To je najstarejše vozilo v službi Slovenske vojske: TAM 5000 letnik 1974, po domače Dojc

Zapeljali smo se z gospodom, rojenim daljnega leta 1974 in ga postavili ob bok modernemu vojaškemu kamionu. Kakšne so prednosti starčka, zakaj ga še niso poslali v pokoj in zakaj voznik novejšega Actrosa vendarle pravi, da je 'Dojca' povozil čas.

To je najstarejše vozilo v službi Slovenske vojske: TAM 5000 letnik 1974, po domače Dojc (foto: Saša Kapetanovič) Saša Kapetanovič
24. 4. 2017

Ste se kdaj vprašali, katero je najstarejše vozilo s kratico SV na temno zeleni registrski tablici? S sodelavcem sva v Postojni spoznala v Tovarni Avtomobilov Maribor izdelan model 5000, katerega vojaki, pa tudi avtoprevozniki, gozdarji in čebelarji poznajo pod vzdevkom 'Dojc'. Čeprav so šli kamioni te sorte do leta 2010 ali 2011 postopoma v odpis, so enega obdržali – in to sploh ne zaradi nostalgije, ampak preprosto zato, ker jim opremljen z dvigalom (hiabom) še vedno služi. Med vožnjo do poligona na Počku sva se pogovarjala s Tomažem Dovganom, zaposlenim v Slovenski vojski od rojstva naše države.

»Na začetku, torej leta 1991 in 1992, je bilo največ prav TAM-ov 5000, 110 in 150. Za vsa usposabljanja, vse prevoze so se do kasnejše nabave Ivecov uporabljala ta vozila. Mislim, da jih je bilo par sto,« pove gospod Dovgan, medtem ko mojstrsko prestavlja z dvojno uporabo sklopke in dodajanjem vmesnega plina. Menjalnik v 'Pettisočici' namreč ni sinhroniziran, zato je za vožnjo potrebna dobršna mera občutka in posluha za tehniko. Zato so vsi, ki so želeli v vojski voziti kamion, kljub opravljenem izpitu za kategorijo C morali na 'ponovni izpit' v Ilirsko Bistrico.

Video - zakulisje dogajanja:

"Treba je poslušati avtomobil in čutiti, kdaj se vrtljaji motorja in menjalnika ujemajo."

»Iz približno polovice Slovenije so prihajali na izobraževanje. Znali so vozit Mercedeze, Ivece, ampak tisto se vozi kot normalen avtomobil. Ta avto pa je brez sinhronov in brez servo volana, zato je treba imeti kar močne roke in nekaj tistega starega znanja za vožnjo. Treba je poslušati avtomobil in čutiti, kdaj se vrtljaji motorja in menjalnika ujemajo. Po ravnem jim je še nekako šlo, po klancu navzdol pa … 'Dajte malo zavore in menjajte brzino' sem rekel sprva mirno s sopotnikovega sedeža, tam, kjer zdaj sedite vi. Vojak je ves v strahu rekel 'ja', naredil ni pa nič. Ponovil sem 'menjajte brzino, lepo vas prosim' in spet je rekel 'ja', tokrat že ves rdeč v glavo. Potem je bilo že prepozno, z eno roko sem zagrabil za volan, z drugo pa vlekel ročno zavoro, da sem obvladal situacijo,« je z nasmehom obujal spomine sogovornik. »Takšnih dogodivščin je bilo kar nekaj. Za nekoga brez izkušenj je vožnja kar izziv. Tudi rezervisti - šoferji, ki so prevozili že celo Evropo, ga niso vsi znali vozit.«

Ko vidiš notranjost vozila, se skloniš pod podvozje in splezaš na blatnike, da bi videl pod motorni pokrov, je jasno, da bolj preprosto vozilo ne bi moralo biti zgrajeno. Nosilno konstrukcijo iz dveh vzdolžnih U profilov in prečk skupaj držijo kovice, kar po zapisanem v propagandnem letaku iz leta zagotavlja 'še posebno elastičnost', vzmeti so listnate spredaj in zadaj. Štirivaljni vrstni dizelski motor s 5.322 kubičnimi centimetri prostornine je prisilno zračno hlajen in zmore 85 'konjev'. »Prva prestava je samo za strme klance ali pa za takrat, ko je naložen s tovorom. Zato se spelje z drugo prestavo, plin pa se več ali manj neprestano drži do konca,« odgovarja Dolgan na vprašanje, kako je voziti tak stroj. »Potegne do približno 75 kilometrov na uro, na mojem, ki sem ga vozil kot inštruktor, pa smo do konca odprli vse 'pumpe' in je šel 95! Potem ni več žrl 25 litrov, ampak malo več, in ponoči se je iz izpuha kazal dolg ognjeni plamen. Vsi so ga hoteli voziti. Ker te avti nimajo blokade, smo po klancu navzdol lahko prehitevali 'šleparje'. Ko voziš v hrib, se pa čuti, da manjka moči. Včasih motor na vrhu klanca kar žari, tako se segreje, takrat ga moraš pustiti še par minut teči, da ventilator ohladi motor in potem dela normalno dalje. Tudi po terenu gre avto kar dobro, sicer tale ima zadaj dvojne gume, kar je za teren slabše, ampak če so gor dobre gume, avto z vklopljenim reduktorjem in zaporo zadnjega diferenciala kar dobro pleza.«

"Ta kamion lahko popravi vsak z malo tehničnega znanja in to s kleščami in žico."

Zanimalo me je predvsem to, kaj se na tem avtomobilu sploh lahko pokvari? Električna shema je tako preprosta, da bolj ne bi mogla biti (akumulator, alternator, štarter, luči, ogrevalne svečke, hm, a je še kaj?), ventilator za hlajenje in črpalka za nafto sta gnana mehansko, pomik šip je seveda ročen (z gumijastimi valjčki za vodila), brisalca na prednji šipi poganja stisnjen zrak …

»Okvar je bilo zelo malo. Moje osebno prepričanje je, pa sem imel opravka s tako rekoč vsemi vozili v Slovenski vojski, da ta kamion lahko popravi vsak z malo tehničnega znanja in to s kleščami in žico. Če se izprazni akumulator, ga zaženeš tako, da ga porineš z drugim tovornjakom in bo prižgal na dveh metrih. Če je že kaj crknilo, je bil to zaganjač, mogoče kaj na zavorah. Ma ne dostikrat. Poleg tega je rezervne dele dobavljala tovarna TAM in s tem ni bilo težav. Vem, da kamioni še danes služijo svojemu namenu. Dosti jih je v lasti čebelarjev, da z njimi prevažajo čebelnjak in ga s kamionom vred pustijo kjerkoli pač že.«

Z vojaškega vadišča na Počku sem se vračal z novejšim kamionom in Pavlom Bizjakom za volanom. Mercedez Benz Actros 3336 (36 označuje moč 360 'konjev') z letnico izdelave 2006 je prilagojen za prevoz streliva in minsko eksplozivnih sredstev, zato so tla v tovornem delu aluminijasta, v izogib iskrenju so urejene galvanske povezave in podobno. V kabini nama med pogovorom ni potrebno mučiti glasilk, saj je izolacija dosti boljša, delovno okolje pa lepo urejeno, polno stikal, gumbov, vožnja je hitrejša, udobnejša, tišja. Med prestavljanjem sogovornikova roka počiva na naslonjalu, le s prsti potiska plastično ročico naprej ali nazaj, saj je menjalnik polsamodejni.

"Primerjava je nesmiselna, starega TAM-a je pač povozil čas."

Tudi gospod Bizjak v Slovenski vojski dela od začetka in je izkusil vse, kar se premika na štirih, šestih, osmih kolesih in tudi na gosenicah. »Primerjava je nesmiselna, starega TAM-a je pač povozil čas. Do Maribora smo se vozili štiri ali pet ur, zdaj to traja dve uri. Nekateri pravijo, da je 5000 dober za na teren, ampak jaz vem, da je Actros boljši,« se smeji. »Lahko pa pri staremu najdemo nekaj svetlih točk. Recimo stari TAM je bil zelo univerzalen – tale naš ima dvigalo, lahko se je namestila tudi deska za pluženje, skratka bil je zelo široko uporaben in zelo preprost za vzdrževanje. Pri novem Mercedezu težko karkoli narediš sam, treba ga je peljati na servis.«

Tudi vas zanima, koliko časa bo še ostal v službi edini TAM 5000? »V odpis bi šel že prej, če ne bi imel dvigala, ki še vedno zelo dobro služi. Trudimo se prepričati odgovorne, da ostane. Nekih velikih stroškov z njim ni, dvigalo nam dobro rabi in avto funkcionira,« pove Tomaž Dovgan, v pozdrav močno stisne roko in se zavihti za volan, da bo Dojca zapeljal nazaj v garažo.

Matevž Hribar
foto: Saša Kapetanovič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri