Tretja izvedba relija Dakar je bila še ena v vrsti, ki so jo organizatorji izpeljali naravnost rutinirano.
Letošnji reli Dakar je za nami in na prvi pogled se zdi, da je šlo za rutinsko izpeljano dirko. Po treh letih na Arabskem polotoku organizatorji se zdi, da je organizatorjem povsem jasno, kako organizirati reli, ki bo dovolj zahteven tudi za najboljše voznike, da se ga ne bodo lotili 'z levo' roko – pa četudi imajo za kaj takega na voljo zgolj eno državo. Ob tem je nujno potrebno opomniti, da je reli svoj čas potekal od Pariza do Dakarja, pa od Dakarja do Sharm el-Sheikha, po Južni Ameriki in tako dalje.
Težko pričakovana širitev relija in vrnitev nazaj v Afriko jim tako tudi letos ni uspela. Ne glede na to pa so na Dakarju v zadnjih dveh letih uvedli dve veliki spremembi. Prva, ki je bila uvedena lansko leto je bila ustanovitev novega razreda namenjenega dirkalnikom – avtomobilom in tovornjakom – ki so na Dakarju nastopali pred 20 in več leti. Lani se je v tej kategoriji znašlo 30 vozil, letos že kar 158! Reli za omenjene ekipe sicer poteka na nekoliko drugačni trasi, a tako množična udeležba priča o tem, da so organizatorji potegnili pravo potezo.
Druga sprememba je bil prvi korak k uvedbi elektrificiranih pogonskih sklopov. Sedaj je namreč že jasno, da bodo na Dakarju čez nekaj let nastopali povsem električno gnani dirkalniki, prvi, ki se je lotil tega izziva pa je bil Audi. Čeprav rezultati tega niso pokazali v najboljši luči, saj se je med prvo deseterico v skupnem seštevku povzpel le Mattias Ekstrom. A do konca relija so pripeljali prav vsi trije avtomobili, tako Ekstrom kot tudi Peterhansel in Sainz pa so zabeležili vsaj eno zmago. Hkrati nobena tehnična težava Sainza ali Peterhansla ni bila povezana s pogonskim sklopom pač pa s komponentami, kot so vzmetenje ali hlajenje, ki lahko odpovedo tudi pri klasično gnanem dirkalniku.
Skoraj povsem na vrh se je letos uspel uvrstiti Sebastien Loeb. Čeprav prekaljen reli maček je Francoz na Dakarju proti legendam še vedno precej neizkušen, pa tudi Prodrivov dirkalnik je tam letos nastopil šele drugič. A pol ure zaostanka na koncu dirke za Nasserjem Al Attiyahom je ob nešteto predrtih pnevmatikah in nekaterih drugih težavah, ki so ga stale precej časa dobra popotnica za prihodnje leto.
Nasser Al-Attiyah je torej letošnji Dakar končal na vrhu in zasluženo slavil. A očitno je, da se krog favoritov za končno zmago iz leta v leto širi. Poleg Loeba in Audijevih veteranov se bodo proti najvišji stopnički morda ozirali tudi Orlando Terranova (ki je slavil na šesti etapi) in Yazeed Al-Rajhi, ki je bi letos tretji, a z dirkalnikom, ki ga je pred tem vozil Al-Attiyah in brez tovarnike podpore! Z boljšim dirkalnikom bi bil rezultat tako lahko še boljši.
Kot sem že večkrat med dirko omenil, je dirka v razredu motociklistov vsako leto najbolj zanimiva, najbolj razburljiva, letos pa je bilo to še toliko bolj očitno. Vseh prvih deset najhitrejših dirkačev je bilo namreč zvrščenih znotraj 50 minut. Vsaka večja napaka katerega izmed njih bi tako pomenila izgubljeno možnost za zmago.
Največje presenečenje letošnjega Dakarja je bilo sicer moštvo španskega GasGasa. Na dirko so namreč prišli le z dvema dirkačema, kljub temu, da gre za podjetje, ki je relativno majhno v primerjavo s Hondo, Yamaho in (matičnim) KTM-om, pa so pokazali najboljšo pripravljenost. Tako Daniel Sanders kot Sam Sunderland sta namreč skozi celotno dirko krojila sam vrh, po padcu in odstopa mladega Avstralca pa je Britanec stopil v ospredje in si pokoril konkurenco.
Nekoliko bolj veseli pa so po lanski katastrofi, ko so v zadnjih dveh dneh odstopili prav vsi dirkači, lahko pri Yamahi. Adrien Van Beveren je namreč dirko končal na solidnem četrtem mestu z zaostankom 18 minut in 41 sekund, Andrew Short pa je zasedel osmo mesto. Najboljši ekipni uspeh so sicer dosegli pri Hondi, saj so njihovi dirkači v postavi Quintanilla, Barreda Bort, Cornejo Florimo, Brabec zasedli drugo, peto, sedmo in osmo mesto.
Med novinci je letos najboljšo predstavo prikazal mladi, komaj 20-letni Mason Klein. Ameriški dirkač moštva Bas World KTM je namreč zasedel odlično deveto mesto, po vrhu vsega pa je bil najbolje uvrščeni dirkač, ki ni zastopal barv tovarniškega moštva. Za 13 sekund je tako recimo ugnal tovarniškega dirkača moštva KTM, Tobyja Price-a, ki je na Dakarju doslej slavil že dvakrat – obakrat v Južni Ameriki, lani pa je zabeležil odstop.
Sicer pa sta bila razreda motociklistov in avtomobilistov (ob razredu SSV) daleč najbolj izenačena. Med tovornjaki so tako še enkrat več dokazali dominanco ruski vozniki v dirkalnikih znamke Kamaz. Osvojili so vseh pet najvišjih mest, pri čemer je imela tretjeuvrščena ekipa z Antonijem Shibalovim za volanom za zmagovito ekipo Dmitryja Sotnikova (slavil je prvič) kar eno uro in 11 minut zaostanka. Med lahkimi prototipi je slavil Francisco Lopez Contrado, Med SSV-ji Austin Jones, Med klasiki prvo mesto osvojila ekipa z dirkalnikom znamke FSO, za volanom katerega sta bila Serge Mogno un Florent Drulhon.
Dakar torej še naprej raste in se razvija, tudi v času, ko številne športne dogodke pestijo omejitve zaradi koronavirusne bolezni. Letošnja dirka je torej, kot sem zapisal v začetku morebiti delovala rutinsko, pretirano je ni zmotila niti eksplozija v enem izmed avtomobilov, za katero še ni jasno, ali je bila posledica terorizma ali ne in ki k sreči ni terjala življenj. A takšno predstavo lahko pripravai dobro utečena in povezana ekipa, zato ni dvoma, da bo podobno tudi v prihodnjih letih – morda končno tudi nazaj v Afriki.