Trideset let po koncu proizvodnje je spomin na legendarni dostavnik še vedno živ – tokrat v miniaturni izvedbi.
Miniaturi servisnega dostavnika in odprtega poltovornjaka v merilu 1:43, ki ju predstavlja Schuco, bosta razveselili zbiratelje in ljubitelje vozil iz nekdanjih držav vzhodnega bloka, kamor je do porušenja berlinskega zidu in združitve z sestrsko Zahodno Nemčijo spadala tudi Nemška demokratična republika (DDR). Barkas B1000 je bil dolga leta edino vzhodnonemško lahko gospodarsko vozilo, ki je nastalo v skupini IFA, ki je nastala z nacionalizacijo in združitvijo tamkajšnjih avtomobilskih proizvajalcev.
Projekt razvoja novega enotonskega gospodarskega vozila se je pričel že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, po številnih prototipih pa je bil končno je bil pripravljen za proizvodnjo leta 1961, ko so prvih 275 izdelali v tovarni Hainichen, približno 25 kilometrov od Chemnitza (takrat znanega kot Karl-Marx-Stadt).
Ker je bil Barkas edini dostavnik srednje velikosti v DDR, je bil prilagojen za vse namene in so ga izdelovali v številnih izvedbah od policijskih kombijev, reševalnih vozil in minibusov do tovornih dostavnikov, tovornjakov in prekucnikov. Večino so jih dobavljali javnim podjetjem, zasebniki pa so v šestdesetih letih lahko pričakovali, da bodo na dobavo čakali več kot 10 let.
Med uporabniki je bila tudi zloglasna vzhodnonemška državna varnost Stasi, ki je ta vozila, pogosto v podobi dostavnikov za prevoz hrane, uporabljala za prikrite prevoze zapornikov. Državljane so pogosto ugrabili neposredno z ulice, v majhnih celicah brez oken na zadnjem delu vozila pa je bilo stlačenih do pet zapornikov.
Preprosta robustna zasnova je bila zelo primerna za slabe ceste nekdanje DDR. Barkasa so v začetku proizvodnje radi primerjali s takratnim Volkswagnovim Transporterjem in menda je bil v določenih lastnostih celo boljši, predvsem, ker ga je bilo zaradi namestitve motorja in pogona spredaj, lažje natovarjati.
B-1000 so v glavnem poganjali različni trivaljni dvotaktni bencinski motorji z gibno prostornino 900 ali 992 kubičnih centimetrov, ki so z značilnim belo-modrikastim dimom zasmrajali ozračje tudi v Wartburgih in Trabantih. Pogonski stroji so bili razmeroma slabotni, iz sebe s iztisnil od 30 do 33 kilovatov (40 oziroma 45 KM), težava pa je bila tudi šibka sklopka, ki ni bila prilagojena 2240 kilogramom, kolikor je tehtal obteženi dostavnik. Prenosu moči na prednji kolesi je služil štiristopenjski ročni menjalnik, Barkas pa je dosegel najvišjo hitrost 100 kilometrov na uro.
Dvotaktne motorje so v Barkase vgrajevali vse do leta 1987, ko so jih zamenjali Volkswagnovi 1,3-litrski štiritaktni štirivaljniki, pri belgijskem uvozniku pa so naknadno vgrajevali celo Fordove 1,8-litrske dizelske motorje. V tridesetih letih proizvodnje so izdelali 175.964 primerkov. Dostavnik je skozi leta doživel več drobnih popravkov, v tovarni pa so imeli pripravljenega tudi naslednika, ki bi imel oznako B1000-1. Toda po padcu berlinskega zidu se proizvodnja niti ni dobro začela, izdelali so jih nekaj več kot 1.700 in zgodba o legendarnem vozilu se je leta 1991 končala.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol