"Vsi vemo, da je največja uživancija prav takrat, ko si na meji."
Žiga Jelar je eden tistih, ki zaradi narave svojega dela veliko časa preživi na poti. Bodisi v ekipnem kombiju med potjo na tekme in treninge ali pa za volanom zasebnega avtomobila.
Vožnja mu omogoča, da zbistri svoje misli, se umiri in osredotoči zgolj na cesto. To je v njegovem živopisanem vsakdanjiku dobrodošlo.
Slovenski smučarski skakalec je pred časom stopil tudi na glasbeno pot, že sredi skakaške sezone je izdal svoj glasbeni prvenec, vse skupaj pa začinil s prvim samostojnim koncertom v začetku junija.
Žiga, v katerem prevoznem sredstvu preživite največ časa?
Mislim, da največ kar v lastnem avtomobilu, sponzorski Škodi Octavii RS iz Avtohiše Škerjanec. Gre za najnovejšo generacijo omenjenega modela, ki me je navdušila s svojim udobjem in dinamičnostjo.
Gre za avtomobilskega športnika, ki ima tudi nekaj več konj in odlične pospeške. Všeč mi je, da lahko upravljam bolj športen način vožnje.
Sploh pri speljevanju v križiščih se to pozna ali pa pri vključevanju v promet. Tudi ko je avtomobil polno naložen, mu ne zmanjka moči.
Koliko kilometrov pa naštejete z ekipnim kombijem?
Ogromno! V skupnem bi rekel nekje okrog 50 tisoč letno. Najdaljša je pot v Villingen, ki lahko ob gostem prometu traja tudi do 11 ur. Ta je precej naporna.
Med vožnjo v kombiju težko spim. Odhodi so pogosto zgodaj zjutraj in če celo noč spiš, v resnici niti nisi zaspan. Saj sem že poskusil, da bi šel spat kasneje, pa mi potem v kombiju ni uspelo spati. (smeh)
View this post on Instagram
Katera pot se vam običajno najbolj vleče?
Običajno se mi najbolj vleče pot na Poljsko. Skozi Avstrijo je na cestah veliko omejitev, ki jih povsem zagovarjam, a to pomeni, da se ti na določenih odsekih hitrost zmanjša tudi za 30 km/h.
Po osmih urah je vožnja že zelo neprijetna. Ko pa prideš do Žilne, te čaka še dveurna vožnja po lokalnih cestah. Za piko na i.
V zadnjem Mastercard podcastu z Borutom Pahorjem ste dejali, da ste včasih imeli že malce dovolj vsega in vam je bilo žal, da niste končali v kakšnem avtomotošportu.
Da, sem velik navdušenec nad motokrosom. Nekaj tekem sem si ogledal tudi v živo. Svoj čas sem tudi vozil motokros, saj sem se že kot otrok navduševal nad motorji.
Tudi v družini je prisotno navdušenje nad dirkaškimi športi. Moj stric Matjaž Zupan je redno spremljal dirke formule 1, pa sem mu rad delal družbo.
Hitrosti dirkalnikov so mi bile že od nekdaj zanimive, vsi tisti ovinki in dinamika vožnje. Sploh v obdobjih, ko denarno zaledje posameznih ekip in elektronika še nista imela takega vpliva na rezultate, je bilo dogajanje na progi nadvse zanimivo.
Danes je to občutiti v skorajda vseh športih. Denar je postal sveta vladar.
V resnici je ljubezen do hitrosti precej skupna vsem slovenskim orlom. Timi Zajc se rad zapelje po Grobniku, Domen Prevc rad sede za volan hitrih Porschejev …
Da, res je. Ta ljubezen do hitrosti nam je vsem skupna.
Saj ima vsak od nas kak strah, a hitrost nas na neki način povezuje. Prvič, ko se z njo soočiš v športu, je, ko s hitrostjo drviš do odskočne mize. To je ena izmed stvari, skozi katero se enostavno moraš pregrizniti.
Sam najbolj uživam prav v prvem skoku na letalnici. Ko se spustim z rampe in v pičlih nekaj metrih dobiš na hitrosti, vse skupaj pa se proti mizi le še stopnjuje.
Takrat občutiš delček strahu, ampak ga vzameš kot izraz drznosti, kar te le še dodatno podžge.
Kateri je bil sicer vaš prvi motor?
Moj prvi motor je bila nekaj kitajska kroska s 125 ccm. Kmalu je seveda postal »prešvoh«, zato sem si omislil Kawasakija 85 in ko sem »prerastel« še tega, sem končal na štiritaktnem Suzukiju. Tega sem kupil od bratov Irt.
Oni so mi bili močno v pomoč s svojimi nasveti in informacijami. Tako me je motokros še bolj posrkal vase. A zaradi športne kariere in strahu pred poškodbami sem se odločil, da vse skupaj opustim.
View this post on Instagram
Pa se danes še znajdete na motorju? Kako pa je s športnimi pogodbami, vam to dovoljujejo?
Načeloma je tako, da ti pustijo precej proste roke, zato odgovornost pade na vsakega posameznika.
A vsi vemo, da je največja uživancija prav takrat, ko si na meji. Ko preizkušaš svoje limite. Tako kot na skakalnici.
Če bi mi nekdo rekel, da naj skočim varno, da ne bi prišlo do poškodb, ne bi nič kaj dosti užival.
Vedno so trenutki, ko greš čez svojo mejo. Ko sem se tako usedel na motor in zapeljal po pisti, sem opazil, da me je pred vsakim skokom stisnilo. Mi bo uspelo? Bom speljal brez padca? To ni več užitek.
Zato sem se odločil, da zgodbo z motokrosom za nekaj časa zaključim.
Kakšen je vaš odnos do avtomobilov?
Nisem kak avtomobilski fanatik, ki mora voziti točno določeno znamko avtomobila s točno določenim motorjem. V resnici sem precej nezahteven, kar se tega tiče in dokaj odprt za vse.
Mi pa vožnja veliko pomeni, sploh kadar sem v avtu sam. Takrat je čas za samorefleksijo, saj se čas ustavi, kar mi omogoči, da počistim svoje misli.
Kdaj ste naredili vozniški izpit? Pred ali po motorističnem?
Glavno vožnjo sem imel kmalu po dopolnjenem 18. rojstnem dnevu. Potem sem naredil šele izpit za motor.
Za motokros ne rabiš izpita. Če se ne motim, tudi kar nekaj dirkačev motoGP motorističnega izpita sploh nima.
Pa svojo Škodo kdaj poženete čez omejitve?
Zlagal bi se, če bi rekel, da ne. Največkrat po avtocesti, pa še takrat ne pretiravam. V osmih letih, odkar imam izpit, še nisem dobil nobene kazni.
Največkrat se držim omejitev, saj se ti na cesti lahko kaj hitro dogodi kaj nepredvidljivega.
Od hitrih električnih skirojev, ki drvijo po pločnikih, do šolskih otrok, ki bodo kmalu zakorakali v šolo. Vse to zahteva tvojo popolno pozornost.
Se vam za volanom kdaj porodi tudi kakšna glasbena ideja?
Ha, v resnici ne, ker zaradi zbranosti le redko odplavam. Verjamem, da moraš biti za volanom zbran in pozoren. Je pa res, da včasih med potjo preposlušam svojo glasbo in razmišljam o tem, kaj vse bi lahko še nadgradil, spremenil.
View this post on Instagram
Kako naklonjeni ste električnim vozilom?
V resnici ne čutim velike fascinacije nad električnimi avtomobili. Sploh, ko vidim Domna (op. Domen Prevc) z električnim Golfom.
Zdi se mi, da ga mora polniti, kamorkoli pride. Da je ves čas priklopljen.
Nisem človek, ki bi svoje načrte in vožnje prilagajal času polnjenja baterije. Smo pa imeli svoj čas v reprezentanci hibride, ki me sicer niso prav navdušili, sploh pa se mi njihov »price performance« (op. primerjava cene in zmogljivosti) ne zdi preveč dober.
Kateri je sicer vaš sanjski avtomobil?
Hm, kot otrok sem veliko časa preživel ob igranju igrice Need for Speed: Most Wanted. Takrat sem si želel, da bi nekoč lahko v svojo garažo pospravil modrega Renaulta Clia V6.
V predelani različici seveda. Z odbijači, novim izpušnim sistemom itd. To je bil svoj čas moj sanjski avtomobil. Če zdaj pomislim, se ga še danes ne bi branil. (smeh)
Preberite še: Koliko tehta novi Mercedes-AMG GT v primerjavi s konkurenco? Najkrajši odgovor je - preveč!
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol