Nekje na prekmurskih ravnicah, nedaleč od obale Mure, najdete zanimivo delavnico, no, v resnici kar gibanje. Fantje v Mad Boys Garage se namreč ukvarjajo s predelavo in obnovo bolj ali manj ikoničnih starodobnikov, ki jim s svojim znanjem in izkušnjami vdahnejo novo življenje.
In zakaj Mad Boys Garage? »Besedo 'mad (op. nor) se v nemški jezik prevaja kot 'Verrückt', ki izhaja iz besede Verrücken – prestaviti. Verjamem, da moraš biti malo nor, prestavljen, če želiš spremeniti svet,« pojasni Aleksej Kulhavy, idejni vodja odpikane delavnice v Prekmurju, kjer kar mrgoli neverjetnih vozil.
Kdaj se je začela pisati vaša ljubezen do avtomobilizma, starodobnikov?
Kot velik del mojih strank sem bil tudi sam tisti igriv fantek, ki je že pri rosnih petih letih navdušeno predeloval avtomobile. Na modelčke avtov sem lepil nalepke, saj so imela posebno mesto v mojem srcu dirkalna vozila.
Kadar sem od babice ali dedka dobil matchbox avtomobile, sem hitel po nalepke in karoserijo oblepil s tekmovalnimi številkami, sponzorskimi nalepkami,… Tako sem že kot fantič na nek način vizualno predeloval in spreminjal avtomobile, prav zato pa imam tudi danes zelo dober občutek za stranke, ki so rasle s ljubeznijo do avtomobilov. Za vse, katerih motiv in želja izhajata iz otroških let. Razumem jih, saj sem sam isti. Prav zato skrbno izbiram tudi svoje stranke, saj jih želim že ob prvem srečanju začutiti, razumeti.
Preberite si še: Ta simpatična Slovenka je ponosna lastnica avtodoma, ki je sicer starejši od nje (preverite, kako nora je prenova notranjosti)
Že v začetku se trudim pridobiti kar največ informacij o tem, kaj jim obnova pomeni, nekateri namreč sodijo med vizualne tipe, spet druge bolj fascinira tehnika. Naše stranke so tudi vključene v proces celotne predelave, z vsemi smo povezani preko Whatsappa, kjer lahko ves čas spremljajo proces obdelave. Vključimo jih tudi v posamezne odločitve, zato imajo stranke občutek, kot da z ramo ob rami »Šraufajo« z našimi mehaniki. Šlo je že tako daleč, da sem dobil vprašanja, če se nam lahko kar pridružijo. (smeh)
Verjamem, da je pomembno stranko vključiti v sam proces obdelave, saj se na ta način bolje zavedajo našega dela in ga lažje ovrednotijo. Na ta način se potem tudi enostavneje identificirajo z avtomobilom.
Včasih resnično delate čudeže.
Res je, smo neke vrste čarodeji. V našo delavnico so prispela že vozila v res slabem stanju. Za kakšna nismo bili prepričani, če sodijo v delavnico ali kar na kosovni odpad, v tako slabem stanju so bila doslej nekatera. Ko pride avtomobil v naše roke, poskrbimo, da se iz delavnice pripelje v brezhibnem stanju. Prav je, da ima stranka vpogled v celoten proces in da vidi, koliko dela in truda je vloženega v obnovo.
Če se dotaknemo začetnih let, marsikateri otrok razvije ljubezen do avtomobilov, le redki pa to pretvorijo v posel. Kako je uspelo vam?
Nisem mehanik, sem podjetnik, ekonomist. Prav to mi omogoča, da sem razvil dober občutek za stranke, da vem, kaj jih zanima. Le tako lahko uresničim njihove želje in pričakovanja. Prej sem dolgo časa delal v oglaševanju in športnem marketingu, pa vendar sem bil tudi skozi to vejo poklica povezan z dirkališči. Ta tema je bila prisotna ves čas in kmalu sem spoznal, da je moje življenje kot gramofonska plošča, ki se vrti, vedno znova pa se zatakne pri avtomobilizmu.
V športu sem imel veliko stika z dirkači in na lastne oči sem se lahko prepričal o mentalnih pripravah, ki so jih deležni. O sliki, cilju, ki je pred teboj in ki mu z vso predanostjo slediš.
Prepričan sem bil, da je nekaj na tem, čeprav nisem imel avtoličarskega ali mehaničnega znanja. Imel pa sem veliko željo, da se izkažem tudi preko podjetniške plati. Hvaležen sem, da imam ekipo, s katero je to mogoče.
Pred 12 leti sem v Nemčiji odprl podjetje, ki se je ukvarjalo s predelavo poslovnih limuzin. Med našimi klienti je bila tudi Savdska kraljeva družina. Preko tega posla so stranke prišle z mano v stik in čez čas so se začele pojavljati prošnje, če bi zanje uredili tudi starodobnike. V začetku sem imel v Sloveniji nekaj samostojnih mojstrov, katerim sem lahko zaupal delo in tako se je počasi začela razvijati zgodba Mad Boys Garage.
Stranke so bile nad našim pristopom hitro navdušene, saj sem se že od nekdaj identificiral z avtomobili, kot bi bili moji. Tudi danes imamo v garaži le avtomobile, ki bi si jih želel imeti tudi sam, čeprav jih obnavljamo za stranke.
Se še spomnite prvega avtomobila, ki je prišel v vaše roke?
Seveda, Mini Cooper kabriolet. Prvi enostaven projekt, letnik 1972. V osnovi je šlo za coupe, ki pa smo ga po želji stranke predelali v kabriolet. Čeprav smo se pri obnovi držali originalnega duha, smo naredili tudi določene spremembe po naše. Ta projekt je zaslužen, da so danes v naši garaži Aston Martin DB2, pa Porsche Targa,… Vozila z visokimi vrednostmi na trgu.
Pred kratkim pa je iz vaše delavnice prišla tudi reli ikona, Lancia Delta Integrale HF.
Res je, imeli smo jo možnost popeljati tudi po Lindau ringu, kjer imamo ekskluzivni zakup proge. Avtomobil namreč konzumiramo tako z očmi, vizualno, kot tudi z vsemi drugimi čuti. Ko tako sediš za volanom in pritiskaš na gas ter čutiš neverjeten pospešek, to je druga dimenzija avtomobila. Na dirkališču je to mogoče, saj ti omogoča, da se lahko varno spoznaš z avtomobilom, pri tem pa ne ogrožaš drugih in so ti dovoljene posamezne tolerance.
V Mad Boys Garage želimo stranki omogočiti širšo sliko in prav dirkališče nam to omogoča. V prvi vrsti namreč ni obdelava avtomobila ampak zadovoljstvo stranke. Vsak izmed njih pa ima svojo interpretacijo starodobnika. Pogosto so vzvodi za nakup povezani z otroštvom, številni so se v otroških letih igrali z modelčki teh vozil, zdaj pa si jih želijo tudi v naravni velikosti. Kako že pravijo: »Toys for big boys!« (op. igrače za velika fante).
View this post on Instagram
Lastnik Lancie občuduje nekdanje reli avtomobile in si je v tem primeru zaželel letnik, kakršen je tudi sam, mi pa smo zgodbo peljali naprej. Našli smo primeren avtomobil, ki je bil dobra podlaga za restavriranje. Pri tem je potrebno vzeti v zakup, da bo starodobnik potegnjen s kakšne rečne struge ali kmečkega poslopja že ugodna izbira, a bo posledično restavriranje toliko dražje. Pogosto precej dražje, kot če bi vzeli avtomobil v boljšem stanju.
Optimalna rešitev je srednji rang, saj nudi dobro razmerje med ohranjenostjo vozila in ceno, posledično je bolj ekonomična tudi obnova. V sklopu te je mogoče ohraniti kar se da največ originalnih elementov vozila. Tako je bilo tudi v primeru Lancie Integrale, kjer smo zgodbo še nadgradili, v osnovi pa smo se držali originalnih smernic.
Kje vse poiščete avtomobile na željo stranke?
Predvsem na evropskem trgu.
Obstajata dva, online spletni portali, torej znane spletne strani, in pa offline market. Slednjega sestavlja mreža lastnikov zbirk starodobnikov, le tu pa najdeš modele, ki jih boš na spletu sicer iskal zaman. To je paralelni svet, ki ti je dostopen le, če imaš stik s temi zbiratelji.
Tvoja naloga je, da poiščeš avtomobil na željo stranke, pogosto kar v zbirkah drugih zbirateljev. Težava nastane, ker ti slednji niso odvisni od financ in praktično nimajo motiva, da bi avtomobil komurkoli prodali. Ta paralelni svet ne funkcionira na monetarni način. Tega ne vrti denar, saj ti zbiratelji denar imajo in na tebi je, da jih prepričaš v prodajo. Kako torej nekoga, ki ima denar prepričati, da proda avtomobil, ki mu je blazno pri srcu?
Za začetek moraš osebo bolje spoznati in ugotoviti, kaj bi ga morda premamilo v prodajo. Če je to drug avtomobil, je tvoja naloga, da ga poiščeš. Ta paralelni svet deluje na menjavi dobrin, jaz tebi avto, ti meni avto. Seveda, v okviru posameznih tržnih vrednosti. V tem svetu se lahko sučeš le, če imaš z lastniki zbirk stik. Naša prednost je, da nam zaupajo, saj obnavljamo njihova vozila.
Od kod vse prihajajo avtomobili, ki so trenutno varno pospravljeni v vaši delavnici?
Večji delež naših strank prihaja iz Nemčije in Avstrije, slovenskih strank je trenutno relativno malo. Razlog za to je tudi ta, da imam sam nemške korenine in sem dolga leta tudi živel v Nemčiji.
Drugi razlog pa tiči v tem, da je v nemškem in avstrijskem prostoru močna ciljna skupina, saj imajo nekateri posamezniki v zbirki tudi od 20 pa vse tja do 120 vozil. Teh avtomobilov je toliko, da jih bodo lahko obnavljali še moji potomci. (smeh) Naš cilj je, da bi tudi na slovenskem trgu obnovili to zbirateljstvo. Dokazujemo, da imamo zadosti spodobne ljudi, ki imajo znanje in se brez težav lotijo vseh teh projektov. Še pomembnejša je improvizacija.
Improvizacija, kakšnem smislu?
V Prekmurju je veliko posameznikov, ki so že za časa skupne države pilili svoje znanje. Takrat je bilo zavoljo pomanjkanja delov potrebno improvizirati, jih kopirati. Tako se dandanes zapeljem v sosednjo vas, kjer starejšemu gospodu pokažem del, katerega nikakor ni več mogoče dobiti na trgu. On pa mi naredi enakega in to v času do kosila.
Na tem območju je še ogromno strojev iz časa druge svetovne vojne, zato ti mojstri s svojimi izkušnjami znajo narediti vse mogoče dele. Precej hitreje, kot če bi se izdelave lotevali računalniki. Šele naknadno sem tudi sam spoznal, da je Prekmurje kot nalašč za našo delavnico. V sosednji vasi ima tapetnika, že v naslednji je nekdo, ki naredi dele za podvozje, v naslednji eden, ki dela ležaje itd.
View this post on Instagram
Na katere avtomobile v vaši delavnici pa ste trenutno najbolj ponosni?
Naj za začetek omenim Aston Martina DB2, saj gre morda za edino tovrstno vozilo, ki je v Sloveniji na voljo za obnovo. V svoji garaži imamo tudi karoserijo starodobnika, v katero je vgrajen električen motor.
Sam gojim tudi veliko ljubezen do Volkswagnovih hroščev. Eden bolj posebnih je hrošč letnika 1952, saj gre za izjemno redek hibrid dveh različnih generacij hroščev. Posledično je težje dobiti originalne dele, kar nam predstavlja dodaten izziv. Fascinira me, kako enostavno so ti hrošči izdelani, sočasno pa gre za neverjetno simpatičen dizajn. Tudi sam sem lastnik hrošča, kabrioleta, in kadar hčerko zjutraj zapeljem v šolo, vsi vedo, da je prišla s hroščem. Zakaj? Ker ima še ves dan vonj po bencinu. (smeh) To je čar teh avtomobilov! Hrošči budijo vrsto zgodb in spominov pri ljudeh, tudi empatijo in nostalgijo.
Preberite si še: Rusi našli rešitev za avtomobilsko industrijo? Obeta se čezmejno sodelovanje
Zame, kot za kreatorja, pa je velik izziv predelava De Tomaso Pantere letnik 1972, katerega temeljni dizajn imamo, a smo si privoščili nekaj sprememb v dizajnu. Tako nastaja hibrid med sodobno tehniko in starim dizajnom. To pa je že druga stopnja predelave, imenovana »coachbuilding« (izdelovalec karoserij).
Ta panoga je znana predvsem v tujini, pri nas pa ne tako zelo.
Res je. Včasih je bilo tako, da si naročil enega škatlastih avtomobilov, ki so bili na voljo. Tisti, ki so imeli denar, pa so uporabili le vsebino teh avtomobilov, karoserijo pa so dali izdelati strokovnjakom, »coachbuilderjem«.
Mednje so sodili Gläser Karosserie (1864-1945), pa Karosseriewerk Reutter (1906–1963) itd. Te škatlaste oblike so zmehčali, jih spremenili v bolj oblinaste in podolgovate. To stroko si sam prizadevam oživeti. Oblikovalec je v tem primeru kot krojač, ki stranki ukroji obleko po meri. V tem primeru je to avtomobil, ki stranki omogoča, da izrazi svoj estetski pristop.
Katero vozilo doslej pa vam je za predelavo, prenovo vzelo največ časa?
Najbolj zahtevna so predvojna vozila, z letnikom od 1920 do 1940. Izziv predstavljajo predvsem tehnični faktorji, posamezne specifike motorja itd., ki zahtevajo dobro strokovno podkovanost. Ta stroka pa hitro izginja. Sam tako že leto dni čakam neverjetno strokovno podkovanega starejšega gospoda, ki šteje okrog 80 let, da mi naredi točno določen del.
Avto je narejen, vse je pripravljeno, čakamo le še njega. Ampak človeka v to ne moreš prisiliti, denarna motivacija pa mu ne pomeni nič. Ko bo napočil dan in se po bo jutranjem sprehodu odločil sesti za delavno mizo, takrat pa bo. In ko boš tako z njim spil že 120-ti špricer bo izza hrbta vzel tisti del in rekel: »Veš, na tole reč sem pa čisto pozabil.« (smeh) Težava je že najti človeka, ki to znanje ima, še večji problem, pa jih pripraviti do tega.
V Evropi jih je morda za ta specifičen primer le še pet.
View this post on Instagram
Za konec pa še kakšno besedo o cenovnem izzivu, ki ga prinašajo starodobniki. Kakšen je? Kolikšen je?
Starodobniki v resnici niso luksuz, kot nekateri menijo. Seveda, odvisno od vozila. Veliko naših strank je podedovala vozila po stricih in dedkih, sedaj pa jih želijo obnoviti in ohraniti v spomin na to osebo.
Mnogi se za to odločajo zaradi spominov iz otroštva, ki so povezani s posameznimi avtomobili. Ključni faktor pri tem pa je vrsta avtomobila. Deli za Volkswagnovega hrošča se dobijo že vse od 20 evrov naprej, za iste dele boste pri redkem Mercedesu ali Porscheju odšteli med 300 in celo 3000 evrov. Odvisno od tega, kako redek avtomobil je.
Drugi faktor, ki odloča o ceni, pa je ohranjenost. Če je v dobrem stanju, bo strošek manjši. Pomembno je najti dobro ravnovesje, zato je pametno, da nas v proces vključite že pri samem nakupu. Že takrat vam namreč lahko svetujemo in pojasnimo okvirne stroške prenove, ki ste si jo zamislili.