Že hiter skok na družabna omrežja nam da vedeti, da je Gaber Keržišnik, čigar glas pospremi slovenske prenose dirk motoGP, prava zakladnica znanja o motociklizmu in avtomobilizmu. Njegov profil se šibi pod slikami starodobnikov, tistih z dušo, pogovor z njim pa nam odkrije zavidljivo število oldtimerjev v domači garaži.
Gaber, ko smo se nazadnje zaklepetali, ste imeli v garaži čedno zbirko motociklov. Je ta še tako številčna kot takrat?
Še, še. Se pa število motorjev in avtomobilov v moji garaži nenehno spreminja. Včasih kaj prodam, spet drugič kakega dokupim. Se pa trudim zbirko ohranjati na številki, ki je še vsaj kolikor toliko znosna, da jo je mogoče vzdrževati. Motorje že lahko pospraviš v garažo ali dve, pri avtomobilih pa nastopi težava, saj vsak potrebuje svojo. Tako imam v najemu nekaj garaž in skladišč.
O kakšnih številkah pa je govora?
Motorjev imam trenutno nekaj čez 20, avtomobilov nekaj manj, okrog 15. Tu pa velja omeniti, da gre predvsem za cenejši rang vozil. Med potovanju pogosto naletim na motorje, ki mi padejo v oči, pa jih iz ljubiteljskih nagibov kupim in se lotim obnove. Večina vozil v moji garaži je namenjena temu, da malo brkljam in šraufam po njihovem drobovju. Moja zbirka se je pridno množila predvsem po zaslugi izletov v Ameriko, pa Nemčijo in Italijo. Večji delež motorjev in avtomobilov v garaži prihaja iz Amerike. Tam je starodobnikov neprimerljivo več kot pri nas. Tudi v moji zbirki so vse skupaj dva ali trije novi motorji, ostalo so starodobniki, stari več kot tri desetletja. Pogosto jih pospravim pri prijatelju na Floridi in ko se jih nabere nekaj več, jih pošljem v Evropo. Če bi vse skupaj seštel, bi za njihovo ceno morda lahko kupil tri ali štiri solidne nove avtomobile. Zbirka je lepa, vrednost pa ni preveč velika.
View this post on Instagram
V Ameriki so torej cene denarnici bolj prijazne?
Seveda, nekoliko že. Vsi zbiratelji smo pričakovali, da bodo s korono cene padle, na koncu pa se je zgodilo prav nasprotno. Ponudba na tržišču je slaba in okrnjena, posledično so zrasle tudi cene. V Ameriki so cene avtomobilov in motorjev sicer še vedno ugodnejše, tudi izbire je neprimerljivo več. Je pa res, da lahko kaj hitro pozabiš, da je treba prišteti še dajatve, carino, uvoz,… To sploh ni poceni. Daleč od tega! Spremljevalni stroški lahko hitro presežejo nakupno vrednost motorja. Če si za motor odštel 5000 evrov, boš za 10000 težko prišel skozi.
Treba je upoštevati tudi lokacijo prodajalca. Če najdeš avtomobil nekje v ameriški puščavi, recimo v Las Vegasu, ga moraš spravit prvo do obale. Potem ga vkrcaš na ladjo, prišteješ prevoz do Evrope in za konec še iz pristanišča v tujini, vse do Slovenije. Ladijski prevoz iz Los Angelesa je dosti dražji, kot prevoz iz Floride. Kakorkoli, predvsem opozorilo vsem, ki razmišljajo o nakupu, da obstaja veliko spremljevalnih stroškov in, da to, kar bodo odšteli za motor, še zdaleč ni zadnja stvar. Fino je tudi, da poznate koga, ki bo v Ameriki preveril, kaj kupujete. Z nakupom na daljavo je povezan velik riziko. Nasedeš na oglas, nakažeš denar, potem pa ostaneš praznih rok in brez denarja. Sam imam pri tem kar nekaj kilometrine, pa so me v tem času že parkrat peljali žejnega čez vodo.
Kako pogosto pa motorje in avtomobile iz svoje zbirke peljete »en krog«?
Premalokrat, ker jih je enostavno preveč! (smeh) Najbolj je v uporabi potovalni BMW GS, ki ga uporabljam tudi za počitnice. Indiana FTR 1200 uporabljam za krajše vožnje po Ljubljani, pa še nekaj caferacerjev zapeljem sem in tja. No, lažem. Daleč največkrat v bistvu sedem na skuter. Evo! Če sem iskren, jih od 20ih zalaufam vsega skupaj kakšnih 5.
Imam veliko srečo, da si s kolegom deliva garažo v najem, saj mi pri vzdrževanju priskoči na pomoč. Vsak motor ali vozen avtomobil moraš ohranjati pri življenju, s tem da ga tudi vsaj približno uporabljaš. Enkrat na leto je premalo, saj ti hitro odpove akumulator, v tanku se nabira star bencin, bremze ne primejo več,… Zaradi narave svoje službe velik del kopnega del leta preživim v tujini, na dirkah. Ko je sezone motoGP konec, pa se zaključi tudi motoristična sezona. Po snegu in pozimi pa se z motorjem ne vozim.
Če sva že pri vzdrževanju starodobnikov… Kakšen vložek pa je povezan s tem?
Ogromno dela, a če te veseli, je vse ok, če pa ti gre na živce, pa ni fino, da jih je preveč. Vsekakor je fino, da ti kdo pomaga. Imam prijatelje, ki moje motorje vozijo na izlete. Kot sem dejal, največji del poletja preživim na skuterju. Starodobnikom mesta niso fajn. Ne sede jim vroč asfalt, tudi nenehno ustavljanje na semaforjih ne. Ljubši so jim daljši izleti.
Torej je za oldtajmerja najslabše, če ga vse leto držimo v garaži?
Ja, mašine so narejene zato, da se vozijo. Recimo Porscheji, če jih ne voziš, postanejo bolj občutljivi. Stari Volkswagni prav tako. Gre za zračno hlajene motorje, ki so narejeni zato, da se vozijo. Če avto leta in leta stoji, nastane veliko nepopravljive škode. Hitro začne kje puščat olje. Avtomobilu paše, da ga zalaufaš in pelješ kak krog vsake toliko časa. Malo pritisneš gas in prezračiš motor. Če imaš oldtimerja zato, da ga gledaš, je vseeno če si kupiš plakat. Ali pa kakšno dobro umetniško sliko. Sam se držim tega, da avtomobile in motorje, ki jih ne uporabljam, slej ko prej prodam naprej.
Kateri pa so glavni faktorji, ki pretehtajo pri nakupu? Je hitrost eden izmed njih?
Ah, niti ne. Na prvem mestu sta model ali sam zunanji izgled, za hitro vožnjo ne gre kupovati starih avtomobilov. Starodobnika kupiš za gušt! Zato, ker je atraktiven, ker je neke vrste naložba. Zaradi hitrosti žal ne. Porsche iz 80' let ima recimo 200 konjev, toliko kot dandanes že vsak boljši Golf ali Clio. V 80-ih letih je veljal za hiter in športen avtomobil, danes ni več konkurenčen. Škoda ga je zato tiščat in uničevat. Nič ni narobe, če pritisneš kdaj na gas, ampak za nažigat okrog ga je pa škoda. Avtomobil kupiš, ker ti je všeč, ker te nanj vežejo posebni spomini, nostalgija. Vedno je zadaj nek emocionalen nagib.
View this post on Instagram
Kaj pa vaš sanjski avtomobil?
Itak ga imam, saj sem tako kot vsi krvav pod kožo. Je pa tako, da se sanjski avto pri meni vedno giblje v rangu, ki ga je mogoče doseči, če se malo potrudim. Ne sanjam o Ferrariju 250 Daytoni, enem najbolj zaželenih starodobnikov, ki dosega vrednosti v miljone. Ta mi je dosegljiv le imaginarno. (smeh) Sanjam o avtomobilih, ki so na dosegu roke, če se malo bolj stegnem, kaj privarčujem in kaj prodam. Pa najdeš kakšnega, ki je malo cenejši, ker je za porihtat, za pobarvat... pa ga imaš. Bistveno je, da si postavljam realne cilje, prevelika pričakovanja običajno prinašajo le razočaranje.
Velikokrat omenjaš Porscheje, kaj je z njimi? Kaj je na njih?
Ne vem, v resnici nimam pravega odgovora. Gre se za specifično znamko, s svojimi muhami in težavami. Po drugi strani pa tudi za znamko, ki je skozi desetletja uspela ohraniti kontinuiteto linij in oblike. Porscheji so legendarni, tudi zaradi zmag na največjih dirkah in relijih. Ko pa enkrat padeš na znamko in se nanjo kuriš, ti ni več pomoči. (smeh) No, saj imam rad tudi Forde. Imam recimo dva Forda model T iz leta 1924 in 1926, pa Forda Thunderbird iz 1956. Tudi legendarni hrošč kabriolet se najde v moji zbirki, in še kaj. Je pa res, daj e vsaka nagnjenost k zbirateljstvu neke vrste obsedenost. Bral sem, da gre za neke vrste motnjo, ki da vedeti, da si malo počen. (smeh)
Na katerega v zbirki pa ste najbolj navezani?
Prvi mi na pamet pade stari Ford Model T, ki ga obnavljava skupaj s stricem. On vodi večino del, jaz pa robo na kup nosim. Ko bo dokončan, bo res lep, saj je bilo vloženega na kupe truda. Navezan sem tudi na hrošča kabrioleta, ki sem ga obnavljal skupaj z očetom. Danes je pokojni, zato mi nekaj pomeni in se mi zdi da ni prav, da bi ga prodal naprej. Že res, da je konec koncev, vse to le pleh, a nekateri avtomobili so ti bolj ljubi od drugih. Tudi pri motorjih je zgodba ista.
Kako pa je z dirkači motoGP? Jih vidite tudi v oldtimerjih?
Ne, na žalost ne. Fantje nimajo odnosa do stare tehnike. Gre za mulce z debelimi denarnicami, ki jim je bistveno, da se pokažejo. Zanimivo pa, da nihče od njih ne dojame, kakšen frajer bi bil z dobrim starim Porschejem. Vsi nabirajo nove Lamborghinije in Ferrarije, ki jim vrednost veselo pade, namesto, da bi vložili v dobrega oldtimerja. Na parkirišču v paddocku boš videl same superšportnike, le zadnje modele, najhitrejše.
Pri Formuli 1 je drugače, tam si marsikateri dirkač privošči nekaj starodobnikov. Tudi nekdanji dirkači imajo v svojih rezidencah pospravljene oldtimerje, MotoGP dirkači pa se za stare motorje in avtomobile ne zanimajo. Morda so še premladi. Ko sem bil jaz mulc so me tudi zanimali samo hitri in najnovejši motorji. Z leti pa postane vse drugače. Človek odraste in se spremeni. Zanimati ga začnejo druge stvari in verjamem, da je z dirkači enako. Prepričan sem, da bo Valentino Rossi čez deset let imel v garaži starega Porscheja. (smeh)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja