Klimatska naprava: Vse o najpomembnejšem elementu udobja in varnosti - tako jo morate uporabljati in vzdrževati!

Udobje in dobro počutje v avtomobilu je nekaj, čemur avtomobilski proizvajalci posvečajo pozornost že vsaj sto let, v zadnjih letih pa ob razmahu tehnologije še toliko bolj. Toda ni pomembno, kako založen je avtomobil z asistenčnimi sistemi, kako dober info-zabavni sistem ima, kakšno je njegovo ozvočenje ... če v avtomobilu (sploh poleti) klimatska naprava ne dela tako, kot to voznik pričakuje, vse to ni vredno čisto nič.

Klimatska naprava: Vse o najpomembnejšem elementu udobja in varnosti - tako jo morate uporabljati in vzdrževati! (foto: Jure Šujica) Jure Šujica
23. 6. 2020

Seveda bi bilo preveč ozko, ko bi na klimatsko napravo gledali le kot na dodan element udobja, saj idealna temperatura in klima v kabini dodata svoje tudi pri aktivni varnosti. Samo zbran in sproščen voznik je namreč tudi varen voznik. Poleg tega pa gre za mnogo komplek­snejši sistem, kot je le hlajenje in ogrevanje kabine, saj omogoča prezračevanje, osuševanje zraka, zagotavlja čist zrak v kabini, notranje kroženje zraka in dodatno prečiščevanje ter celo odišavljanje.

Pod črto – klimatska naprava je postala najpomembnejši element udobja v vozilu. V zadnjih letih, ko so poletja vse bolj vroča, pa še toliko bolj, in vožnja z odprtimi okni oziroma celo odprto streho enostavno notranjosti in žive vsebine ne ohladi dovolj. Še huje postane, če klimatska naprava sredi poletja, sredi največje vročine in po možnosti v gneči sredi avtoceste nenadoma odpove.

No, lahko pa tudi sredi zime, pri čemer verjamemo, da vas je veliko že zdavnaj odkrilo vse njene prednosti tudi v hladnejšem delu leta. Vseeno pa pri Avto magazinu menimo, da je o sistemu in njegovem delovanju treba vedeti precej več, kot samo to, da vas poleti hladi, pozimi pa preprečuje rošenje in pomaga, da se stekla hitra osušijo.

Kratka zgodovina razvoja

Ta podatek bo morda komu resnično vzel sapo – klimatska naprava, ki je tako rekoč nepogrešljiv del opreme vsakega novega avtomobila šele v zadnjem tisočletju, je svoj pionirski pohod v avtomobile začela že pred 2. svetovno vojno. Seveda v ZDA, kjer so prve, za današnje razmere okorne, velike in nezanesljive klimatske naprave začeli po naročilu vgrajevati neodvisni proizvajalci v avtomobile že davnega leta 1939. Toda ti pionirski poskusi so bili malce pred časom, saj je takšna naprava zasedla pol prtljažnika in veljala astronomskih 5.000 dolarjev (v današnji valuti).

Šele v 50. letih je tehnologija naredila tak skok, da so tudi proizvajalci začeli ponujati serijsko vgrajene klimatske naprave v najdražjih modelih, danes pa je tak sistem eden od osnovnih prodajnih atributov avtomobila, tudi najcenejšega. Klimatska naprava je praktično vedno zraven, vprašanje je le - kakšna. Najsodobnejše ponujajo povsem samodejni nadzor delovanja, zmorejo različno ohlajati tri ali celo štiri cone v avtomobilu (seveda za nekaj stopinj razlike) in ionizirati ter očistiti in celo odišaviti zrak v kabini, če omenimo le del nabora.

Kako deluje?

Gre seveda za kompleksen sistem, ki pa je v osnovi precej podoben delovanju hladilnika in torej deluje na principu odvajanje toplote iz prostora prek medija, ki je v tem primeru hladilni plin (R12). Po fizikalnem načelu, da tekočina ob faznem prehodu v plinasto stanje absorbira toploto. Hitreje kot se spreminja stanje medija, bolj učinkovito in hitrejše je hlajenje.

Hladilno sredstvo kompresor, ki je sicer srce sistema, v zaprtem sistemu (krogotoku) najprej razredči v visokotemperaturno in visokotlačno plinasto stanje in pošlje v kondenzator. Ta pa kot toplotni izmenjevalnik ohladi in utekočini plin, ki ga potem očisti še filter. Nato sledi pot do ekspanzijskega ventila, za njim pa se tekočina pod visokim tlakom sprosti in pod nizkim tlakom vstopi v uparjalnik. Vroč zrak iz potniške kabine teče preko reber uparjalnika, nato pa se v toplotnem izmenjevalniku ohladi in vstopi v kabino.

Ključni in najdražji del sistema je seveda kompresor, ki ga žene motor prek jermenice (ali tudi elektromotor), neposredno s tem je povezana tudi sklopka, ki skrbi za zvezo s pogonom. Prav ta del, ki odvzema moč avtomobilu, je krivec za povečano porabo, saj motorju vzame kakšne tri do štiri kilovate. Tu so še sušilnik (sprejema oz. odvzema vlago iz hladilnega plina) pa kondenzator in seveda termo ekspanzijski ventil, ki uravnava prehod iz plinastega v tekoče stanje.

In kako delovanje občutimo?

Način delovanja klimatske naprave je znan torej že desetletja, toda pravi napredek je sistem doživel v zadnjih dveh desetletjih, ko je klimatska naprava postala resnično zapleten sistem, ki zmore zagotavljati in vzdrževati natanko določeno temperaturo in vlažnost v kabini, hkrati pa bolj ohlajati izpostavljene dele in manj osenčene (prek tipal), pri tem pa vpihovan zrak ne sme pretirano obremenjevati glave in odkritih delov telesa. Ob tem zmore tudi temeljito očistiti (in celo odišaviti) zrak pred vstopom v kabino …

Sodobne klimatske naprave so v glavnem samodejne (nekje še polsamodejne), kar pomeni, da voznik le nastavi želeno temperaturo – vse drugo uredi sistem sam prek posebnih tipal in algoritmov v računalniku, ki krmili tako smer kot jakost vpihovanega zraka in intenzivnost delovanja ter tudi vklaplja in izklaplja kompresor.

Seveda pa lahko voznik (in/ali) potniki tudi ročno nastavijo določene ukaze, predvsem pri večpodročnih klimatskih napravah, saj je cona udobja za nekoga pri 21 stopinjah, za nekoga drugega pa pri 23 stopinjah Celzija. Pri ročnih klimatskih napravah pa mora voznik sam vklopiti kompresor, nastaviti intenzivnost in smer vpihovanja ohlajenega zraka.

Da ne bo smrkanja in kihanja

Občutek na koži je lahko varljiv in marsikdo bi si zaželel, da je kabina ohlajena v trenutku, vendar to ni mogoče, ravno tako kot ni mogoče, da bi sistem do desetinke stopinje natanko vzdrževal želeno temperaturo, zato lahko intenzivnost (in smer) vpihovanja zraka nihata. Potrpežljivost pa je ključnega pomena tudi pri tako imenovani varni uporabi klimatske naprave. Tako je lahko hitro razlog prehlada ali še kaj hujšega.

Zlato pravilo uporabe klimatske naprave pravi, da je varna temperatura približno 6 do 7 stopinj nižja od zunanje. Seveda se vam najprej to ne bo zdelo dovolj, toda kot rečeno – potrpežljivost je pomembna, saj telo potrebuje nekaj časa za prilagoditev, zato v prvih minutah nikar ne pretiravajte! In predvsem – ne usmerjajte piša hladnega zraka neposredno na odkrite dele telesa.

Preprost nasvet – senčnik usmerite navzdol, da bo piš hladnega zraka, ki ustvarja nekakšno hladno zračno zaveso ob vetrobranskem steklu, potoval okoli glave in predvsem čela.

Tudi reže zračnikov naj med vožnjo ne bodo usmerjene neposredno na odkrite dele telesa (ali v obraz), kakorkoli se vam to že zdi prijetno. Nikar ne nastavljajte temperature na najnižjo možno (oznaka LOW na zaslonu, običajno 18 stopinj), saj s tem ne boste bistveno prej ohladili notranjosti – le ventilator bo deloval z največjo močjo. In po dolgi vožnji in tik pred koncem lahko celo postopno zvišujete temperaturo, da se bo telo laže privadilo na zunanjo temperaturo, saj šok ob izstopu iz udobno ohlajenega vozila ne bo tako intenziven.

Pred ponovnim vstopom v dobro razgret avto (kabina osebnega avtomobila se zaradi vse večjih steklenih površin segreje tudi na 60 do 70 stopinj pri ne prav vročem dnevu) pa je priporočljivo kabino najprej dobro prezračiti, kar je mogoče pri nekaterih modelih narediti tudi na daljavo (pri nekaterih, sploh hibridih ali električnih, je mogoče tudi klimatsko napravo vključiti na daljavo prek aplikacije na telefonu). Ko boste zaprli okna, pa prvih nekaj minut zaprite dovod zunanjega zraka (recirkulacija), da bo sistem laže in prej ohladil kabino.

Tudi klimatska naprava potrebuje vzdrževanje

Kot vsak zapleten sistem v avtomobilu tudi klima potrebuje nekaj specifičnih posegov za učinkovito in dolgotrajno delovanje. Prav dosti pri vzdrževanju (in popravilu) voznik ne more narediti sam, toda s pravilno in skrbno uporabo je mogoče klimatsko napravo brez težav in večjih stroškov vzdrževati v vrhunski kondiciji.

Če opazite, da delovanje sistema sredi poletja peša, bo treba dodati nekaj hladilnega plina (v glavnem zaradi uhajanja skozi spoje in mikroskopske luknjice), kar je dokaj nezahteven postopek, vendar ga mora opraviti kvalificiran serviser. Ta lahko tudi preveri, ali je razlog morda kaj drugega, morda mehanska okvara kompresorja, sklopke, poškodba hladilnika … Če plina zmanjka, lahko pride do resne okvare klimatske naprave, kar pomeni tudi večje stroške popravila.

Sicer pa pri podjetju Beja, ki je eden največjih specializiranih servisov, svetujejo preventivni servis na vsaj dve do tri leta, če se seveda okvara ne pojavi prej. Cene so različne, za avtomobil srednjega razreda se začnejo pri 40 evrih (in tja do 200 evrov), vključujejo pa polnjenje plina, olja in menjavo filtra.

Med najpogostejše okvare spada puščanje kondenzatorja, sčasoma začnejo puščati tudi cevi in spoji, kjer potem postopoma uhaja hladilni plin. Med najpogostejše napake, za katere so krivi vozniki, pa pri podjetju Beja navajajo izklapljanje kompresorja (stikalo A/C), kar močno odsvetujejo tudi pozimi. Po nastavitvi želene temperature je mogoče namreč vse drugo prepustiti samodejnosti sistema.

Da bo zrak čist in prijeten

Menjavo kabinskega filtra sicer večina proizvajalcev priporoča glede na prevožene kilometre (med 30 in 50.000), vendar pri podjetju Beja svetujejo menjavo vsaj enkrat letno. Toda, če več vozite pretežno v mestu (kjer je seveda več smoga, prahu, prašnih delcev), po makadamu (prah), če avto stoji v gozdu pod drevesi, je smiselno filter kabine menjati vsaj dvakrat letno.

Strošek menjave je relativno nizek. Da je menjava že nujna, boste opazili tudi sami, ko sistemu ne bo uspelo več vpihati dovolj zraka v kabino ali če bo vonj zatohel. Če ostanete pri enkratni menjavi, pa je smiselno razmisliti o izbiri čim bolj kakovostnega filtra, morda takšnega z aktivnim ogljem, ki zmore absorbirati tudi organske spojine (benzen), pa ogljikov monoksid, dušikov oksid, določene alergene…

Učinkovitost dopolnjuje oglje tudi z veliko filtracijsko površino. V sodobnih aktivnih filtrih proizvajalci uporabljajo tudi polifenole, ki kot močni antioksidanti preprečujejo vdor nadležnih alergenov v kabino.

Najsodobnejši kabinski filtri zmore zadržati delce, ki so veliki le 0,05 mikrona, kar je manj od tisočinke premera človeškega lasu! Pri Fordu so na primer že začeli vgrajevati filtre, ki zmorejo z 99,9-odstotno učinkovitostjo onesposabljati viruse, ki so prišli v stik s posebnim aktivnim slojem. Med njimi sta tudi virus prašičje gripe (H1N1) in HCov-229E, trdijo celo, da naj bi zadržal virus SARS-CoV-2.