Zanj ste gotovo že slišali!
Slovenski podjetnik Boris Požeg - Pixi, je ime, ki je širši javnosti postalo bolj znano šele zadnja leta. Velik ljubitelj relija je sicer že 1992 ustanovil istoimensko znamko sladoledov, sčasoma pa ponudbo le še razširil. In čeprav je reli tisto, kar ga privlači že od nekdaj, na dirkaške športe gleda s povsem trezno glavo.
Tega januarja se je želel preizkusiti na znamenitem reliju v Monte Carlu, a je bilo število prijav preobširno in organizator se je odločil, da jih cel kup zavrne. Sicer je prepričan, da relija ne bi smeli jemati preveč resno, saj s tem zbledi tisto, čemur je prvotno namenjen – užitku.
Za začetek nekaj besed o Monte Carlu. Doslej je tam nastopilo že kar nekaj slovenskih voznikov relija. Zakaj je MC tako privlačen?
Že Monte Carlo kot mesto je nekaj posebnega, zato se relija udeležijo dirkači z vsega sveta. Z vidika relija pa je precej nepredvidljiv. Sploh vremensko. Prvič sem reli obiskal leta 1996, ko sem bil v spremstvu voznika Janija Trčka.
Takrat sem bil odgovoren za postavitev boksov in izpolnitev marketinških zaobljub sponzorjem.
Opremili so nas za -10 stopinj, na koncu pa jih je bilo +15.
Nikoli ne veš, te čaka sneg, dež, sonce … Prav to daje reliju dodaten čar.
Kaj pa podlaga? Tradicionalno reli poteka po manj urejenih podlagah, v Monte Carlu je drugače.
Na reliju imaš vse mogoče podlage, od asfaltnih do snežnih, makadamskih … V Monte Carlu lahko progo pobeli sneg. Prav po tem je tudi omenjeni reli tako znan, po črnem ledu, ki tako nastane.
Mesec kasneje je reli na Švedskem. En sam sneg! Konfiguracije terena se od dirke do dirke razlikujejo. V Franciji je asfalt res dober, v Nemčiji drsi itd.
Glede na to, da na reliju v Monte Carlu ne boste nastopili, kakšen dirkaške plane imate za 2023?
Marca in aprila začenjam sezono s prvima dvema avstrijskima relijema Oberland in Lavanttal. Avstrijsko prvenstvo. Mešana podlaga.
Potem se vračam v slovensko prvenstvo, kjer bom dirkal vse mesece z izjemo julija in avgusta.
Takrat je prevroče in na prvo mesto pade dopust. Morje! (smeh)
View this post on Instagram
S katerim dirkalnikom boste nastopili?
Fordom Fiesto R3, ki bo v moji garaži v naslednjih dneh. Dolgo časa sem »civilno« vozil Ford Focusa, na reliju pa sem imel s Fordom le malo izkušenj. Enkrat sem testiral Forda Fiesto R5.
Svojo reli pot sem sicer začel s izposojeno Škodo Felicio letnik 2002, presedlal na Seat Ibizo, nadaljeval z Mitsubishijem, nato pa se vrnil k Škodi R5. Sicer mi je slednja zelo ljuba, a je nova Fabia dobavljiva šele konec 2023, zato sem izbral Forda.
Po kakšnem principu izbirate avtomobile?
Izbira avtov je hobi! Tako kot nekatere ženske izberejo par čevljev. Pozoren si na to, kaj je na trgu dosegljivo, kaj je tvojemu budžetu primerno itd.
Sem zagovornik tega, da reli v resnici ni šport. Je hobi!
Smučarji za tistih nekaj tekem na sezono trenirajo 365 dni v letu, v Sloveniji pa profesionalnega dirkača relija sploh ni. Reli je morda v tujini šport, a ne v Sloveniji.
Torej se vam zdi močno podcenjen.
Seveda. V drugih državah imajo do tega precej boljši odnos. V svetovnem merilu ga najbolj spoštujejo Finci, pa Angleži, tudi Italijani. Čeprav je pri slednjih reli na državni ravni dobro razvit, medtem ko v svetovnem merilu nimajo nikogar, ki bi se kosal z najboljšimi.
Le ozek krog držav vlaga v reli. Posamezna imena avtomobilske industrije, ki vlečejo vzporednice z inovatorstvom, se dobro zavedajo njegove vrednosti. Glavni sponzor Toyote je recimo Microsoft.
Tako so v teku že raziskave, kako naj avtomobil vozi sam, kašne so reakcije voznika, kako delujejo sile itd. Reli je vodilo inovatorstva v motošportu, ki bistveno pripomore k nadaljnjemu razvoju avtomobilov za prosti trg.
Zakaj se od relija pri nas ne da živeti?
Ne vem, menim, da je tržni interes preveč skromen. V nekdanjem sistemu so si ime ustvarili Brane Kuzmič pa Andrej Jereb … zdaj je prvo ime slovenskega relija Rok Turk.
Zakaj ni interesa? Menim, da investitorji v drugih športih dobijo nazaj precej več odziva kot v reliju. Tega boste na televiziji zaman iskali. Med sponzorskimi imeni so predvsem navdušenci nad relijem.
Kaj bi se dalo narediti, da se to spremeni?
Saj je zdaj opaziti neki napredek s prihodom mlajše generacije dirkačev.
Kdaj ste sami zašli v reli?
Leta 2002, torej pred 20 leti, a z nekaj vmesnimi odmori. Že od malega sem se ukvarjal z relijem in hokejem. Kakih 10 let sem dokaj redno sodeloval, potem sem nekaj časa pavziral, zdaj pa mi je reli predvsem v veselje.
Hobi! Nekaj, s čimer se ukvarjam, ko si to lahko privoščim. Ko ne, neham.
Vsekakor pa gre za šport, ki ti marsikaj da in te nauči. Od vožnje, strategije, poznanstev, poslovnih vezi itd.
So vas za reli opogumili domači? Kakšen je bil njihov odziv, ko ste začeli?
Ne, čisto sam. Reli Saturnus sem obiskoval, odkar mi je bilo 15 let. Potem sem nekaj časa pomagal v agenciji za izposojo avtomobilov. Očitno imam bencin v krvi.
Rad imam reli, a bolj za zabavo, za veselje. Kot vrsto druženja. Nisem obremenjen z rezultati. Morda prav po zaslugi tega dobim veliko novih poznanstev in me še naprej spremlja veliko veselje do tega športa.
View this post on Instagram
Ste kdaj razmišljali o bolj profesionalni poti?
Reli mi je že od nekdaj vir veselja. Sem pa proti koncu svoje kariere zamenjal sovoznika in se odločil za profesionalnega, plačanega. Ta je nekaj časa opazoval moj odnos, potem pa mi dejal, da nima smisla nadaljevati, če se želim le zabavati.
Da je bolje, da namesto njega pač na desnem sedežu vozim prijatelja, pa čeprav kot vrečo krompirja.
Takrat sem se za nekaj časa relija lotil bolj zares.
Kaj vas je potem ustavilo?
Finance. Z relijem si nikoli nisem želel delati minusa. Ko sem imel višek, sem dirkal, drugače ne.
Kaj vse je potrebno v reliju financirati?
Vse! Od avtomobila do opreme. A dejstvo je, da je odvisno, koliko se znajdeš. Tudi ribič, ki lovi ribe, potrebuje opremo. Njegov cilj je, da ulovi ribo, naš pa, da pridemo do cilja.
View this post on Instagram
Nazadnje sem imela intervju s Pio Šumer, sovoznico avstrijskega prvaka v reliju. Ste kdaj imeli žensko sovoznico?
Seveda. S profesionalnega stališča je pomemben vsak kilogram. Dekleta so precej lažja, poleg tega imajo še eno veliko prednost, saj ne ocenjujejo voznika, kako vozi. Dolgo sem vozil z Asjo Zupanc. Bistveno je, da se s sovoznikom dobro ujameš, tako karakterno kot v vseh drugih pogledih.
Z njim namreč preživiš kar nekaj časa, zato si morata zaupati, biti iskrena. Čeprav je reli rekreacija, je vse prej kot nedolžna in ne nevarna. Pomembno je medsebojno zaupanje.
Moj zadnji sovoznik je imel zelo profesionalen odnos. Ni bilo veseljačenja pred dirko. Morda mi ravno to ni več ustrezalo, saj je vse skupaj postalo preveč profesionalno, resno.
Pred tem sem med zadnjimi hodil spat, potem pa med prvimi. (smeh)
To ni bil več način življenja, ki mi je bil tako ljub.
Ob tem, ko sedeš za volan, prevzameš določeno odgovornost.
Seveda, do sebe in do sovoznika. Priznam, sam sem bil velikokrat neodgovoren.
Kako je s kondicijo? Kašne so priprave?
V profesionalnem športu si dobro pripravljen vse leto. Pomembni sta tako fizična kot psihična kondicija. Ene brez druge ni. Če ni fizične, tudi psihične kondicije ni.
Meni je dobra fizična pripravljenost dobra osnova za psihično kondicijo. O tem sem se prepričal sam. Pri hitrosti 200 km/h po 2 km komaj čakaš ciljno črto.
Kako na psihično pripravljenost vplivajo nesreče?
Prvi šok je, to lahko povem iz lastne izkušnje. Nekajkrat sem pristal na strehi, pa sem vprašal sovoznika, ali je dobro.
Tako sva bila v šoku, da sva se odpela in padla na glavo, saj sva povsem pozabila, da visiva v zraku. (smeh)
Če lahko dirko nadaljuješ po nekaj sekundah, pozabiš na nesrečo. Tudi na naslednji dirki ne smeš ostati pod vtisom tega. Nekoč sem vozil z gorečim avtomobilom, pa to na meni ni pustilo nikakršnih posledic.
Če je prisoten strah, nima smisla, da sedeš v dirkalnik. Drugače je seveda, če bi povzročil poškodbe drugim, celo smrtne. To je druga zgodba. Sicer pa je 'pleh' le 'pleh'. Kleparji in ličarji vse to popravijo!
Torej tudi avtomobila ne obravnavate kot statusni simbol? Ni vam treba podoživljati adrenalinskih dirk na cesti?
Ne. Ravno zato sem šel v reli. Da doživim užitke, ki jih na cesti ne moreš sprostiti. Zvok in škripanje gum me privlačita, ne pa toliko sama estetika avtomobila.
Nekatere ženske si kupujejo drage torbice, nekateri moški avtomobile. (Smeh) Jaz to razliko vidim kot neko prednost. Ko nisem imel dovolj na računu, nisem dirkal, tudi boljšega avtomobila si nisem privoščil.
Je tako kot s čevlji. Če lahko, si privoščiš take za 500 evrov, drugače pa hodiš s takšnimi za 50 evrov.
Avto je vendarle luksuz. To je nedavno zatrdil tudi hrvaški voznik relija Juraj Šebalj. Se strinjate?
Res je, avto je luksuz. Tudi reli je luksuz. Vsak hobi stane. Veliko ljudi v reliju gre čez vse finančne meje, doma pa potem jedo zelje in kruh. (smeh)
Mnogi so v reliju veliko finančno izgubili in propadli. Reli je draga rekreacija, ki jo moraš pošteno plačati.