Alfa Romeo 159 Sportwagon 1750

Ker je v imenu številka 1750. To je, da vas spomnim, legendarna številka, ki je kot oznaka služila za Alfe, ki so jih gnali 1.779-kubični bencinski motorji. Od Giulie Coupé GT Veloce (1967) prek dirkaške Giulie Coupé GTAm (1970) do Alfe 75 Turbo (1990), ki jih nekateri danes kupujejo po ceni zlata. Motor je 'zdržal' več kot 20 let!

To, jasno, pomeni, da v Milanu (namerno, prav tradiciji na ljubo, zapišem Milano, čeprav vemo, da je štab že leta v Torinu) merijo na tiste, ki jim je ta številka v kombinaciji s to blagovno znamko nekaj pomenila.

Središče vsega je torej motor. Pa jasno, saj veste, 'Cuore sportivo', športno srce. Če izvzamemo neko kratko, zgodnjekatalizatorsko obdobje, so se v Alfah, ne glede na njihov trenutni renome, vrteli bolj ali manj le dobri motorji.

In tale tule je – zelo dober. Nič mu ne zamerimo, da se prav zares zbudi pri 1.500 vrtljajih v minuti, saj se tega človek navadi že po tretjem speljevanju. In to tule velja za vsa speljevanja, ne le za tista bolj odločna, vrtljaji pa iz prostega teka na to vrednost poskočijo dovolj hitro, da to ni kak težaven vozniški projekt.

In prav nekje pri 1.500 se zdi, da krivulja navora naraste navpično, čeprav daje hkrati vtis, da je motor izjemno lepo vzgojen: če voznik tega noče, njegove zmogljivosti niso sunkovito naraščajoče pri pospeševanju ali sunkovito pojenjajoče pri odvzemanju plina, pri tem pa lepo in zdravo 'poje' (pustimo zdaj barvo tega zvoka), tudi v peti prestavi do prekinjevalnika prav na začetku rdečega polja, pri 5.750 vrtljajih v minuti.

Pri tem ves čas razveseljivo (in športno) vleče, odzivnost turbopuhala pa je skoraj hipna; zazna jo le najboljši voznik.

Ob njegovem značaju bi lahko rekli, da je motor dobre sodobne turbošole, ne stare dirkaške, in da se je mogoče z njim voziti izjemno hitro in zelo dinamično; ne razbijaško, ne v slogu voznikov relijev, če že, potem v slogu voznikov krožnih stez.

Ali pa – če rahlo pretiravamo – se pusti voziti kot (turbo)dizel, z nizkimi motornimi vrtljaji za lagodno, predvsem za potnike neutrujajočo vožnjo ali potovanje.

Tudi menjalnik pri uživanju v hitri vožnji lepo pomaga. Ročica ima natančne gibe, navaditi se je treba le zdaj že nekaj časa klasičnega odziva pri prestavljanju, ko je zadnji del giba ob vklopu opazno 'trši' (kot pri drugih avtomobilih), zato mora biti voznikova desnica le malce bolj odločna. Nič hudega.

Ker so Alfe že dve desetletji gnane spredaj (z nekaj štirikolesno gnanimi izjemami, in če pozabimo fantomsko 8C), jim vsaj desetletje ne moremo več očitati pogona k 'napačnim' kolesom, je pa prav ta (sprednji) pogon tule odličen: celo stabilizacijski VDC (ki so ga v tej Alfi kljub nasprotnim argumentom ob njeni predstavitvi le naučili, da zmore 'zaspati') se med divjanjem po ovinkih le redko oglasi.

Piko na i postavita podvozje, ki je, jasno, tudi športno naravnano (a se presenetljivo udobno pelje tudi čez ležeče policaje), in 'trd' ter natančen volanski mehanizem, ki skupaj s podvozjem tvori eno najbolj komunikativnih kombinacij v svetu avtomobilizma danes.

Zaradi dobrih sedežev čuti voznik oddrsavanje koles tudi prek sedeža, zato lahko ustrezno odmerja kot volanskega obroča ter položaj stopalke plina. Če odštejemo vse na pol dirkaške različice osebnih avtomobilov in avtomobile tipa Westfield, je tale Alfa v vrhu pri poglavju 'užitek v vožnji'.

Mehanika ima eno samo slabo lastnost – veliko porabo goriva. Tipično za Alfe 'od nekdaj', a tokrat v ne najbolj primernem času. Potovalni računalnik je rekel takole: za 100 kilometrov na uro potrebuje motor v tretji prestavi 11, 4 litra na 100 kilometrov, v četrti 9, 3, v peti 8, 3 in v šesti 8, 2 litra.

Pri 130 kilometrih na uro so številke 13, 5, 11, 8, 11, 3 in 10, 0. Že iz tega je jasno, da to ni avtomobil za varčevanje, ravno nasprotno, če mu boste poskušali izvleči dušo (v kar vas bo motor naravnost prisilil, saj se zdi, da pri tem neznansko uživa), bo na avtomobilski cesti pil 22 litrov na 100 kilometrov.

Na podlagi tega postane jasno tudi to, zakaj je menjalnik rahlo na dolgo izračunan.

In ko že divjamo: samodejno vklapljanje varnostnih utripalk je absolutno prehitro, že pri malo izdatnejšem zaviranju, daleč pod kritično mejo, se vklapljajo in delajo zmedo zadaj vozečim.

Torej, takšno Alfo moraš imeti približno toliko rad kot zapravljivo ženo, sicer kupi dizla. Rad jo moraš imeti tudi zaradi kake manjkajoče ali odpadle plastike (ki sicer niti najmanj ne vpliva na uporabo avtomobila, a vseeno), pa tudi zaradi utrujajočega tepiha pod voznikovimi nogami, katerega pritrdilni gumb se (očitno) rad odtrga, premikajoči tepih pa potem v skrajnih razmerah ni le zoprn, ampak tudi nevaren.

Rad jo moraš imeti tudi zato, ker ima le eno mesto za pijačo v plastenki ali pločevniki, a je to hkrati tudi edino uporabno mesto za karkoli drugega, ali zaradi na videz velikega predala pred sovoznikom, v katerega pa je treba že originalno knjižico z navodili dobesedno stlačiti, ali zaradi klimatske naprave, ki zagotavlja ugodno klimo šele pri nastavljenih 16 stopinjah Celzija.

Da tole ni Alfa za ženo, žensko, bejbo, dekle in vse podobne, priča tudi dejstvo, da na voznikovem senčniku ni ogledalca in da pri odpiranju (zadnjih) vrat ali pri nastavljanju volanskega obroča hitro odleti kak lepo negovan noht.

Je pa takšna Alfa dobra bejba in dober avtomobil, ki na svoj značilen način postavlja merila športnega osebnega (družinskega) avtomobila. Bejba, ker je čedna, športna pa znova zaradi odlične mehanike. Da je v njenem imenu številka 1750, je sicer lepo, po vsem, kar so že zapravili pri starih alfistih, pa niti ni več nujno.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič