Da se je obdobje brezplačne elektrike na polnilnih postajah (za začetek 26 hitrih polnilnicah) za električna vozila zaključilo, seveda ni nepričakovano. Bolj je presenetil način zaračunavanja.
Od 20. junija je treba polnjenje na hitrih polnilnih postajah (torej tistih z močjo vsaj 50 kilovatov) plačati. Teh je v Sloveniji trenutno 26, SODO, ki je s pomočjo evropskih sredstev poskrbel za njihovo postavitev, pa jih je dal v upravljanje Petrolu. Tam so se odločili za nekoliko nenavaden sistem zaračunavanja: namesto kilovatne ure namreč zaračunavajo čas polnjenja.
Zakaj je takšen način zaračunavanja sporen: zato, ker lahko zelo podobni avtomobili polnijo z različnimi močmi polnjenja, in zato za isto količino prevzete energije porabijo zelo različen čas. Renaultov Zoe, na primer, ima dve različici: tista z daljšim dosegom se lahko polni z največjo močjo 22 kilovatov, tista z nekaj krajšim pa se polni s 43 kilovati moči. Za enako količino energije bi tako lastnik prve plačal kar dvakrat več. Na hitrost polnjenja lahko vplivajo tudi vremenske razmere. V poletni vročini ali v zimskem mrazu se zaradi varovanja baterije (premrzla ali prevroča baterija) hitrost polnjenja upočasni – in tako lastnik električnega vozila v resnici niti ne more vedeti, koliko bo plačal za določeno število napolnjenih kilovatnih ur.
Seveda smo na Petrolu (pa tudi pri drugih deležnikih, o njihovem odzivu si preberite v tokratnem uvodniku) preverili, zakaj so se odločili za na prvi pogled tako nepravičen način zaračunavanja.
Miha Valentinčič, direktor razvoja energetike in okolja pri Petrolu je zadeve utemeljil zelo podrobno. Petrolovci so namreč čas, ko je bilo polnjenje brezplačno, izkoristili za natančno analizo obnašanja uporabnikov. »A vzorec je zelo majhen, le dobrih 200 uporabnikov, zato je povsem mogoče, da se bo sistem, ki smo ga uvedli, tudi spremenil,« pravi Valentinčič. Obnašanje uporabnikov bodo namreč spremljali še naprej in po potrebi uvedli spremembe.
Do uvedbe zaračunavanja je povprečno polnjenje na polnilni postaji trajalo 34 minut, polovica uporabnikov pa je polnila 24 minut ali manj (kar po Petrolovi statistiki polnjenj pomeni 12 kilovatnih ur oziroma 8,5 kilovatne ure prevzete električne energije). Zanje po trenutnem ceniku, ki velja do konca leta, to pomeni 6,8 oziroma 4,8 evra stroškov. Te številke predstavljajo povprečje iz omenjenih intervalov polnjenj in vključujejo tudi uporabnike, ki so na primer polnili od treh četrtin do čisto polne baterije, ko je polnjenje veliko počasnejše; v idealnih razmerah lahko torej polnjenje s polno močjo pri zelo prazni bateriji v 25 do 30 minutah napolni baterijo za 20 kilovatnih ur (odvisno od njene kapacitete). Veliko razliko med povprečjem in mediano povzroča le deset odstotkov uporabnikov – ti so svoja vozila polnili več kot eno uro (celo tja do štiri), pri tem prevzeli le 14 odstotkov vse energije, ki so jo porabile polnilne postaje, a jih hkrati zasedali kar 35 odstotkov časa. Prav ti uporabniki, ki ne upoštevajo dejstva, da so hitre polnilne postaje namenjene le hitremu dopolnjevanju količine elektrike v avtomobilu, ne pa polnemu polnjenju (baterijo VW e-Golfa je na primer mogoče od 0 do 80 odstotkov napolniti le v pol ure), so eden od razlogov, da Petrol zaračunava na minuto. »Poskrbeti moramo, da uporabniki ne bodo s predolgim polnjenjem onemogočali uporabe polnilnih postaj drugim uporabnikom, in zaračunavanje na minuto je vsaj na začetku zelo dobra rešitev,« je jasen Valentinčič.
Poleg tega zaračunavanje kilovatne ure preprečuje tudi energetska zakonodaja. Petrolu sicer ne, marsikatero konkurenčno podjetje pa na ta način ne bi moglo delovati. Če namreč podjetje želi prodajati elektriko (torej zaračunavati kilovatne ure), mora biti registrirano kot dobavitelj električne energije – in marsikateri ponudnik to seveda ni (ne le v Sloveniji, podobno je tudi v drugih državah). Dokler se zakonodaja ne bo spremenila, bo torej treba ostati na minutah, če bomo želeli enakopraven trg ponudnikov. Se bo spremenila? Glede na obnašanje državnih organov (spet: preberite uvodnik), dvomimo.
Koliko torej stane polnjenje na hitri polnilni postaji? Pri avtomobilih, ki uporabljajo hitri polnilni standard CCS ali CHAdeMO (oba standarda na slovenskih hitrih polnilnicah omogočata moč 50 kilovatov, v tujini pa že postavljajo 100-kilovatne polnilnice), polnjenje sedanjih modelov od prazne do 80-odstotno napolnjene baterije v idealnih razmerah (polnjenje s polno močjo 50 kilovatnih ur) stane nekje okoli 24 centov za kilovatno uro (po sedanjem Petrolovem ceniku stane minuta polnjenja do konca leta za uporabnike Petrolove kartice 20 centov). To je sicer približno dvakrat več kot polnjenje doma, a še vedno precej manj kot v tujini – v Nemčiji RWE zaračuna 31 centov na kilovatno uro in tri cente za vsako minuto polnjenja. Za primerjavo: Petrolova statistika polnjenj do 24 oziroma 34 minut, torej že omenjenih 12 in 8,5 kilovatne ure, pomeni enkrat višjo ceno na kilovatno uro kot polnjenje čisto prazne baterije z idealno močjo. Resnica bo za večino uporabnikov, ki bodo hitre polnilne postaje uporabljali le za najbolj nujna polnjenja, nekje vmes, verjetno ravno okoli 30 do 35 centov za kilovatno uro.
S tako ceno kilovatnih ur so električna vozila po strošku za pogonsko energijo sicer zelo blizu ceni vožnje z dobrim dizlom in dražja od vožnje na plin, a seveda ne moremo upoštevati le cene polnjenja na hitrih polnilnih postajah. Izkušnje iz tujine kažejo, da povprečni uporabnik električnega vozila opravi okoli 70 do 80 odstotkov polnjenj doma. Tu je v Sloveniji cena kilovatne ure (če upoštevamo tretjino polnjenja v višji, dve pa v nižji tarifi) okoli 12 centov na kilovatno uro, torej v povprečju slabih 17 centov. Pri povprečni porabi okoli 18 kilovatnih ur na 100 kilometrov (kar je precej pesimistična stran razpona porab) je torej goriva za prevoženih 100 kilometrov tri evre, kar je precej nižje od stroška pri klasičnih avtomobilih (pri dizlih okoli sedem, na primer, pri avtomobilih na plin pa nekje vmes med dizli in EV). Petrolova cenovna politika in način zaračunavanja tako na razvoj e-mobilnosti ne bosta imela večjega (če sploh kakšnega) vpliva. Večjega bi imelo zaračunavanje polnjenja na preostalih javnih postajah, a se to še precej časa ne bo zgodilo – pa s tem v resnici ne bi bilo nič narobe.
Sicer pa Petrol tako ali tako še dolgo s polnjenjem na hitrih postajah ne bo imel dobička. Te bi morale biti namreč izkoriščene veliko bolj (vsaj 20 do 30 odstotkov časa), da bi se poplačala že cena velike priključne moči (100 kilovatnih ur). Če bi namreč to razporedili med obstoječe uporabnike, bi bilo polnjenje še nekajkrat dražje.
Dušan Lukič
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del