Že v otroštvu je dedku zagotavljal, da si bo z nogometom kupil Ferrarija

Če se je mimo vas na slovenskih ulicah pripeljala rdeča puščica z vzpenjajočim se konjem na pokrovu motorja, potem je velika verjetnost, da je za volanom sedel prav slovenski nogometni reprezentant Andraž Šporar. Član angleškega drugoligaša Middlesbrougha (na posoji iz portugalskega Sportinga) je namreč velik ljubitelj jeklenih konjičkov, ki pa zna ohraniti trezno glavo, ko beseda nanese na prestižne avtomobilske znamke.

Že v otroštvu je dedku zagotavljal, da si bo z nogometom kupil Ferrarija (foto: Profimedia) Profimedia
19. 4. 2022

Svoj prvi avtomobil si je kupil takoj po podpisu pogodbe z Olimpijo, tistega najbolj prestižnega, Ferrarija, pa nekaj mesecev po prestopu v švicarski Basel. Ferrrari Italia 458 ima še dandanes v njegovi garaži prav posebno mesto in je živi dokaz, da je z veliko mero truda in volje, sanje mogoče uresničiti.

Kako opisali svoj odnos do avtomobilov? Gre le za prevozno sredstvo za premagovanje razdalj ali v vožnji tudi resnično uživate?

Odvisno. V Angliji se trenutno prevažam naokrog z dvema avtomobiloma. Prvi je bolj luksuzen Range Rover Sport SVR in ni v uporabi vsak dan. Po večini za volan večkrat sede moje dekle. Drugi pa je Hyunday IONIQ Hybrid, s katerim se vozim tudi na treninge. V Sloveniji imam spravljenega še Ferrarija Italia 458, ki mi družbo dela že kar nekaj let. Ta ima prav posebno mesto med mojimi avtomobili. Uporabljam ga predvsem za poletne izlete, a res redko, ker sem le malo doma. V poletnem času, ko se vrnem za teden ali dva, takrat je v uporabi, sicer pa je varno shranjen v garaži.  

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Mia Mujadzic Golob (@mia_mujadzic_golob)

Kdaj ste se lotili vozniškega izpita? Kaj vam je v začetku delalo največ preglavic?

Tole bo zvenelo hecno, a prvi avtomobil sem kupil še preden sem naredil vozniški izpit. Bil sem tako neučakan, da nisem mogel počakati. Izpit sem naredil z 18 leti, pred tem pa sem z mamo vadil že na parkiriščih. Najbolj me je mučil menjalnik, saj mi je avtomobil pogosto »crknil«, z vajo pa mi tudi ta ni več delala težav. Ko sem začel z vožnjami v avtošoli sem imel precej problemov z mrtvimi koti in gledanjem v ogledala, pa smo izpilili tudi to.

Kater pa je bil vaš prvi avtomobil?

BMW 320 Diesel coupe, ki sem ga kupil, ko sem v Olimpiji podpisal novo pogodbo. Dobil sem lepo vsoto denarja, sploh za svojo starost in se odločil, da si kupim avtomobil. BMW je bil nato še dolgih osem let v naši družini. Ko sem ga prenehal uporabljati, sem ga predal bratu. Še dve leti nazaj je bil doma v uporabi.  

Kaj pa ste si kupili ob podpisu prve tuje nogometne pogodbe?

Po osmih mesecih v tujini, pri švicarskem Baslu, sem si kupil svoj, dolga leta, sanjski avtomobil. V ta nakup sem šel z namenom, da avtomobil obdržim za vse življenje. Odločil sem za Ferrari Italio 458, saj gre za zadnji model Ferrarija z atmosfersko polnjenim motorjem (op. Naturally aspirated). Veliko mi pomeni, ko zaslišim hrumenje in čist zvok, ki ga oddaja motor.

Zakaj prav Ferrari?

Že kot otrok sem sanjal o tem, da bom nekoč imel Ferrarija. Verjetno nisem edini. (smeh) Medtem ko smo igrali nogomet sem svojemu pokojnemu dedku zagotavljal, da si bom nekoč z nogometom kupil Ferrarija. Dedi mi ni verjel, a zgodilo se je prav to. Prav dobro se spomnim. Vsak konec tedna, ko smo pred vikendom igrali nogomet, sem mu zagotavljal, da si bom nekoč kupil Ferrarija. Ta je namreč že vse od začetka moja najljubša avtomobilska znamka.

Kaj pa je glavna karakteristika avtomobila, ki vas prepriča v nakup?

Zvok! Ferrari ima prav poseben zvok. Ima motor, kakršnega najdete tudi v Masseratiju. Zaljubil sem se tudi v model, linije in samo estetiko znamke. Ferrari Italia 458 ima prav posebno mesto v moji garaži. Ne boste verjeli, a še vedno diši po novem. Tudi nima veliko kilometrov, zato izgleda kot nov. Tega pri drugih znamkah ni.

Se postopek ob nakupu Ferrarija kako razlikuje od drugih znamk?

Ne bi rekel, nič posebnega. Tako kot povsod moraš predložiti potrdilo o plači. Tudi sam ga nisem kupil v enkratnem znesku, temveč sem ga odplačeval dve leti.

Je torej to vaš sanjski avtomobil? B i izbrali katerega drugega?

Že vse od otroških let sem si želel rdečega Ferrarija, zato sem si ga tudi privoščil. Sicer se mi zdi brezglavo kupovanje avtomobilov prava potrata denarja. Odločil sem se, da si do upokojitve ne bom kupoval novih avtov. Neka daljna želja pa ostala Rolls-Royce, a za takrat, ko bom kopačke obesil na klin. Zdaj uporabljam Hyundayja IONIQ Hybrida, ki je resnično varčen. Poln bencinski tank mi drži kar mesec dni. Poleg tega je vožnja resnično udobna in je kot nalašč za vsakodnevno uporabo.

Zakaj prav hibrid?

Iskreno, vsi v klubu imamo pogodbe s Hyundai-jem. Ponudba je bila resnično dobra, zato sem se odločil za najem.

Za prihodnost morda razmišljate o električnem avtomobilu?

Tudi če ne bi razmišljal, bi verjetno prej ali slej pristal v enem. Zakaj pa ne?! Obstaja vrsta vrhunskih električnih avtomobilov, večja težave je infrastruktura cest, pa odsotnost hitrih polnilnic. Veliko je še vprašanj povezanih z električno prihodnostjo.

Kakšen pa je vaš odnos do starodobnikov?

Rad pogledam za kakšnim, ki se pelje mimo po cesti. Da pa bi si ga strastno želel imeti v garaži, to pa ne.

Kako bi opisali svoje vozniške sposobnosti? Kakšen voznik ste?

Rekel bi, da sem precej strpen voznik. Dokaj miren. Seveda pa me tako kot vsakega, kdaj kaj spravi s tira. Večinoma sicer vozim po predpisih. V Švici in Angliji se kaj dosti s hitrostjo tudi nimaš za igrat, saj so kazni precej visoke.

Kaj pa o vaši vožnji porečejo drugi?

Uf, to bi mogli povprašat njih. Je pa tako, da pogosto vozim jaz. Tudi dolge vožnje mi niso tuje, zato bi rekel, da sem precej zaupanja vreden voznik. Morda mi največ težav povzroča telefon.

Telefon?

Ja, v Angliji sem si doslej samo enkrat prislužil kazen in sicer zaradi vožnje s telefonom. Prej bi si jo precej lažje prislužil za prehitro vožnjo, danes pa mi največ preglavic povzroča uporaba telefona.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Andraž Šporar (@andraz.sporar)

So v Angliji, kjer živite sedaj, kazni višje kot doma?

Mislim da. Doslej sem dobil le eno. Ljudje sicer na Otoku povečini vozijo po predpisih.

Kako hitro pa ste se privadili na vožnjo po desni strani?

Hitro! Do treninga imam namreč 40 minut vožnje, tako da nisem imel izbire. Je pa res, da se sliši precej bolj grozno, kot v resnici je. Tako ali tako imaš običajno nekoga pred seboj, zato mu enostavno slediš. Tudi krožišča kaj hitro osvojiš. Imam pa zato težave, ko pridem domov. Dostikrat se mi je že zgodilo, da nisem bil prepričan, kako naj se razporedim. Prve dni sem pogosto malo bolj zmeden na cesti.

Kaj pa vas na cesti najhitreje spravi ob živce?

Vožnja po omejitvijo, sploh kadar se mi mudi. Pa neuporaba smernikov. Da ne omenjam pijanih voznikov in tistih, ki divjajo po cesti ter prehitevajo v škarjice.

Kakšna pa je sicer kultura vožnje bodisi v Angliji, kjer živite zdaj, v Švici, pa tudi na Portugalskem?

Portugalci so norci, ne mine dan brez, da bi na cesti opazil nekaj nesreč. Če pade dež, pa je v Lizboni sploh bolje, da ne greš na cesto. Cestna infrastruktura je namreč katastrofalna. Mojemu dekletu je zaradi gromozanskih lukenj v cesti kar nekajkrat počila guma. Portugalska je, kar se cest tiče, morda res grozna, zato pa je toliko boljša v vseh drugih pogledih. Anglija in Švica sta si dokaj podobni. Ljudje upoštevajo predpise, ceste so urejene, vozniki umirjeni, nesreče pa redkost.

Kakšen pa je vaš odnos do motorjev in motociklizma?

Motorje preziram, saj so mi vzeli resnično ljubo osebo. Ne želim, da bi moji otroci kdaj sedli na motor. Na dveh kolesih si nepredstavljivo bolj ranljiv in bolj izpostavljen nevarnosti. Na cesti pa vsi vemo, da nisi odvisen le od lastnih sposobnosti.