Znamko Jeep poznajo vsi, tudi tisti, ki se ne spoznajo na avtomobile. Jasno, predvsem zato, ker so zanje vsi terenci Jeepi. V Ameriki je stvar precej drugačna.
Jeep je ameriška znamka avtomobilov in takšne so onkraj luže še bolj cenjene. Če pa ima avto že skoraj 80 let dolgo brado, potem verjemite, da ga poznajo vsi. Tudi tisti, ki jim takšni avti niso pri srcu ali jim pač preprosto niso dosegljivi. Vseeno pa za njim radi pogledajo.
O tem sem se sredi letošnje zime prepričal sam na ulicah Miamija. Težko bi človek na prvo žogo trdil, da je Miami pravšnje mesto za takšen avtomobil, in tudi sam sem menil podobno.
V Miamiju sem bil že velikokrat (ja, verjetno je to mesto med mojimi tremi najljubšimi na svetu!) in vedno, ko se vrnem domov, mi v spominu ostanejo toplo vreme, plaže, polni lokali najrazličnejših ljudi in dobri avtomobili. S tem mislim tiste zares dobre oziroma izstopajoče, kot so športni Lamborghiniji, Ferarriji, Aston Martini, pa luksuzni Bentleyji, Maybachi, tudi Rolls Royce.
O nabritih Porschejih, Audijih, BMW-jih in Mercedesih pa sploh ni vredno zgubljati besed. Teh je na ulicah Miamija toliko, da jih še tako velik avtomobilski navdušenec ne opazi več. Če jih, potem mora za njimi gledati ves dan.
Jeepovega Wranglerja pa spomin nikoli ni prinesel v Slovenijo. Tudi zato, ker je Amerika, kar se tiče avtomobilov, precej zanimiva in dosledna, v velemestih prevladujejo limuzine, na podeželju pa pick upi.
In če dobro pomislim, Miami ni ne eno ne drugo. Samo mesto se razteza na slabih 150 kvadratnih kilometrih, med močvirjem Everglades na zahodu in zalivom Biscayne na vzhodu, v njem pa prebiva skoraj pol milijona ljudi. Celotno okrožje Miamija pa se vzdolž obale razteza v dolžini 190 kilometrov in ponuja domovanje več kot šestim milijonom ljudi.
Odvisno, kako na mesto gledamo, nikakor ni največje, a je med bolj poseljenimi, čeprav tega občutka tam človek nima. Že res, da so ceste skoraj vedno polne, a ulice ne dajejo občutka, da bi tam tudi v resnici živelo toliko ljudi. Je pa na ulicah opaziti turiste, ki pa jih je zares veliko, saj je Miami takoj za New Yorkom drugo najbolj obiskano mesto Združenih držav Amerike. In ti turisti seveda popačijo sliko avtomobilov na cestah, saj z najetimi avtomobili ne prispevajo k realnosti voznega parka.
A ko sem letos sam sedel za volanom Wranglerja, je bila slika spet povsem drugačna. Bolj pisana in velik del nje so bili tudi Wranglerji. Še enkrat se je potrdilo, da na cesti najbolj opaziš tisti avto, katerega voziš tudi sam. A bolj zanimivo se mi je zdelo to, da so me opazili tudi drugi.
Večina zagotovo zaradi kričeče modre barve (ki se je Wranglerju za moj okus zelo podala), poleg vsega pa je bil avto opremljen s paketom Rubicon, najbolj terenskim paketom opreme, ki navdušuje z velikimi terenskimi gumami, zajetnimi obrobami blatnikov, poličko za vstop na strani avtomobila in električno pomično platneno streho, ki je bila seveda večino časa odprta. Še pomembneje pa se mi je zdelo, da so me opazili tudi vozniki drugih Wranglerjev. Nekateri so me celo pozdravljali in kmalu ugotoviš, da je Wrangler več kot le avto!
Je pa po drugi strani res, da to ugotoviš tudi s pogledom na cenik. Osnovni Wrangler Rubicon 4X4 stane onkraj Atlantika dobrih 40.000 tisoč dolarjev, testni avto pa se je ponašal s ceno 64.770 dolarjev. Kopica dodatne opreme je ta avto naredila še bolj izjemen in impozanten, pa čeprav je pod motornim pokrovom brnel dizelski motor.
Kaj, dizel? Ja, ampak če je v Evropi dizelski Wrangler opremljen z 2,2-litrskim dizlom (o njem smo že pisali v Avto magazinu), je v Ameriki motor malce večji. Okrogle tri litre velik šestvaljnik ponuja 260 'konjev' in 442 Nm navora, za prestavljanje pa skrbi ZF-ov osemstopenjski samodejni menjalnik.
Celoten paket predstavlja zanesljivost (od let 2014 ta motor v različnih modelih deluje bolj kot ne brezhibno), zmogljivost in varčnost, saj v primerjavi z bencinskim motorjem 3-litrski Eco-Diesel porabi za 30 odstotkov manj goriva. Pomembna odlika je tudi njegovo mirno delovanje, saj dizelsko naravo razkrije zgolj med odločnim pospeševanjem.
Jasno pa je glavni Wranglerjev adut terenska vožnja, sploh če pišemo o različici Rubicon. A te v Miamiju nismo preskušali, pa tudi sicer se različno pomembni avtomobili po Miamiju ne vozijo zaradi namena, ampak zato, ker si jih tamkajšnji ljudje lahko privoščijo. Tako je tudi s terenskimi Wranglerji – resnega dela na cesti nimajo, ljudje pa v njih vseeno uživajo. Ne vem edino tega, ali zaradi avtomobila samega ali zaradi statusa in ugleda, ki ga avto ima?