Ob začetku pogovora me je fotograf Aleš Bravničar opomnil, da je njegov odnos do avtomobilov nekoliko drugačen od stereotipnega moškega. Kaj torej pričakovati?
Izkazalo se je, da imam opravka z velikim ljubiteljem starodobnikov, ki ob pogovoru o avtomobilih iz sredine minulega stoletja pa tja do konca 70. let, povsem oživi in postreže z vrsto detajlov. Po drugi strani pa se za sodobnim superšportnim Lamborghinijem na cesti ne bo obrnil.
"Kakšen Lamborghini? Kakšen Bugatti," ob koncu najinega pogovora pripomni fotograf in doda: "Sodobni super športniki me sploh ne prepričajo. Zame se je dober avtomobilski dizajn končal s koncem 70. let, ko so začeli staviti le na hitrost in uporabnost."
Za začetek mi, prosim, razložite, kako je vaš odnos do avtomobilov drugačen od stereotipne predstave o moškem spolu, kot ste omenili poprej.
Za super športnimi avtomobili se na cesti niti najmanj ne ozrem. Sploh jih ne opazim. Zato pa sem velik ljubitelj avtomobilskega oblikovanja, vse od 40. pa tja do konca 70. let.
Všeč so mi repki s sredine minulega stoletja pa ogromne "ladje" iz 60. let in seveda ameriški "muscle" avtomobili iz 70. let, kot so Chevelle itd. Tam pa se moja ljubezen konča. Že res, nekatere klasike, kot je Jaguar E-type, so večne. Eni avtomobili se lepše starajo, drugi slabše.
Torej so vam pri srcu starodobniki?
Ja, lahko bi tako rekli. Čeprav mi Fordov Model T iz 20. let ne pomeni kaj dosti. Ljub mi je avtomobilski dizajn po art decoju, torej vse od 40. let pa tja do konca 70.
Takrat pa se moja naklonjenost avtomobilom konča. S 70. leti so se avtomobili začeli prilagajati mladim, vodilo pri njihovem oblikovanju sta postali hitrost in uporabnost. Avtomobili so postali vse manjši, bolj ekonomični itd.
Torej vam danes noben sodoben avtomobil ni preveč ljub?
Joj, da bi padel dol, ne! Všeč so mi še legendarne Citroënove Žabe, danes pa na cesti le redko najdem avtomobil, ki me vrže na rit.
Pa vendar. Če bi morali med sodobnimi avtomobili izbrati enega? Sanjskega?
Ha, ni ga več, vsaj mislim, da ne. Reklo se mu je "Dvestotka", Land Cruiser. Šlo je za pravi robustni terenski avtomobil, ki pa je bil istočasno uporaben tudi za mestno vožnjo. Mislim, da ni več na tržišču.
No, obstaja še avtomobil, ki mi je všeč še malo bolj. Seveda, ameriški. Američani imajo nekaj, kar mi je očitno še posebej ljubo. Dodge Challenger. Videti je noro, takoj bi ga imel!
Kaj je sicer parkirano v vaši garaži?
Trenutno dva družinska avtomobila, dva Forda. Jaz vozim Forda Rangerja 3.2, predvsem iz ljubezni do funkcionalnosti. Je izjemno prostoren, kar mi pride prav, poleg tega pa lahko na kasonu tudi prespim.
V ta namen sem kupil ameriški šotor »truck tent«, primeren za pick-up avtomobile. Ko se spodnja vrata kasona odprejo, šotor pritrdiš na odprtino in zapneš na kolo. V njem je dovolj prostora za spanje dveh odraslih oseb.
Koliko časa pa je potrebnega za postavitev šotora?
Hm, kakih 5 minut.
Kje vse ste doslej uspeli "taboriti"?
Velikokrat prespim kar spotoma, nazadnje v Nemčiji.
Ste tudi v mladosti dostikrat prespali na zadnjih sedežih avtomobila?
Ne, po avtomobilih pa nisem spal kaj dosti. Sem pa veliko spal v tujih posteljah. (smeh)
Enkrat smo s prijatelji prispeli naravnost iz Pariza, ostali so se pospravili domov, jaz pa sem obiskal punco, ki mi je bila takrat posebej pri srcu in kasneje naložil mami, da smo se domov vrnili šele naslednji dan.
Kateri pa je bil vaš prvi avtomobil?
Citroën GS, tista malo modernejša Žaba. Oranžne barve. Moj oči je bil ponosni lastnik starejše različice Žabe, to pa je bil tudi povod za mojo veliko ljubezen do te avtomobilske klasike.
Ste jo podedovali ali ste denar zanjo odšteli kar sami?
Ko sem bil star kakih 17 let in pol sem uspel prihraniti nekih 900 mark, kar je zadoščalo za polovico. Drugo polovico pa sem izprosil pri očetu. Potem sem počakal, da sem dobil vozniško dovoljenje in si kupil rabljeno Žabo za nekih 1800 mark. Tisto, staro, narejeno še v koprskem Cimosu.
Žaba je imela vzmetenje na zraku, včasih je bilo namreč tako, da so se Citroëni morali malce dvigniti, ko si jih vžgal. Tako si imel občutek, kot da avtomobil prvih nekaj metrov lebdi v zraku, saj ceste praktično nisi čutil.
View this post on Instagram
Kakšni pa so vaši spomini na omenjeno Žabo?
Dobri, nikoli me ni pustila na cesti. Skupina Kalifornija v svojem komadu poje "Stara Žaba me ima na vesti, ker pustila me je na cesti," jaz pa te izkušnje nisem imel. Z njo sem se zapeljal vse do Varšave, pa v Amsterdam. Prevozil sem praktično vso Evropo, brez kakršnihkoli težav.
Ko se je po določenem času vendarle začela malce kvariti, sem že vozil Subaruja, Žaba pa je počivala v garaži. Ko je nekega dne mimo prišel sošolec iz srednje šole, me je vprašal, če lahko vzame njen motor. Povedal sem mu, da ga ne morem spraviti ven, pa je prišel s 'fleksarico' in Žabo prerezal na pol. Tako je končala moja Žaba.
Koliko avtomobilov pa ste v življenju zamenjali?
Šest! Sem precej zvest svojim jeklenim sopotnikom. Še zdaj bi imel Žabo, a bolj za 'gušt'.
Kaj pa med fotografiranjem? Vas je kdaj zamikalo, da bi sedli v kakega?
Ja, v enega sem pa res sedel. Na poroki. Cadillac Eldorado, eden najlepših ameriških avtomobilov vseh časov. Gotska katedrala na kolesih. Za poroko sva z ženo izbrala Cadillaca letnik 59' v roza barvi.
Preberite si še: Ponos Slovenije, Luka Dončič, ima v lasti ti 2 vozili! (In verjemite, imeli bi ju tudi vi)
Kaj pa je bil povod za to?
To je tisti Cadillac z dvojnimi koničastimi lučkami v višini ramena. Ha, če bi se danes ustavil zraven kolesarja na semaforju, bi ga napičil kot ražnjič. (smeh) Prav zato so v šestdesetih letih prenehali izdelovati koničaste repke, namesto tega so jih obrnili navzdol, kasneje pa celo ukinili.
Službeno pogosto zaidete tudi v Ameriko. Kaj pa vozite tam?
Nazadnje, ko sem bil, smo v Las Vegasu najeli Forda Mustanga, kabrioleta.
View this post on Instagram
Kakšne izkušnje pa imate z ameriškimi cestami?
V Ameriki je nadvse zanimivo, da lahko prehitevaš tako po desnem kot po levem pasu. Nenapisano pravilo pa pravi, da ima na križišču enakovrednih cest prednost tisti, ki je prišel prvi. Ceste so precej širše kot pri nas, meddržavne ceste v smeri od vzhoda proti zahodu so označene s parnimi številkami, tiste od severa do juga pa z neparnimi.
Res je užitek voziti po ameriških 'interstate' cestah, še bolje pa je zaviti na regionalne. Uspelo mi je v celoti prevoziti celo Route 66. Všeč mi je propadajoča Americana, v Ameriko pa se rad vračam tudi zaradi cest in vožnje.
Vam je uspelo Route 66 prevoziti v enem kosu?
Ne, po delih, z večkratnimi obiski. Na enem odseku smo slikali tudi 'pictorial' za slovenski Playboy z Anjo Jenko. Na pol poti, v Adrian Texas. Ponekod je Route 66 ohranjena v prvotni obliki, torej s kockastim tlakovanjem, nekje pa jo je že povozila meddržavna cesta.
Kaj pa je po vašem mnenju njen najboljši del?
Brez dvoma zahodni, ki poteka čez Novo Mehiko, Arizono in Kalifornijo.
Se vam je kdaj, kjerkoli na cesti pokvaril avtomobil?
Ja, je. Nissan Patrol me je pustil na cedilu, ko smo se vračali iz Grčije. Že pred začetkom poti je bila sklopka v slabem stanju, pa smo držali pesti, da bo šlo. V Vukovarju smo naleteli na ogromen zastoj, ki je bil za sklopko usoden. Do meje smo prišli z vlečno službo, za kar so nam zaračunali dobrih 500 evrov. Sicer me avto nikoli ni pustil na cedilu, tako da v 24 urah ne bi mogel nadaljevati poti. Pa sem prevozil vse mogoče poti, od Alžirije, Dakarja, pa do Helsinkov. Celo v Indijo sem se odpravil z avtom.
Preberite si še: To je avtomobil, ki ga je Tine Urnaut pred leti kupil očetu (in impresivna zgodba za njim)
Res? Povejte več o tem.
No, nisem vozil jaz, ampak je šlo za mojo fantovščino. Trajala je štiri tedne, od Ljubljane pa do indijske meje. Čez Turčijo, Armenijo, Iran in Pakistan. 'Raodtrip' je ultimativna svoboda. Vožnja za avtomobilom pa je zame meditacija. Raje kot z letali, razdalje premagujem z avtom, tudi za še tako nemogoča potovanja.