Če se na morje odpravljate s počitniško prikolico ali čolnom, potem morate poznati te zakonitosti

Ne dvomimo, da se je v svoji vozniški karieri marsikateri od vas že soočil z vleko prikolice. Na prvi pogled se zdi vleka prikolice precej enostavna – priklopiš in odpelješ, prikolica pa tako ali tako sledi avtomobilu.Drži in ne drži. Vleka prikolice namreč še zdaleč ni tako zelo preprosta, saj gre lahko brez občutka za prostor, brez poznavanja nekaterih ključnih fizikalnih zakonitosti ter brez ustrezne povezave med stopalom desne noge in glavo kaj hitro kaj narobe. In to zelo narobe. Da se to ne bi zgodilo, smo se odločili, da z vami delimo kratek povzetek nekaj sto tisoč kilometrov vlečnih izkušenj.

Zakonodaja

Zakon o varnosti cestnega prometa ZVCP področje vleke prikolic jasno ureja v 149. členu, zato se, preden boste za svoj avtomobil ali kombi pripeli priklopno vozilo/prikolico, ne zanašajte na prav vsako interpretacijo zakona, ki jo boste zasledili na spletu.

Ne trdimo, da je ob predpostavki, da čisto vse ni po predpisih, v primeru policijske kontrole ne bi odnesli brez posledic, prepričani pa smo, da bo zakonodajo še kako natančno interpretirala zavarovalnica, ko bo treba povrniti povzročeno škodo. Zato najprej nekaj osnov. Ker je naša revija specializirana predvsem za avtomobile (in ne tudi za tovornjake), se te nanašajo zgolj na tiste, ki so pomembne za avtomobiliste.

Prikolica – gre za posplošen izraz, ki predstavlja priklopno vozilo ali lahki priklopnik. Med lahke priklopnike štejemo vse 'prikolice', katerih NDM (največja dovoljena masa, torej masa vozila in tovora skupaj) ne presega 750 kilogramov. Med priklopnike ali priklopna vozila pa štejemo vse 'avtomobilske prikolice', katerih NDM je večja od 750 kg in ne presega 3.500 kg.

Razlika med priklopnimi vozili in lahkimi priklopniki je tudi v tem, da imajo prvi lastno registrsko oznako (in pa tudi lastno zavarovalno polico), za vleko drugih pa je potrebna zgolj tretja registrska tablica.

To je mogoče tudi naknadno pridobiti na vseh tehničnih pregledih, hkrati pa to pomeni, da tovrstnih vozil ni treba zavarovati, saj se morebitna škoda, ki jo povzroči prikolica, krije iz zavarovalne police vlečnega vozila, vendar pa je v tem primeru obvezno, da imata obe vozili enake registrske oznake.

Ne glede na maso vlečnega vozila, ki za imetnike vozniškega dovoljenja B-kategorije ne sme presegati NDM 3.500 kg, lahko s takim vozilom za seboj vlečete lahki priklopnik. Skupna NDM skupine vozil (avtomobil + prikolica) tako ne sme presegati 4.250 kg.

Torej, ne glede na omejitev teže, ki jo z zakonom določa B-kategorija, lahko vlečete lahki priklopnik. Gre za v letu 2009 sprejeto smiselno dopolnitev zakona, saj NDM večine novejših večjih kombijev in SUV-jev že dosega 3.500 kg. Če to ne bi bilo sprejeto, bi lahki priklopnik lahko vlekli z navadnim osebnim avtomobilom, ne pa s kombijem, kar seveda ne bi bilo logično.

Z izpitom B-kategorije lahko vlečete tudi priklopnik, ki ni lahki priklopnik, če NDM skupine vozil ne presega 3.500 kg, in če to dopuščajo homologacijski podatki vozila.

• Če z vozilom vlečete priklopnik, ki ni lahki priklopnik, ob tem pa NDM skupine vozil presega 3.500 kg, vendar ne presega 4.250 kg, morate imeti poleg vozniškega dovoljenja kategorije B dodatno vpisano še kodo 96.
• Če z vozilom vlečete priklopnik in NDM skupine vozil presega 4.250 kg, pa je potrebno vozniško dovoljenje kategorij B in BE.

Največja dovoljena hitrost pri vleki prikolice je 100 km/h (avtoceste in hitre ceste), na cestah zunaj naselij pa 80 km/h oziroma v skladu z drugimi omejitvami hitrosti.

Pri vleki priklopnika, za katerega je potrebno vozniško dovoljenje kategorije BE, prisotnost alkohola v krvi ni dovoljena (0,00).

Skupna dolžina skupine vozil znaša 24 metrov. Več torej kot pri tovornjakih in avtobusih, vendar v praksi takšne kompozicije na cesti vidimo zelo redko (jadralna letala ipd.). Največja dovoljena širina znaša 2,45 metra. Največja dovoljena masa skupine vozil znaša 7.000 kg.

Vse potrebne podatke o NDM za vlečno vozilo in prikolico boste našli v homologacijskem kartončku, ki pripada vozilu oziroma prikolici. 

Vozniško dovoljenje

Že v poglavju zakonodaje smo omenili obe obstoječi 'nadgradnji' B-kategorije: koda 96 in kategorija BE.

Za pridobitev kode 96 mora imetnik vozniškega dovoljenja B-kategorije v avtošoli opraviti dodatno praktično usposabljanje (9 ur) in izpitno vožnjo pred komisijo. Strošek za pridobitev kode 96 tako znaša od približno 330,00 EUR naprej, odvisno od znanja kandidata.

Za pridobitev kategorije BE pa mora imet­nik vozniškega dovoljenja B-kategorije opraviti zdravniški pregled, v avtošoli opraviti tečaj teorije, praktično usposabljanje (18 ur + 2 uri izpitna vožnja) ter seveda teoretični del izpita pri izpitnem centru. Informativni strošek za pridobitev kategorije BE znaša od približno 800 EUR naprej, odvisno od znanja kandidata.

Kaj je treba vedeti o prikolicah

Za začetek gotovo to, da ni vsaka prikolica primerna za prevoz česarkoli. Medtem ko namembnost na primer počitniških prikolic ni vprašljiva, pa si marsikdo zmotno predstavlja, da lahko z vsako prikolico vozi praktično vse, kar hoče. V teoriji je to sicer mogoče, a dejstvo je, da proizvajalci različne prikolice izdelujejo z namenom.

Predvsem od vrste in mase tovora so odvisne osnovna razporeditev mase in osovin, dolžina, višina, velikost koles in podobne tehnične specifikacije. Ni namreč naključje, da ima prikolica za prevoz čolna osovino pomaknjeno daleč nazaj. Čoln ima motor zadaj, zato je večina mase skoncentrirane zadaj, na ta način pa izboljšujejo vozne lastnosti in seveda pripomorejo k varnosti.

• Prav tako ni naključje, da ima kombinirana tovorna prikolica leseno nakladalno površino ali perforirano kovino. To namreč služi za vijačenje ali pripenjanje tovora, na primer betonskih cevi, avtomobilov itd.
• Prav tako ni naključje, da ima prikolica za prevoz konj razširjene koloteke in kolesa 'zunaj'. Konj je visoka žival, zato so s prostorom med (in ne nad) kolesi pomembno pripomogli k nižjemu težišču.
• In ni naključje, da ima prikolica za prevoz razsutega tovora (gradbeni material, les, papir ...) na stranicah posebne 'uhlje' za zaščitno mrežo.

Obtežitev

Pomembno poglavje, ki močno vpliva na varnost vleke prikolice, je obtežitev. Če boste glavnino mase razporedili na zadnji del prikolice za njeno osovino, bo prikolica delovala kot težnostno nihalo in z nekaj smole s ceste pospravila tako samo sebe kot tudi vlečno vozilo, v katerem boste prav vi in morda člani vaše družine.

Če boste glavnino mase skoncentrirali na prednji del prikolice, boste s tem prekomerno obremenili vlečno kljuko in vplivali tudi na same vozne lastnosti vlečnega vozila. Volan bo manj odziven, avto se bo 'gugal', vsak njegov nihaj pa pomeni tudi slabši stik pnevmatik s podlago.

Idealno je torej, da maso po prikolici razporejate čim bolj enakomerno, čim nižje, predvsem pa tako, da obremenitev priklopa na vlečno kljuko ne bo večja od 50 do 75 kilogramov (oziroma v skladu z navodili proizvajalca vozila).
Vlečna kljuka je namreč narejena za vleko, zato vertikalne obremenitve nanjo niso priporočljive. Kot rečeno, preveč pritiska na vlečno kljuko vpliva na vozne lastnosti in zavorno pot, potencialno pa na dolgi rok povzroča tudi škodo na zadnjem vzmetenju ter povzroča prekomerno obrabo pnevmatik.

Tovor

Prikolice so namenjene prevozu različnih vrst tovora. Ne boste verjeli, a po nekaterih klasifikacijah obstaja nekaj sto različnih vrst prikolic. Tako boste lahko naleteli na prikolico za prevoz konj in tudi na prikolico za prevoz dirkalnih konj. Kaj točno je razlika med tema dvema, bo verjetno bolje kot tisti, ki se je tega spomnil, vedel tovor sam – torej konj.

Na same vozne lastnosti in zahtevnost vleke prikolice seveda vpliva tudi agregatno in fizično stanje tovora. Tako recimo prevoz tekočin zaradi gibanja pri pospeševanju in zaviranju zahteva še za odtenek več predvidevanja kot na primer prevoz dobro pritrjenih desk.

In če se za hip spet vrnemo k našemu konju, je zaradi njegovega zdravja in tudi varnosti bolje, da zapeljete v rumeno luč, kot sunkovito zavrete. Če konju v prikolici kaj ne bo všeč, bo skakal in brcal, da bo veselje. Ne čudite se temu nasvetu, enako vam bo povedal inštruktor v avtošoli.

Pri prevozu vozil je dobro poznati lastnosti samega vozila. Motor zadaj, motor spredaj, razporeditev mase, vse to bo med vožnjo vplivalo na samo vožnjo. Pri prevozu vej, listja in preostalih lahkih razsutih tovorov je treba računati tudi na veter in turbulence ter tak tovor obvezno zaščiti z mrežo. Verjetno si lahko predstavljate posledice, ko z vaše prikolice odpihne leseno paleto in nanjo naleti motorist.

Pri vleki počitniške prikolice se je nujno treba zavedati dimenzij, predvsem širine in dolžine, ter seveda tudi teže.

Prikolica – osnovna nega in na kaj velja biti pozoren

Medtem ko je zakonodajalec za lahke priklopnike predvidel, da morajo tehnični pregled opraviti na vsake štiri leta, je za vse preostale prikolice tehnični pregled predviden vsako leto. V teoriji je torej za varnost prikolic samih poskrbljeno. Vseeno pa je treba preveriti vse osnovne funkcije prikolice, preden jo zapnete za svoj avtomobil in se z njo odpeljete na počitnice.

Najprej seveda delovanje svetil. Možnosti, da se boste ubadali s težavami z delovanjem svetil, so relativno visoke. Električni priključki so tako na avtomobilu kot tudi na prikolici močno izpostavljeni vplivom vremena in ceste, zato lahko prihaja do slabih stikov, korozije kontaktov in tudi napak pri instalacijah samih. Še posebej to velja za prikolice, ki se vozijo samo občasno. Lahko so izpostavljene vlagi, morda tudi kakšnemu glodavcu.

Sledi kontrola zavor. Sami boste sicer težko ugotovili, ali zavore na prikolici delujejo pravilno, a neko osnovno informacijo boste dobili že, če boste delovanje preizkusili tako, da boste prikolico potiskali. Če bo obstala na mestu, je verjetno vse v redu, če se bo poskušala zavrteti okrog svoje vertikalne osi, potem verjetno ne dela zavora na enem kolesu.

Ne pozabite, da je ročica zavore namenjena zgolj začasni kratkotrajni uporabi, torej predvsem pri priklapljanju in odklapljanju. Če prikolica dlje časa stoji na mestu, zavore sprostite in uporabite trikotne zagozde pod kolesi.

Ne pozabite tudi na občasno kontrolo ležajev. Kolesni ležaji so namreč ena od komponent, ki so pri prikolicah izredno izpostavljene obrabi, poleg tega pa njihovega morebitnega ropota ne boste slišali v kabino avtomobila. Zato je treba prikolico nasloniti na podporno kolo, nato pa z dvigalko v zrak dvigniti najprej eno in nato drugo stran prikolice.

Zavrtite kolo, če v ležaju praska ali rohni, je čas za menjavo. Še posebej bodite na ležaje pozorni pri prikolicah za čoln. Imejte v mislih, da bo zaradi okvare ležaja na cesti prikolica ostala nevozna. Ob menjavi vam svetujemo nakup originalnih ležajev. Sicer boste v trgovinah z avtodeli brez težav našli cenejši dimenzijski ekvivalent, vendar gre pri prikolici tudi za bistveno večje vprašanje nosilnosti.

Priklop – sodeč po izkušnjah se priklop, torej del, ki sede na vlečno kljuko, obrabi po približno 50.000 kilometrih, seveda pa se zanemarljivo obrablja tudi sama vlečna kljuka. Da bo vse skupaj trajalo kar čim dlje, poskrbite, da bosta kljuka in priklop prikolice ustrezno namaščena.

Pnevmatike – star običaj, ki pa je hkrati tudi zelo neumen, je ta, da lastniki na prikolice nameščajo stare, vendar še ne popolnoma izrabljene pnevmatike. Obvezno namestite nove pnevmatike, v skladu s specifikacijami proizvajalca. Če prikolica nima rezervnega kolesa (predvsem lahko priklopniki), čeprav to ni obvezno, na platišča namestite pnevmatike s povečano nosilnostjo.

Vleka prikolice

Prvo in zlato pravilo, ki ga je treba upoštevati pri vleki prikolice, je – naj se vam ne mudi. Zakonska omejitev hitrosti je določena z razlogom, in če smo povsem iskreni, je ta tudi zelo radodarna. Zakonsko določenih 100 kilometrov na uro se sicer ne sliši pretirano hitro, a med vleko prikolice se je treba zavedati dolžine skupine vozil, večje teže in večje bočne površine. Dosledno upoštevajte vse prometne omejitve in opozorila, ki se nanašajo na hitrost, veter, spolzko cestišče in podobno.

Pri vožnji po klancu navzdol ne glede na dovoljeno hitrost 100 km/h raje vozite s hitrostjo 80 km/h, v nobenem primeru pa si ne dovolite voziti na premajhni varnostni razdalji, za katero vam priporočamo, da jo podvojite. Po nekaj tisoč kilometrih vleke boste opazili, da večina drugih voznikov vašo previdnost tolerira, zato je skrb, da povzročate nepotrebno gnečo, odveč.

Če vlečete počitniško prikolico oziroma večje zaprte prikolice, ki voznikom za vami omejujejo pogled naprej, poskrbite za pravočasno (skoraj prezgodnje) vklapljanje smernikov, saj boste tako zmanjšali možnost naleta. Če je prikolica širša od vlečnega vozila, ne pozabite namestiti dodatnih vzvratnih ogledal. V tujini so policisti za to zelo občutljivi.

Zavedajte se dolžine in širine skupine vozil, zato ne vozite tik ob robu ceste (razen če to ni nujno), ostre ovinke pa odpeljite bolj na široko, vendar po svoji polovici cestišča.

Pri zaviranju vedno računajte na daljšo zavorno pot. Če ima vaša prikolica naletno zavoro, na začetku zavirajte nežno, da se naletna zavora aktivira, šele nato zavirajte močneje. Enako naj velja tudi pri zaviranju v sili, torej najprej nežno, nato siloviteje.

Pri pospeševanju in vključevanju na vozni pas dobro preverite situacijo, torej morebitni promet in dolžino vključevalnega pasu.

Če prikolica izgubi smerno stabilnost in jo je treba umiriti, zavirajte. Tako boste aktivirali naletno zavoro in prikolica se bo umirila. Zmotno je mišljenje, da se opletajoča prikolica umirja z dodajanjem plina in povečevanjem hitrosti.

Vzvratna vožnja – teorija v teoriji pomaga, v praksi pa se najbolje obnese – praksa. Najboljši nasvet je, da si ogledate in ocenite prostorsko situacijo, nato se lotite obračanja. Nikoli vzvratno na prednostno cesto!

Na avtocestah smo s prikolico praviloma za 10 km/h hitrejši od tovornjakov. Zlasti če vlečemo večje zaprte ali počitniške prikolice, moramo pri prehitevanju računati na učinek bočnega vetra, ki nastane kot posledica s strani tovornjaka odrinjenega zraka.

Ker v počitniških prikolicah običajno prevažamo tudi kolesa, ležalnike in cel kup drugih predmetov, poskrbimo, da je tovor ustrezno razporejen po tleh prikolice in da je hkrati tudi privezan.

Ko vlečemo prikolico, ni čas za varčevanje goriva. Čeprav se vam morda zdi, da vaš avtomobil z maso prikolice nima težav, vam priporočamo, da med vleko vozite z nekoliko višjimi vrtljaji kot sicer, se pravi v prestavi ali dveh prestavah nižje. Med vleko naj se dizelski motor vrti z vsaj 2.000 vrtljaji, bencinski pa s približno 2.500 vrt­ljaji. Prenizki vrtljaji med vleko obremenjujejo menjalnik, motor, sklopko in vztrajnik.

Kakšen avtomobil izbrati za vleko?

Izbira avtomobila je odvisna predvsem od mase prikolice. Homologacijski podatki niso kar nekaj in jih je treba upoštevati. Največja dovoljena masa prikolice ni odvisna od moči motorja, ampak poleg drugih konstrukcijskih lastnosti tudi od prestavnega razmerja, zavornega sistema, zadnjega vzmetenja, pogona in medosne razdalje.

Za manj nihanja avtomobila je gotovo bolj primerna daljša medosna razdalja. Visoki avtomobili ali kombiji so z vidika aerodinamike za vleko večjih prikolic primernejši. Bolj kot sprednji se pri vleki obnese zadnji pogon, še bolje pa seveda štirikolesni pogon.

Več 'konjskih' moči bolje vleče, kar pa še ne pomeni, da lahko limuzina s 300 'konji' varno vleče avtomobilsko prikolico z naloženim avtomobilom, saj takim nalogam konstrukcijsko ne ustreza. Medtem ko bo za vleko srednje velike počitniške prikolice avtomobil tipa Passat (in podobni) povsem dovolj, pa bo za vleko težke avtomobilske prikolice najbolj primeren kakšen zmogljiv SUV.

Z vidika ekonomičnosti je treba pri vleki srednje velike počitniške prikolice računati tudi na večjo porabo goriva. Pri klasičnem avtomobilu srednjega razreda se bo ta povečala za dobro tretjino ali slabo polovico, pri zmogljivem SUV za dobro četrtino, pri kombijih pa zgolj za približno 15 odstotkov. A pri slednjih bi znal prihranek goriva hitro skopneti na račun dražjih cestnin, mostnin in trajektov.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del