Alfa Romeo Alfa 147 1.6 TS (105)

To je namreč najcenejša Alfa, kar jih je v tem trenutku. Okej, na tej, ki jo vidite na fotografijah, so še kovinska barva (okrog 100 tisočakov), ki je skoraj ubijalsko dobra, pa 15-palčna lita platišča (slabih 150 jurjev), ki jih menda lahko mirno preskočite, usnje na volanskem obroču ter prestavni ročici (55 tisoč), brez katerih se ne splača odpeljati iz salona, in še dve drobnariji za skupaj 12 jurjev, kar se ob končnem znesku (4, 15 milijona) praktično ne pozna.

Lahko pa seveda opustite vse našteto in ostanete pri tistih 3, 8 milijona. Ampak z manj ne gre. Ta 147 je tudi oblikovno osvežena; mnenja se precej razhajajo, celo sam Valter De Silva, ki je zrisal tisto prejšnjo 147, trdi, da kozmetična operacija ni uspela, ampak kot vedno in povsod - mnenja o videzu so odvisna le od okusa; nič tehničnega ne poseže vmes.

Tehnika pa ostaja - vsaj v tem primeru - enaka: kot čisto osnovni motor služi prijeten štirivaljnik s tradicionalnim dvojnim vžigom v valjih (Twin Spark), z 1, 6 litra prostornine, s 105 konjskimi močmi, z velikim veseljem do vrtenja, ki ga prav nežno prekine elektronika pri 6600 vrtljajih v minuti, in z rahlo podhranjenostjo pri navoru v nizkih in srednjih motornih vrtljajih. Ampak takšen je pač klasičen značaj športnega avtomobila, kar tudi tale Alfa je. Vključno z zvokom motorja.

Ta je enako značilen kot motor sam, prepoznaven in odločen v kokpitu, z nekaj več decibeli kot pri drugih podobno velikih avtomobilih, a - vsaj za ljubitelja takšnega avtomobila - še vedno dovolj nemoteč, da je takšna 147 lahko povsem spodoben vsakodnevni avtomobil. Še vedno pa velja, da je za pravega alfista, željnega hitrejše, bolj dinamične in športne vožnje, motor premalo zmogljiv.

Nihče, ne navihan ne umirjen voznik, se ne bo pritoževal nad odličnim, vrhunsko komunikativnim in neposrednim volanom, niti nad zelo dobrimi, bočno oprijemljivimi sedeži; volan je verjetno vsaj v svojem razredu trenutno najboljši, sedežev pa boljših za ta denar (pa tudi za nekaj več) ne morete kupiti. Le precej groba tkanina na njih utegne zdražiti kožo. Med boljšimi je tudi volanski obroč, vsaj po (športni) oprijemljivosti sodeč, je pa res, da na (ali ob ali za) njem ni komand za avdiosistem. In merilniki z rdečo osvetlitvijo združujejo oboje: lep športen videz in dobro preglednost.

Ljubitelji športnosti bodo morda pogrešali možnost nižjega sedenja, a bodo navdušeni nad hitrostjo in natančnostjo menjalnika, katerega prestavna razmerja so ravno prav kratka, da takšna 147 največjo hitrost doseže v peti prestavi, a vseeno - vsaj za boljši občutek in zaradi rahlega pomanjkanja navora - nekoliko predolga. Prav dosti zamer pa takšna Alfa ne zasluži; osnovnega prtljažnika je za 40 litrov več kot pri Cliu in za 30 več kot pri trivratnem Puntu, z dodatnim parom vrat na bokih ji lahko povečate uporabnost (dostop! ) in le proti temu, da je zadnja vrata težko odpreti, da je pokrovček za gorivo (še vedno) treba odpirati s ključem, da se sovoznikova šipa ne zna samodejno dvigniti, da upravlja potovalni računalnik en sam gumb in da sedeža nimata na hrbtu žepov, ni pravega orožja.

Ste pa kljub temu tudi s takšno najšibkejšo in najcenejšo Alfo član kluba alfistov. In lastnik športnega avtomobila, ki se zelo lepo pelje. Vsaj to, drugo, vas utegne prepričati.

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc