Poleti, ko se gneča na cestah praviloma le še stopnjuje, je osredotočena vožnja nujna. A to velikokrat pomeni, da se sopotniki med vožnjo dolgočasijo in še težje prenašajo počasno vožnjo ali stanje v kolonah.
In takrat si prenekateri sopotnik ali sopotnica na sovoznikovem sedežu poletje predstavlja še posebej »sproščujoče«. In tako lahko pride v primeru trčenja do strašljivih posledic.
Med vožnjo zato sopotniki zelo radi tudi zadremajo, tisti na sovoznikovem sedežu pa si malce spustijo naslon sedeža in se prepustijo spancu. A to pomeni, da so v tistem trenutku še bolj ranljivi v primeru trčenja.
Zato snovalci vozil že danes razmišljajo, kako tudi takemu napol ležečemu sopotniku zagotoviti ustrezno varnost. Zlasti če bodo vozila nekoč povsem samovozeča; takrat se bodo spremenila v spalnice, potujoče pisarne, z vrtljivimi sedeži pa tudi v prostor, kjer bodo lahko vsi potniki med vožnjo uživali v družabnih igrah.
Pa vendar – ali bodo koncepti, s katerimi se pripravljamo na prihodnost, v praksi tudi uresničljivi? Ali lahko trenutno sedeži in varnostni pasovi nudijo dovolj zaščite potnikom? Bodo lahko opravljali svojo nalogo tudi, ko bodo sedeži obrnjeni v drugo smer? Bodo varnostne zračne blazine in njihovi mehanizmi za sprožanje časovno usklajeni s položajem sedežev? Ali pa bodo morali oblikovalci povsem na novo zasnovati potniško kabino?
Vprašanj je več kot dovolj, zato so strokovnjaki preskusili kar nekaj primerov, ko je položaj potnikov v vozilu malce drugačen kot v običajnih razmerah.
Ne preveč pokonci in ne preveč ležeče
Če je na primer voznik v preveč ležečem položaju (njegov naslon so pri preskusnem trku nagnili za 45 stopinj), se je pokazalo, da lahko voznika premočno dobesedno ovije okoli pasu in mu poškoduje hrbtenico. Sila, ki deluje na posamezno hrbtenično vretence, pa je tako velika, da ga lahko trajno poškoduje. Prav tako so opazili, da varnostna zračna blazina ni centralno prestregla glave voznika, ampak ga je dobesedno zgrešila in voznik je z glavo udaril ob volan, pri odboju pa je z zadnjim delom glave udaril ob sredinski stebriček.
Preizkusili so tudi trk v primeru, ko ima sovoznik na desnem sedežu nogi na armaturni plošči. To je smrtno nevaren položaj. Varnostna zračna blazina je namreč ob sprožitvi vrgla sopotnikovi nogi v zrak, zaradi ležečega položaja pa varnostni pas ni uspel optimalno ustaviti zgornjega dela telesa, zato je bilo to še bolj pod vplivom močnih pospeškov in sopotnik je z glavo udaril ob lastni koleni oziroma spodnji del nog. Pri odboju se je telo sopotnika zavrtelo še izven varnostnega pasu in njegova glava ni udarila ob naslon za glavo na sedežu. To pa je smrtna kombinacija udarcev in obremenitev na telo, pri čemer sta najbolj obremenjena ravno glava in vratni del hrbtenice, kar v praksi lahko pomeni tudi smrtno poškodbo.
In ravno s tem »počitniškim« položajem nog se strokovnjaki še najbolj ukvarjajo, saj se z njim srečujejo že danes, in to zelo pogosto. Predvsem nežnejši spol se na daljših vožnjah rad udobno namesti s povsem nazaj nagnjenim naslonjalom ter nogama na armaturni plošči, kar je lahko smrtno nevarno početje, kot je pokazal test. Varnostna zračna blazina ne le, da ne ščiti, postane lahko še dodatna nevarnost za sopotnico, zato naj velja, da med vožnjo noge ne spadajo nikamor drugam kot na dno vozila v prostoru za noge pred sedežem.
»Tak položaj na sovoznikovem sedežu lahko pripelje do smrtne nesreče ali zelo hudih poškodb glave, hrbtenice ali nog. Na osnovi podatkov, pridobljenih iz takih nesreč, se je pokazalo, da sta najbolj obremenjen del telesa glava in vratni del hrbtenice,« so povedali pri nemškem avtomobilskem klubu ADAC.
Slaba drža telesa pri sedenju je nevarna za kronične poškodbe
Veliko voznikov zna povedati, da so po dolgi vožnji dobesedno »zlomljeni«, boli jih hrbet, ramena ali vrat, ne tako redko se pojavijo še krči, vse pa pospremijo še glavoboli in še bi lahko naštevali.
Daljša izpostavljenost pri vožnjah, ki trajajo več kot 20 ur na teden, lahko povzroči kronične poškodbe, pri tem pa bolečin ne povzroča le napačno sedenje, ampak tudi napačno vstopanje in izstopanje v vozilo oziroma iz njega. V Združenem kraljestvu so opravili raziskavo, ki je pokazala, da približno 10 odstotkov starejših voznikov v vozilo vstopa oziroma izstopa z določenimi bolečinami.
Odpiranje in zapiranje prtljažnih vrat povzroča težave dvanajstim odstotkom starejših voznic. V omenjeni raziskavi so še ugotovili, da so lahko vzroki za poškodbe in bolečine še daljše sedenje brez odmorov, sedenje v napačnem položaju, slaba podpora sedežev, hitri zasuki telesa med vožnjo, dviganje težjih bremen v vozilo ali iz njega (tukaj pogosto pride do težav s hrbtom pri starših, ki manjše otroke nameščajo v otroški sedež) ali sklanjanje med vožnjo, ko skušajo potniki kaj pobrati s tal v avtomobilu.
Najpogostejše poškodbe pri voznikih ali sopotnikih spadajo med blažje pa vse do najhujših. Tako se na seznamu znajdejo zbadanje, krči, zategnjenost mišic, bolečine v ramah in vratu, bolečine v spodnjem delu hrbta in vse do težav s hrbtenico ali vretenci.
Pod pojmom ergonomija gre razumeti učinkovitost človekovega dela ali opravil v določenem delovnem okolju in kako učinkovit je človek z opremo, ki je okoli njega. Oblikovalci potniških kabin bi vozniku seveda radi kar se da olajšali delo, zato želijo določene gumbe ali stikala namestiti tako, da bodo čim bolj pri roki in tako rekoč intuitivno razumljiva. Vedno se jim to seveda ne posreči, saj morajo potniško kabino vsakič znova oblikovati z določenimi kompromisi pri ergonomiji, obliki sestavnih delov, velikostjo komponent.
A vedno skušajo vse skupaj zasnovati tako, da ustreza vsaj večini povprečnih uporabnikov. Nekoč so oblikovalci vse oblikovali po zgledu moškega voznika in so pri tem pozabili na ženske, ki so praviloma nekoliko manjše in so zato pri upravljanju vozila naletele na določene težave. A novejši avtomobili zdaj upoštevajo tudi različne višine voznika.
Zelo dobro se spomnim pogovora z enim od oblikovalcev pri Kii, ki ga je zanimalo moje mnenje o njihovem takrat novem vozilu in tudi to, ali sem opazil kaj posebnega. Ko sem mu dejal, da se v njem sedi zelo dobro in da sem hitro našel optimalen položaj, je rekel, da so morali pri vozilih za evropski trg spremeniti možnosti nastavitev naklona sedeža. »Pri nas v Koreji imajo raje stopenjsko nastavitev, Evropejci pa ste med seboj precej bolj različni in hočete zvezno nastavljiv naklon naslonjala z vrtljivim gumbom,« je dejal.
Vozniki menijo, da vedo, kako se taki reči streže
A kaj sploh je »pravilno sedenje za volanom«? Večina voznikov meni, da zelo dobro ve, kako pravilno sedeti, a izkušnje govorijo povsem drugače. Strokovnjaki za vozniško ergonomijo na univerzi v Loughboroughu v Angliji opozarjajo, da je pri iskanju optimalnega položaja za volan treba paziti na kar nekaj podrobnosti. Da mora biti med drugim sedež nastavljen dovolj visoko za boljšo preglednost iz vozila, pri čemer naj bodo kolki voznika v isti višini kot njegova kolena. Sedež mora biti tako blizu volanu, da lahko z nogo pritisnemo na stopalko za zavoro s polno močjo. Po raziskavi večina voznikov sedi predaleč od volana in vozi s skoraj iztegnjenima rokama.
Če je naslon sedeža v preveč ležečem položaju, bo moral voznik preveč nagibati glavo naprej, da bo sploh kaj videl, istočasno pa mora sedež nuditi vso oporo spodnjemu delu hrbta. Volan naj bo tako visoko nastavljen, da ne bo pokrival merilnikov na eni ali pogleda na cesto na drugi strani. Vzglavnik mora biti dovolj visok, njegov zgornji rob naj bo v višini med vrhom voznikovega ušesa in vrhom glave ter nagnjen dovolj naprej, da se skoraj nasloni na voznikovo glavo.
Med vožnjo naj bosta obe roki na volanu (pokrčeni v približnem kotu 45 stopinj), saj vožnja samo z eno roko ne omogoča dovolj hitrih reakcij z volanom, druga roka pa naj ne počiva na ročici menjalnika. Tako bosta obe rami v enaki višini in hrbtenica ne bo obremenjena. Če voznik vseeno opazi, da se pojavljajo bolečine, naj spremeni nastavitev sedeža ali volana in tako skuša najti boljši, a še vedno varen položaj za volanom.
Na dolgih vožnjah je udobje in pravilno sedenje še pomembnejše. Od pravilno naloženega vozila do tega, da prtljaga vozniku ne omejuje pogleda nazaj, ter tudi tega, da morajo dejansko vsi potniki paziti, ko dvigujejo praviloma težjo prtljago iz vozila ali jo vanj nalagajo. Ne glede na to, kako udobno sedi voznik, je priporočljivo, da se med vožnjo pogosteje ustavite – približno za 15 minut na vsaki dve uri vožnje je dobra mera – se razgibate, in če ima voznik vsega dovolj, ga tudi zamenjate, da si lahko spočije.
Ozki avtomobili seveda pokvarijo nekaj udobja na sprednjih sedežih, saj nenehno »trkanje« ob komolec sovoznika ni najbolj prijetno. Na drugi strani so nekoliko višji avtomobili bolj udobni pri vstopanju in izstopanju, sedeži pa so različnih oblik, da ustrezajo različno grajenim potnikom. Univerzalnega recepta seveda ni, zato se je pametno že pred nakupom vsaj v osnovi seznaniti z ergonomijo v vozilu in udobjem, ki ga bo imel za volanom »večinski« voznik. Če pa eno vozilo pogosto vozita dva ali trije vozniki, pa ni odveč dokupiti možnost spominske nastavitve položaja sedeža, da hitro in enostavno najdete optimalen način sedenja in ga prilagodite vsakemu vozniku posebej.
Testna vožnja pred nakupom
Petnajst- oziroma dvajsetminutna testna vožnja pred nakupom (lahko seveda tudi več) je optimalna izbira, kajti približno v tem času se pojavijo prve bolečine zaradi slabe drže za volanom. Med testno vožnjo lahko večkrat spreminjate lego sedeža in druge nastavitve ter hitro ugotovite, ali vam avtomobil »sede« ali ne.
Preberite še: Parada BMW-jevih limuzin
BONUS VIDEO: To so skrite slabosti (in prednosti) električnih avtomobilov!