Beli angeli pomagajo pozabljenim

Motoristi so na cestah med bolj ogroženimi udeleženci, saj so težje opazni od avtomobilov, večinoma so vsaj tako hitri, a hkrati bistveno bolj izpostavljeni. Občasna poročila v medijih ali na družabnih omrežjih o motoristu, ki je prehitro pripeljal v ovinek in padel ali pa trčil v avtomobil, ker ga je voznik med vključevanjem v promet spregledal, so zato žal neizogibna. A v večini primerov gre le za podatke, statistiko in številke. Javnost le redko izve, kdo je to bil, kako hudo je poškodovan in kakšna bo njegova prihodnost. To vedo on, njegovi prijatelji, družina, družba, s katero se je vozil naokrog.

Če se zgodi najhujše in motorist utrpi poškodbe, ki ga bodo zaznamovale za vse življenje, mu bodo sprva seveda vsi stali ob strani. A življenje gre naprej in slednjič se zgodi, da poškodovanec ostane sam. Tukaj pa nastopi zavod Beli angeli. Skromna želja enega posameznika, Vilija Gorenca, pomagati motociklistom, ki so utrpeli hudo poškodbo, nazaj na noge – če ne že fizično, pa vsaj metaforično. In želja se mu je uresničila, saj ima zavod danes že več kot 10.000 podpornikov, in ne članov, kot to poudari Vili. Članarine namreč nimajo.

Prvi ambasador

Začetki zavoda pravzaprav segajo šele v v leto 2018; prelomen za klub, hkrati pa tudi za številne njegove člane, je bil 9. september, ko je Vili Gorenc spoznal enega izmed bodočih ambasadorjev projekta, mladega Gašperja Mlakarja. Ta je bil star le 17 let, ko je ga je zbil voznik osebnega avtomobila, zaradi poškodb spodnjega dela hrbtenjače pa je postal tetraplegik. A Gašper se ne da, na življenje še vedno gleda s polno mero optimizma, verjame, da bo nekoč znova sedel na motor, in to je Vilija spodbudilo, da ga spozna in mu pomaga. Od takrat je Gašper postal glas in podoba vseh tistih, s katerimi si deli enako usodo in ki potrebujejo pomoč, a se hkrati ne želijo javno izpostavljati.

Istega dne, kot se je zgodilo zgoraj omenjeno srečanje, pa je v prometni nesreči življenje izgubila nečakinja enega izmed bolj znanih pripadnikov motoristične srenje, Sergeja Kosmana, ki ga je z nastajajočim  društvom povezala še ena izmed pomembnejših članic tega, Andreja Hauptman. Četverica je tako ustvarila njegovo jedro in začela delovati in pomagati drugim.

Vsi enakovredni

V društvu sicer poudarjajo, da med motoristi ne delajo razlik. Zanje so tako enakovredni vsi, tako tisti, ko se vozijo s 1.000 evrov vrednimi motocikli, kot tudi drugi, ki si lahko privoščijo dražje motocikle. Bistvo se namreč skriva v občutkih in želji po svobodi, ki je vsem enaka, motocikel, ki jim pomaga do tega, pa je le sredstvo, od vsakega posameznika pa je odvisno, koliko denarja bo zanj (lahko) namenil. Tudi zato se društvo ne ozira le na finančno pomoč (čeprav je tudi ta pomemben del njihovega delovanja, in ker gre za neprofitno društvo, celoten znesek od prodaje artiklov namenjajo za pomoč drugim), temveč poškodovancem zagotovijo tudi psihično pomoč.

»Zakaj? Zato!« je moto Vilija Gorenca. »Ker jaz – in ne samo jaz, mi vsi – dobim nekaj za to, kar dam. Takrat, ko sem kupil neki artikel, ko sem obiskal nekega invalida ali svojca, ki je izgubil svojega najbližjega, sem naredil nekaj zase. Od njega sem namreč dobil zahvalo, pogled v očeh, saj ta človek tudi po toliko letih ve, da ni ostal sam. Bistvo zavoda je v tem, da smo sočutni drug do drugega in da namenimo drugim svoj čas. To ni denar, in čeprav živimo v času, ko je denar na prvem mestu, ta ni več pomemben, ko pride do poškodbe. Takrat sta pomembna moje zdravje in tvoja pobuda, ko boš čez čas ponovno prišel do mene, me povprašal, kako si, in se bova pogovorila. Namenil mi boš svoj čas in vedel bom, da nisem pozabljen.«

»Motoristi smo posebni ljudje. Kdor ima rad motor, ve, da je drugačen, ima rad drugačen način življenja, saj se, če sodim po sebi, vsako prosto minuto rad usedem na motor in odpeljem. Uživam v tem, ko gledam okrog sebe, v vonju asfalta in bencina, v naravi, svobodi in pobegu iz monotonega življenja. Danes se odločim, se odpeljem v Portorož, v Piran na kavo ali pa na Štajersko, in ko se zvečer vrnem domov, vem, da sem naredil nekaj zase in svoje zdravje. Če pa se vmes spomnim, da lahko obiščem nekoga, ki je nekoč bil motorist in danes ni več z nami, ga pokličem in se pri njem ustavim kot član zavoda Beli angeli, ga povprašam po njegovih potrebah ali pa vsaj spijem z njim kavo. Takrat vem, da sem storil nekaj zanj in zase. To pa je tudi naš namen, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč, a so jih država in drugi pozabili.«

Tudi denarna pomoč

Trenutno je sicer glavni projekt zavoda zbiranje denarja za motociklista, ki je prav tako utrpel poškodbo spodnjega dela hrbtenjače in je postal paraplegik, a se tako kot večina podobnih ponesrečencev ne želi izpostavljati pred kamero. Cilj društva je zbrati 10.000 evrov, s katerimi mu bodo omogočili operacijo. Načrt in želja je namreč, da bi mu uspeli s pomočjo terapije, pri kateri uporabljajo relativno novo obliko terapije s pomočjo matičnih celic, povrniti funkcionalnost nog in mu s tem znova omogočili vožnjo z motorjem. V ta namen so v ponudbo izdelkov, ki jih ponujajo posameznikom, ki želijo pomagati, umestili nove jopice.

Čeprav je zavod Beli angeli še zelo mlad in po besedah Gorenca precej majhen, pa si želijo to spremeniti. Pri tem jim že pomagajo različna motociklistična društva in druge podobne organizacije, ki jim na prireditvah namenjajo prostore za njihovo dejavnost (prodajo majic, zapestnic, rutk in drugih artiklov). Naslednji korak, ki ga načrtujejo, pa je ta, da bi jih priznala država, s tem pa bi postali upravičeni do dodatnih finančnih sredstev. To nameravajo doseči z ozaveščanjem ljudi, pridobivanjem novih podpornikov in z akcijami, ki jih nameravajo izpeljati v prihodnje. Tako so se 13. aprila pridružili Agenciji za varnost prometa in Darsu na treningu varne vožnje v Postojni, 18. maja pa bodo na sedežu društva v Bohinju v sklopu zbora vseh podobno mislečih in tistih, ki želijo pomagati, organizirali dobrodelno krvodajalsko akcijo.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del