Medicinska sestra, ki sedi na sovoznikovem sedežu slovenskega serijskega prvaka v reliju.
Ženska. Mama. Srednja medicinska sestra. Sovoznica in večkratna državna prvakinja. Blanka Kacin je vse to in še mnogo več.
Pred kratkim je praznovala svoj 41. rojstni dan, le nekaj dni po prvi dirki državnega prvenstva v reliju. »Bencinski hlapi me ohranjajo pri mladosti,« se pošali na mojo opazko, da bi ji brez težav pripisala tudi desetletje manj.
V resnici je za vami nekaj pestrih tednov. Konec aprila se je z relijem Vipavska dolina začelo državno prvenstvo v reliju. Kakšni so vtisi?
Joj, ne preveč dobri, saj nama je kar dvakrat shodila turbina. Tako sva morala razočarana odstopiti. Tudi pred tem je bilo dogajanje nadvse pestro.
Čez zimo smo se pripravljali na svetovno prvenstvo na Hrvaškem, najin prvi skupni nastop na SP.
Začetek aprila sva se tako udeležila prve dirke v Karlovcu, ki je prav tako del proge za SP, tri tedne zatem je sledila še dirka za svetovno prvenstvo.
Dogajanje je res intenzivno, vse od torka do nedelje. Že prva dva dneva popisa sta me utrudila - naredili smo blizu 2000 km, a se je bilo treba zbrati še za dirko.
Poleg tega ti zreducirajo tudi spanje, prve dni še spiš 8 ur na noč, potem pa le še kake 4 ali 5. A vtisi s SP so pozitivni, bilo je zahtevno, a sva z veliko zadovoljstva pripeljala v cilj.
Pred dnevi ste praznovali rojstni dan. Iskrene čestitke. Če sem zasledila prav, boste dirkali vse do 60. leta.
Ali pa še kaj več. (smeh) Dirkala bom, dokler se bom čutila sposobno za vožnjo. Pri tem sva z Rokom (op. Rok Turk) istega mnenja. Dokler lahko, si tam.
Reli je moje življenje, tudi moja družina plava v teh vodah in me ves čas podpira.
Kaj pa vam je reli dal?
Predvsem veliko prijateljev, znancev, doživetij itd. Po zaslugi relija sem spoznala številne kraje, čeprav jih morda nisem uspela do podrobnosti raziskati. A bistvo so ti odnosi. To je tisto, za kar je vredno hoditi na relije.
Kateri občutek vam je ljubši: ko prevozite startno ali ciljno črto?
Ciljno! Pred dirko je vedno prisotna pozitivna trema. Nervoza. Sploh pri prvem startu brzinca. Če je ni, je nekaj hudo narobe.
Po koncu zadnjega brzinca pa me vedno preplavi občutek brezmejne sreče in seveda veliko olajšanje, da sva srečno prišla v cilj.
V državnem prvenstvu ste že več let brez prave konkurence, v tujini pa vozite le poredko. Zakaj?
Sponzorji si želijo/zahtevajo, da nastopava v državnem prvenstvu.
Za vse, kar je več, je treba najti dodatna finančna sredstva, kar je velik razlog, da svoje nastope v tujini reducirava. Izbirava dirke, ki so nama všeč. Poleg tega morajo seveda biti tudi finančno dosegljive.
Za kolikšne zneske pa gre?
Za udeležbo na dirki, dirkalnik in ekipo potrebuješ kakih deset tisočakov.
Najem se pogosto obračuna po dirkalnih kilometrih, za en km pa odšteješ kakih 80 ali 90 evrov.
Odvisno od avtomobila. A to je le dirkalnik, potem pa je treba plačati še gorivo, člane ekipe, nastanitev in seveda pnevmatike. Za eno samo lahko odšteješ med 300 in 350 evrov.
Če se še malo vrnemo na vaš prvi nastop na SP pred tedni na Hrvaškem. Priprave na dirke v tujini in doma potekajo drugače? Kako se razlikujejo med seboj?
Seveda, državne dirke že dobro poznava, saj se jih udeležujeva že leta, zato je precej jasno, kaj lahko pričakuješ. Na SP pa ne poznaš brzincev, ne veš, kakšna bo podlaga. Prav tako je treba poskrbeti za vse nastavitve dirkalnika, pa izbrati gume itd.
Priprave potekajo precej bolj intenzivno. Z Rokom sva se pred dirko nekajkrat dobila in pregledovala posnetke drugih dirkačev, ki so to progo že odpeljali. Kje je treba sekati ovinke in kje ne. To so pomembni podatki.
Kot omenjeno imaš na SP dva dni popisa, ko v avtomobilu preživiš praktično cel dan in v tem času si moraš nujno popisati ter zabeležiti vse.
V Sloveniji startaš prvi, zato sam izbiraš, kje boš sekal progo/izbral linijo, drugi pa ti le sledijo. Na SP sva startala kot 54. in brez dobrih zapiskov bi težko prišla do konca.
Pa seveda ne gre pozabiti na fizično pripravo. Če si fizično dobro pripravljen, boš tudi psihično dovolj močan za preizkušjo na reliju.
Na Hrvaškem se je dogodil precej banalen incident, in sicer so nekateri gledalci med seboj želeli obračunati kar na progi. Kaj pa je najbolj nenavadna reč, ki se je vam dogodila na progi?
Ha, enkrat nama je na poskusni vožnji prišel nasproti po progi neki domačin. Cesta je bila kot običajno zaprta, a se je kljub temu znašel na progi.
Seveda česa takega ne pričakuješ, na srečo pa je Rok primerno odreagiral kljub visoki hitrosti.
Veljate za zelo zgovorno, nekaj posebnega pa so tudi posnetki iz kabine, saj se na čase zdi, da imata z Rokom kar neki skriven jezik. Svoje idrijsko narečje.
Da, res sem zgovorna, a sicer ne maram preveč intervjujev. Raje jih prepustim Roku. (smeh) Sicer pa mi jezik kar dobro teče, nisem imela težav niti, ko sva presedlala na hitrejše in bolj zmogljive dirkalnike.
A nisva se ujela zaradi idrijščine. Ne vem kaj je tisto.
Že kmalu sva začutila, da nama ni treba veliko govoriti, med etapami sva tako kar precej tiho. (smeh) Tudi s tega vidika se ujameva.
Ko sva leta 2011 prvič dirkala skupaj v Bolgariji – Roku je zbolel sovoznik, pa me je poklical, če bi šla še isti dan z njim na dirko – sva se 11 ur vozila, da sva sploh prišla tja.
Že takrat sva se ujela. Imava iste cilje in prioritete, kaj želiva doseči.
Ob dirkah je tako, da z voznikom preživite več časa kot s soprogom. Bi lahko med tem odnosom in zakonom potegnili kakšne vzporednice?
Uh, seveda. Tudi v odnosu voznik-sovoznik mora biti prisotne veliko potrpežljivosti in prilagajanja. Oba z Rokom sva precej nezahtevna in pravi čudež je, da sva se našla.
Sama nerada kompliciram in se dobro zlijem z okoljem. Tudi mehaniki me imajo radi, saj sem preprosta in odkrito povem, kaj me moti, kar cenijo.
Seveda, odnos v dirkalniku je precej podoben zakonu. Če ti gre soprog na živce, boš z njim le težko shajal. Enako je z voznikom.
Spore je tako kot v zvezi treba reševati na licu mesta, ne pa gojiti zamer. Sicer pa, kakor jaz rečem, tako je. (smeh) Med nama je res kemija, ki »štima« in to se odraža tudi v rezultatih.
Po izobrazbi ste srednja medicinska sestra. Vas ljudje prepoznajo tudi, kadar niste v dirkalni opremi?
Svoj čas sem delala v domu kot medicinska sestra in moji varovanci so spremljali vse moje dirke.
Zdaj delam v podjetju z medicinsko opremo in nemalokrat se zgodi, da uradnemu delu sledi: »A pa ti nisi tista?!« (smeh)
Od kod pa črpate vso to energijo, od katere kar prekipevate?
Ne vem, zdi se, da sem z njo kar rojena. Enostavno mi je ne zmanjka. Morda je razlog tudi v tem, da imam doma stvari urejene.
Imam čudovita otroka, prekrasnega partnerja. Družina me na moji poti podpira. Kadarkoli grem na dirko, brez težav starši ali tašča popazijo na moja otroka. Tudi s tega vidika je lažje biti nekaj dni odsoten.
Dolgo časa ste vozili v tandemu z voznico Asjo Zupanc. Vozniki pogosto omenjajo razlike med sovozniki/sovoznicami, kako pa je v nasprotnem primeru. Kakšna je razlika med vozniki in voznicami?
Sama bistvene razlike nisem občutila. Bistveno je, da si fizično dobro pripravljen, ne glede na to, katerega spola si. (smeh)
Sva pa z Asjo pogosto med etapami predebatirali tudi različne ženske teme, vmes še celo kakšno neumnost.
Dvakrat ste svojo kariero reliju začasno prekinili zaradi nosečnosti. Kako se je to poznalo na formi?
Po prvi porodniški sem gojila dvom, da me bo v prihodnje na dirkah spremljal strah.
Da bom imela kakšne zadržke. Konec koncev me je doma čakal otrok.
A se je že po prvi dirki izkazalo, da sem to uspešno predelala.
Za fizično pripravo telovadim in tečem, tudi po porodu, ko je bilo telo pripravljeno, pa sem se lotila gibalnih aktivnosti. Zato se mi manko ni dosti poznal, a brez volje ne bi šlo.
Se je vaš odnos do relija kako spremenil, odkar ste postali mama?
Kaj pa vem, bolj morda z vidika, da sem postala zrelejša. Bolj odrasla. Sedaj drugače gledam na stvari. A ko sem na dirki, sem tam. Vse drugo, vse skrbi in težave takrat pustim za seboj.
Reli je šport, povezan z marsikaterim tveganjem. Pogosteje kot vozniki pa jo skupijo sovozniki.
Ne, o tem ne smeš razmišljati! Na srečo nisem le energična, temveč tudi zelo pozitivna oseba, ki v še tako kaotičnem položaju najde nekaj dobrega. A o teh statistikah ne razmišljam.
Za seboj sicer imam hujšo nesrečo, ki ti pusti dvom, ali si boš še upal sedeti zraven.
Izkazalo se je, da mi nesreča ni pustila posledic. Seveda pa se v tistem trenutku ustrašiš, vendar vse poteka tako hitro, da o tem nimaš časa na dolgi rok razmišljati.
Če preveč razmišljaš o tem, kar kličeš po nesreči. Sicer pa, nesreče so precej pogostejše na cestah, pa se temu navkljub še vedno vsi vozimo z avtomobili.
Preberite še: Ne, ni še konec, pravijo pri Audiju ...
Sovoznikov sedež Škode Fabie RS Rally2 pa je preizkusil tudi naš urednik:
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel