Kratki test: Abarth 124 Spider

Osnova pri razvoju Mazde MX-5 so bile seveda nizka cena in dobre vozne lastnosti. To pomeni majhne, poceni motorje in majhno maso, a brez uporabe karbona in podobnih eksotičnih materialov. Zato je treba pri masi varčevati drugače: Mazdini inženirji so pri snovanju nove generacije MX-5 dobesedno šteli grame. Zato so nekateri deli pločevine odrezani valovito okoli točk netanja in varjenja, zato na nekaterih delih najdete luknje tam, kjer ne vplivajo na strukturno čvrstost, zato so pod drobnogled vzeli prav vsak del in preučili, ali bi ga lahko olajšali še za kakšen gram.

Skratka, pri Mazdi so šli v ekstreme. To pa lahko vpliva na ceno in ena od lažjih rešitev na tem področju je, da povečate prodajo. Več prodanih kosov ob enakih stroških razvoja (in osnovne platforme) pomeni manjšo ceno prodanega kosa. A ker se prodaje MX-5 ne da kar tako močno povečati, so staknili glave s Fiatom in Mazda MX-5 ni več edini avto, ki je posledica istega razvojnega procesa. Nastal je Fiat 124 Spider. Enaka platforma, veliko enakih delov, a različna oblika. Le oblika?

Seveda ne. Že ko smo z njim prevozili prve kilometre, smo ugotovili, da je manj oster, manj 'zašiljen', manj na meji kot MX-5. To lahko marsikomu ustreza, ne nazadnje si takšne roadsterje marsikdo privošči le za uživaška križarjenja brez platnene strehe nad glavo, ne za dinamično nizanje ovinkov med rahlim (ali močnejšim) cviljenjem gum. V tej vlogi se 124 tudi zato, ker je njegov osnovni motor 1,4-litrski turbo (s 140 'konji' in obilico navora), znajde odlično. Če ga vozite hitro, se izkaže, da morda ni tako natančen, je pa bolj odpuščajoč in dovoljuje več igranja.

Seveda pa je bilo že od začetka jasno, da Fiat 124 Spider ne bo ostal le Fiat. V roke so ga kmalu vzeli pri Fiatovem hišnem 'tunerju' Abarthu in zdaj je tu Abarth 124 Spider, vse tisto, kar bi si želeli tudi pri Mazdi MX-5 (razen menjalnika).

Njegov 1,4-litrski 170-'konjski' turbobencinec se sicer lahko vrti do omejevalnika vrtljajev, a je precej bolj zabaven od Mazdinega zmogljivejšega, dvolitrskega atmosferskega primerka s 160 'konji', ker ima na voljo obilico navora. To pomeni, da lahko voznik mnogo lažje spodnese zadek in predrsi ovinek – ali pa mnogo lažje lenari pri prestavljanju in se vozi v umirjenih nižjih vrtljajih. A dvomimo, da bo to počel – užitka pri dinamični vožnji je pač preveč. Puristi bodo nad samodejnim menjalnikom dvignili nos (no, ostali bodo to storili zaradi njegovega mlahavega prestavljanja in premalo ostrosti tudi v ročnem načinu prestavljanja), a ker k njemu v nasprotju z ročnim menjalnikom spada zapora diferenciala, ki skrbi, da se ob polnem plinu v prazno zavrtita obe zadnji kolesi, in ne le razbremenjeno notranje, mu odpustimo.

Sedeži bi lahko imeli boljši oprijem, a Abarthu odpustimo tudi to. Ne odpustimo pa mu premalo zabavnega zvoka iz izpuha. Je sicer glasen in pri pospeševanju zvočno nadvse živahen in zabaven, manjka pa zvočne zabave pri odvzetem plinu in prestavljanju. Dirkaškega grgranja in pokov iz izpuha je pač premalo in tu bi se abarthovci lahko zgledovali po marsikaterem avtu s kakšno drugo značko na nosu – še posebej, ker pri malce navitem turbo bencincu takih učinkov sploh ni težko doseči.

Ko smo se malo pozabavali (kar oglejte si video), je jasno: za malce zabave na kakšnem praznem kosu asfalta sta dovolj dobra (kaj dobra, odlična!) oba, a le, dokler so hitrosti nizke. Pri višjih, recimo na dirkališču, se razlike pokažejo hitro. Mazda nagrajuje tiste, ki se potrudijo in vozijo natančno, le kakšen odstotek nad mejo oprijema gum in predvsem na čas. Nežna drsenja prek vseh štirih koles so najhitrejši način skozi ovinke, preveč drsenja pomeni izgubo časa. Poleg tega zaradi majhnih moči, predvsem pa malo navora, niso zabavna. Abarth se po drugi strani dobro znajde tako pri natančni vožnji (v nasprotju z navadnim Fiatom124 Spider, ki pri tem daje preveč mehak, nenatančen občutek) kot tudi pri spreminjanju zadnjih gum v bel dim. Seveda, tudi njegovih 170 'konjev' in 250 njutonmetrov navora ni vsemogočnih, je pa precej bolj zabavnih.

Ko k vsemu dodamo še to, da se streha zloži v približno dveh sekundah, dvigne pa v treh – in to izza volana in tudi med vožnjo, če imate le dovolj močno roko – ter zanimivo zunanjo obliko, ki je marsikomu bolj všeč od Mazdine, in ne nazadnje črno-belo barvno kombinacijo, je jasno: Abarth je od MX-5 pobral tisto najboljše in dodal še nekaj več. Pravzaprav ji je skoraj uspelo narediti Mazdo MX-5, ki smo si jo od nekdaj želeli. Le da ni več tako poceni kot MX-5.

besedilo: Dušan Lukič · foto: Saša Kapetanović

Preberite še:

Mazda MX-5 G160 Revolution Top

Fiat turbo spider 2000

Fiat 850 Sport

Fiat 124 sport coupe

Fiat 124 sport

Fiat Abarth 131 Rally