Slovenska prometna folklora je bogata, še posebno v debatah za šankom – in pomemben del je policijsko inkasantstvo.
Prepričanje, da je (vsaj vodilnim) policistom vseeno za prometno varnost, je zelo razširjeno. Nabiranje radarskih kazni na prikladnih, a varnostno nepomembnih krajih je le eden od razlogov za to. Policisti naj bi kazni nabirali na norme v evrih, vse naj bi se vrtelo okoli denarja, ki priteče v državni proračun. Pa je res tako?
Ker pri Avto magazinu poznamo precej mož v modrem, smo se seveda lotili iskanja odgovora. Skoraj vsi odgovori, ki smo jih dobili, so kazali v isto stran: sistem je, a z zneski v evrih nima nobene zveze. Medtem ko so informacije kapljale od tu in tam, nas je presenetil eden od policistov. Izkazalo se je namreč, da ima ne le izkušnje iz prometne policije, ampak tudi to, da mu gre pisanje odlično od rok. Njegova zgodba tako dobro povzame vse, kar smo izvedeli, da jo objavljamo kar v celoti. Seveda, vsi omenjeni ljudje, kraji in letnice so povsem naključni in uporabljeni le za popestritev in lažje razumevanje zgodbe.
Ta se začne pri dnu, na terenu. Tam kazen napiše policist Teodor, ki spada v enoto, recimo na PP Spodnji Duplek. Tam ima pomočnika komandirja (ki je zadolžen za področje prometa) Vincenca, ki v Excelu vodi tabelo, v katero vnaša vse v enoti izrečene kazni. A v policiji nihče ne govori o kaznih ali položnicah – policisti izrekajo ukrepe. Tudi ko policist Danilo vidi Teodorja, kako piše naslednjo kazen vozniku, bo rekel: »Teodor spet nabija ukrepe.«
Ko Teodor konča službo, odda poročilo o delu, v katerega vpiše vse izdane plačilne naloge, vse popisane prometne nesreče, obravnavana kazniva dejanja, torej vse, kar je tisti dan delal v službi. Njegovo poročilo vodstvo pregleda in primerja vpisane plačilne naloge s kopijami plačilnih nalogov, ki so prispeli v administracijo (ko vam policist izda plačilni nalog, namreč odda kopijo v administracijo, da vnesejo vašo kazen v računalniški sistem). Če se podatki ujemajo, jih pomočnik komandirja Vincenc vpise v svojo Excelovo tabelo, kjer se odvija njegov čudoviti mali svet ukrepov na območju PP Spodnji Duplek.
Mi sledite? Okej, postavili smo temelje.
Vincenc ima v svoji tabeli ukrepe analizirane po področjih: alkohol, hitrost, varnostni pas, nepravilna uporaba mobilnika med vožnjo, vožnja v rdečo luč, vožnja po nasprotnem smernem vozišču, vožnja brez vozniškega dovoljenja, vožnja neregistriranega avtomobila ter drugi ukrepi. Vincenc kot vestni birokrat podatke vnaša natančno in redno. Če jih ne bo, bo Boris konec meseca slabe volje. In kdo je Boris?
PP Spodnji Duplek spada pod policijsko upravo Dravsko polje, katere direktor je Marjan. Ta vodi več sektorjev: službo direktorja (tu odločajo o Teodorjevi prošnji za premestitev na PP Zgornji Duplek, tu preiskujejo, ali je Teodor res po krivici mahnil nekega mulca v gostilni in s tem kršil pravila službe, in podobno), sektor za operativno podporo (tam policistu Teodorju izračunajo plačo, skrbijo za nabavo vece papirja in sponk, skrbijo, da delujejo zveze in telefoni), OKC (tam se javljajo na številki 113), sektor kriminalistične policije (to so kriminalisti, ki preiskujejo težje oblike kaznivih dejanj in so strokovno nadrejeni kriminalistom na policijskih postajah) in sektor uniformirane policije (tu pa so strokovno nadrejeni za druge naloge policije).
Za našo zgodbo je pomemben prav zadnji sektor uniformirane policije, ki se deli na oddelek za državno mejo in tujce, oddelek za splošne policijske naloge in na oddelek za cestni promet. V tem zadnjem najdemo našega inšpektorja Borisa. Kariero je začel leta 1985 na PM (postaji milice) Majšperk. Kot mlad miličnik je kariero posvetil nadzoru cestnega prometa, najprej kot miličnik opazovalec, nato pa je dobil svoj prvi APN6, s katerim je potoval po terenu PM Majšperk in izdajal mandatne kazni kršiteljem. Ker je bil Boris priden in zagnan, je bil kmalu premeščen na postajo prometne milice Dravsko polje, kjer je svojo kariero posvetil nadzoru prometa in obravnavam težjih prometnih nesreč. Osamosvojitev Slovenije je dočakal na barikadah z orožjem v rokah kot perspektiven mladi policist. Pisalo se je leto 1992, ko je Boris postal pomočnik komandirja PP Zgornji Duplek, ker pa je prišel s prometne postaje, so mu dodelili področje prometa. Ker Excela takrat še niso poznali, si Boris ni zapisoval ukrepov v tabelo na računalniku, ampak je za to imel zvezke, v katere si je zapisoval, kdo je bil priden in kdo ne. Policisti so mu na mizo prinašali obdolžilne predloge, ki so jih tipkali na pisalne stroje znamke Olympia. Med policisti na PP Zgornji Duplek je bil tudi mladi policist Vincenc. Vincenc takrat še ni vedel, da bo nekoč na PP Spodnji Duplek tudi sam pomočnik komandirja, pristojen za področje prometne varnosti. Vincenc je prinesel Borisu natipkan obdolžilni predlog. Ker je Boris našel napačno vejico, mu je z rdečim kulijem prečrtal celo stran in Vincenc je še enkrat od začetka natipkal obdolžilni predlog. Vincenc je čez nekaj let postal vodja patrulje in Boris mu ni več črtal izdelkov, ker je bil zdaj Vincenc že starejši. Leta 2000 je Vincenc odšel na višjo šolo v Tacen. Čez dve leti se bo vrnil in postal pomočnik komandirja na PP Spodnji Duplek.
Vmes, ko je bil Vincenc v šoli, so Borisa premestili na SUP (to smo se že naučili – sektor uniformirane policije) na oddelek za cestni promet. Tam je zamenjal Toneta, ki je tam delal zadnji dve leti. Z Borisom se poznata, saj mu je Tone hodil v nadzor na postajo. Tone je postal višji policijski inšpektor in odšel na generalno policijsko upravo v daljno belo Ljubljano. Tam je delal na upravi uniformirane policije v sektorju za cestni promet.
Vrnimo se v današnji čas – Teodor je izdal plačilni nalog, Vincenc je ukrep vpisal v svojo tabelico, zdaj pa smo pri Borisu. Boris vsak mesec od pomočnikov na 'njegovih' postajah (torej na postajah PU Dravsko polje) pričakuje mesečno pisno poročanje. Poročati mu morajo, koliko ukrepov je bilo izrečenih, koliko je bilo prometnih nesreč, koliko prometnih nesreč brez poškodb, z lahkimi poškodbami, s težjimi poškodbami in koliko je bilo smrtnih nesreč. Zdaj pa, pozor (tole berite kot v učbenikih, kjer so pomembe stvari, potrebne tudi za poznejše razumevanje, zapisane v poudarjenih okvirčkih): Vincenc mora poročati tudi o vzrokih prometnih nesreč. Če je prišlo do nesreče zaradi prevožene rdeče luči, bo to vzrok. V resnici se ta statistika hkrati vodi že v sistemu, v katerega administracija vnaša zapisnike o ogledu prometnih nesreč. Ampak Borisa to ne zanima, on hoče, da mu Vincenc poroča, ker je tudi Boris pred 15 leti moral sam analizirati in poročati.
Komu poroča Boris? Uganili ste, Boris poroča Tonetu, ki je v Ljubljani. In tako Tone vsak mesec dobi poročila od borisov iz vse Slovenije. In vsak boris ima svoje vincence na postajah, ki spadajo pod njegovo PU.
Leto 2015 se konča. Tone dobi na mizo statistiko. V njej piše, da se je 90 odstotkov nesreč zgodilo zaradi neprilagojene hitrosti, vožnje v rdečo luč, vožnje po nasprotnem smernem vozišču (sem sodi vse, kar se zgodi na nasprotnem voznem pasu, pa naj bo zaradi prehitevanja ali zaradi nepozornosti ali pa zaradi pisanja SMS med vožnjo), alkohola.
In Tonetu se ob jutranji kavi v Ljubljani utrne revolucionarna, vrhunska ideja: če bi uspeli preprečiti te prekrške, se 90 odstotkov prometnih nesreč ne bo zgodilo. Tako so se že pred več leti rodili tako imenovani strateški ukrepi, ko je Tone sestavil strategijo dela, iz katere izhaja, da se je treba osredotočiti na te prekrške. Tako Tone od Borisa zahteva, da mora zagotoviti, da bodo postaje na njegovem območju delale po 'njegovi', zdaj uradni strategiji. Boris to seveda zahteva od Vincenca, ta pa od svojih policistov.
Tako, teoretično smo postavili sistem. Zdaj pa ga prenesimo v prakso.
Teodor je razporejen v patruljo in s policistko Danico ustavljata avtomobile na avtobusni postaji. Teodor se (morda malce nespametno) odloči, da se bo posvetil meglenkarjem in izda 10 plačilnih nalogov zaradi uporabe meglenk na sončen, jasen dan. Naslednji dan Vincenc pregleduje njegovo poročilo in ukrepe. Oblivati ga začne mrzel pot in trikrat zakolne. Besno odide nazaj za računalnik ter odpre svojo tabelo. Številke v njej ne lažejo – ima hud problem. Kaznovanje meglenkarjev ne sodi med strateške ukrepe, strategija pa predvideva da mora biti približno dve tretjini izrečenih ukrepov strateških (torej iz nabora, ki ga je določil Tone). Vincenc pokliče Teodorja na pogovor, kjer mu razloži, da naj neha zapravljati čas z meglenkami, ker bodo posledično morali izvest več drugih ukrepov, da bodo zadostili pravilu o dveh tretjinah strateških ukrepov.
Poleg tega Vincenc ve, da Boris na SUP redno primerja število ukrepov z ukrepi v lanskem letu. Če jih bo manj, ga bo Boris obtožil, da manj delajo kot lani. Če jih bo več, bo imel težave leto pozneje, če jih ne bo dosegel enako število (in vsa leta zatem, seveda, ker mu vrnitve na manjše število izrečenih ukrepov pač nikoli ne bodo dovolili). Zato Vincenc spodbuja policiste naj ukrepajo zoper kršitelje, vendar ne preveč in ne premalo. Ravno prav, da so številke iz leta v leto primerljive. Ker drugače lahko nastane problem.
Ker Tone, Boris in Vincenc že vso kariero poslušajo, da hitrost ubija (zasluge za to seveda niso le v policiji, ampak pri tudi pri raznih agencijah), pa je seveda poudarek na merjenju hitrosti. Ko Teodor meri z laserskim merilnikom, mora ob tem pisati zapisnik o merjenju. Vanj zapiše, kdaj je začel z merjenjem, kdaj končal in koliko kršitev je zaznal. Ta zapisnik naslednji dan dobi v roke Vincenc, ki odpre svojo drugo tabelo in vanjo vnese podatek o tem, koliko minut so merili z laserskim merilnikom. Tudi to seveda mesečno sporoča Borisu, Boris pa Tonetu.
Nihče v celi verigi se nikoli ne ukvarja s tem, koliko denarja je prišlo od kazni. Šteje samo ukrep oziroma njihovo število in kmalu ugotovimo, da gre za neko izrojeno, birokratsko igro monopolija, kjer imamo namesto figuric in zemljišč ljudi in ukrepe, in tudi tu je marsikaj kot pri metu kocke prepuščeno naključju. Teodor namreč pravzaprav ne ve vnaprej, kakšen prekršek bo zaznal (lahko pa se seveda odloči, ali ga bo kaznoval in s kakšnim ukrepom). In tako nabira ukrepe, Vincenc jih vpisuje v svojo tabelo in poroča naprej, Boris in Tone pa se igrata s statistiko. Ta prometni monopoli postane bolj zanimiv, ko naključje prinese, da Teodor zazna 100 prekrškov v mesecu, od tega 90 voženj v rdečo luč. Tu se vključijo Tone, Boris in Vincenc, ki bodo z različnimi ukrepi poskušali doseči, da bo število ugotovljenih prekrškov enakomerno porazdeljeno, da bosta dve tretjini strateških ter da bo številka bolj ali manj enaka kot lani.
Ker Vincencu že zmanjkuje idej, kako to doseči, se spomni, da bi javno objavljal na postaji, koliko ima kdo ukrepov (se še spomnite nedavnega 'škandala' v zvezi s tem?), in bi morda tako dosegel, da bi policisti med seboj malce tekmovali. Stimulacije ni že zadnjih pet let in drugega prijema nima. A pozor, gre za število izrečenih ukrepov, ne za denar. Dejansko se Teodor in Vincenc z denarjem ukvarjata samo takrat, kadar Teodor kaznuje tujca v tranzitu in ta plača kazen z gotovino na samem mestu ustavitve. Teodor takrat prinese denar na postajo, ga izroči Vincencu, Vincenc to zabeleži, tajnica pa gre na pošto denar položit na račun proračuna (ja, tako po ljudsko gre to).
Nato pa udari stavka. Teodor zaradi nje ne zaznava prekrškov. Zato število ukrepov pada in Excelova tabela je prazna. Vincenc podpira stavko, ve, zakaj gre, in ne želi pritiskati na Teodorja. A nekega dne ga sredi dopoldneva pokliče dežurni policist in pove, da je na postajo prišel inšpektor Boris iz SUP. Boris Vincencu pove, da je število ukrepov padlo in da je to nedopustno. Vincenca vpraša, kako naj Tonetu pojasni padec ukrepov. Tu se pozorni bralec seveda začne spraševati, ali (policista!) Boris in Tone živita v vzporednem vesolju? Oba vesta, da poteka stavka in oba bosta imela korist, če sindikat izpogaja boljše plače. Vendar so vzroki za njuno obnašanje bolj kompleksni. Tone je servilen že vso kariero. Vedno je naredil vse, kar so mu naročili, in tako je počasi napredoval po lestvici ter pristal na generalni policijski upravi. Tone sploh ne pozna možnosti, da bi nadrejenemu nasprotoval, hkrati pa je navajen, da se podrejeni držijo njegovih odredb. Tudi Borisovo obnašanje je enako, poleg tega pa ve, da gre Tone naslednje leto v pokoj in bo on (če bo imel še malo sreče) zasedel njegovo delovno mesto na GPU. Hkrati je prav Boris tisti, ki je Vincencu popravljal pisne akte (se spomnite pisalnega stroja Olympia in črtanja z rdečim kulijem?) in navajen je, da ga Vincenc uboga. In prav Vincencu je najhuje. Boris pritiska nanj od zgoraj, policisti pa trdijo, da ne vidijo nobenega prekrška (in Vincenc jih razume). Ker ne gre na bolje, ga k sebi pokliče komandir njegove PP Alojz, ki je dobil klic od vodje SUP. Boris se je namreč pritožil, da ga Vincenc ne uboga. Če se stvari ne premaknejo v Borisovo smer tudi po tem, bo komandirja Alojza poklical direktor PU Dravsko polje Marjan in mu povedal, da je prepričan, da bo Alojz znal narediti red v lastni hiši, ker da se na SUP pritožujejo, da jih PP Spodnji Duplek ne upošteva. Če je komandir pred pokojem, se ne obremenjuje in čaka, da bo stavka minila. Če pa komandirja čaka še 15 let kariere (in bi rad v njej prilezel čim višje), pa bo začel aktivnosti, da bi Teodor zaznal kak prekršek. In zgodba o inkasantstvu se nadaljuje.
Da bo stvar še malo bolj jasna, za konec poglejmo na vse skupaj še z bolj osebne strani. Teodor ima, kot že omenjeno, sodelavko Danico ter sodelavca Pepeta. Teodor in Danica rada delata po prometu in skupaj izrečeta ukrepe za celo postajo. Posledično od Pepeta nihče ne bo zahteval, da naj ukrepa po prometu, saj je statistiki že zadoščeno. Problem nastane, ker v realnosti le dva policista ne moreta izreči ukrepov za celo postajo. V tem primeru bo vodstvo postaje (torej Alojz in Vincenc ter drugi Alojzovi pomočniki) preučilo, kaj Pepe sploh dela. Če je Pepe policist kriminalist, potem nihče ne pričakuje, da bo delal po prometu. Če pa je policist v patrulji, pa bodo zahtevali, da tudi on dela po prometu, vsaj malo. Ker jih ima Pepe dovolj in se mu ne da prepirati z njimi, bo vzel laserski merilnik, odšel za grm na ravnini in zaznal 10 kršitev. Dva bosta vozila izjemno prehitro, trije nekaj povprečnega, pet pa jih bo hitrost prekoračilo za le 10 na uro. Pepe jih bo vseeno kaznoval. Zakaj? Ker sploh ni pomembno, kako velika (in nevarna) je bila prekoračitev. Pomembno je, da je ukrep po hitrosti. Vincencu je vseeno, kolikšne so bile hitrosti, samo da je izrekel 10 ukrepov. Ni pomembno, da je bilo na ravnini, sredi ničesar, brez pomena za varnost na cesti. Pomemben je vsak izrečeni ukrep. Ta mala pikica v Excelu, nato kot del tabele potuje po sistemu od Vincenca do Borisa, od Borisa do Toneta, ta pa nato pred kamero novinarjem pojasnjuje, kako dobro dela policija.
In tako postane jasno: policistom je tako ali drugače odrejeno, da morajo izvajati ukrepe po prometu. Ampak nihče v tej verigi (vsaj ne na policiji) se nikoli ne ukvarja z zneski oziroma denarjem kot takim. Vse je v statistiki oziroma tem malem prometnem monopoliju, ki se ga igrajo s pomočjo Excelovih tabel.
Dušan Lukič