da ne omenjam tišastih voznikov in objestnežev za volanom.
View this post on Instagram
In če vas slučajno ustavijo policisti … Ste se kdaj skušali izmuzniti s kakšno dobro šalo?
Ne, kje, postanem preveč nervozen, da bi se šalil. So me pa že prepoznali s televizije ali standup nastopa. Običajno so prijazni, dajo mi za pihati in ker sem nula-nula voznik, me spustijo dalje.
Me pa res redko ustavijo. Trkam. Sicer pa ja, ne šalim se kaj dosti z njimi. Poskrbim, da je naša interakcija kar se da kratka. Policisti so v redu ljudje. Sicer jih ne poznam, a naj tako kar ostane!
Preberite si še: "Veliko ljudi v reliju gre čez vse finančne meje, doma pa potem jedo zelje in kruh," je kritičen ta slovenski reli dirkač in podjetnik
Uporabite kakšne policistične »fore« tudi v svojih standup nastopih?
Mogoče bom kdaj v prihodnje. Enkrat sem se namreč vozil po avtocesti proti Ljubljani, pa sem na enem od nadvozov opazil skupino kakih 20 policistov, ki so strmeli v svoje radarje. Kaj sem videl, sem bolje dojel šele, ko sem bil že mimo.
Nekaj minut kasneje pa naletim na podobno skupino ljudi še na Celovški cesti, le da niso strmeli v radarje, temveč so ustavili vozilo in pozorno poslušali tistega kolega, ki se je pogovarjal z voznikom. Čutim, da je tukaj še nekaj materiala.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del