Alfa Romeo Alfa 156 2.0 JTS SW Distinctive

Delovati je treba neposredno, da se poveča učinkovitost. Tako medicinci, pritrjujejo pa jim tudi strojniki. Po turbodizelskih motorjih se v zadnjem času z neposrednim vbrizgom srečujejo tudi bencinski motorji. Z njim naj bi poskrbeli za učinkovitejše delovanje, to pomeni manj porabljenega goriva, manjše onesnaževanje in več moči.

Pri Alfi kot izrazito športni avtomobilski znamki so z neposrednim vbrizgom v bencinske motorje - z oznako JTS - želeli predvsem več moči, manjša poraba je bila bolj na stranskem tiru.

Zato ne preseneča dejstvo, da so iz dvolitrskega atmosferskega bencinskega motorja izvlekli kar 122 kilovatov (166 KM)! Ti ’konji’ se zbudijo pri višjih vrtljajih, tam okoli številke 4000 na merilniku vrtljajev, in kažejo svoje mišice do rdečega polja oziroma natančneje do 6400 vrtljajev. Zato Alfa voznika, ki rad kdaj pa kdaj pošteno pohodi plin do konca, nagradi z zvokom, ki se ga ne bi sramoval niti kakšen prestižnejši šestvaljnik.

A vendar ima srečna zgodba temno liso, namreč navor pri nižjih vrtljajih. Žal mi je, da moram to napisati, vendar je gola resnica: kupite raje sodobnega turbodizelskega JTD-ja! Ko ga enkrat preskusite, ko vam v vsaki prestavi želodec zaradi izjemnega navora obvisi nad zadnjimi sedeži, bo dvolitrski JTS le še senca agregata, ki jemlje energijo iz plinskega olja. In verjemite, tudi športna Alfa nič ne izgubi, če pod motornim pokrovom brunda turbodizel!

Znova moram prikimati kolegom iz uredništva, ki trdijo, da imajo nekateri avtomobili dušo. Obstajajo avtomobili za siv vsakdan, ko jih le s težavo odkriješ na parkirišču, in tisti, ko ti srce zapoje vsakič, ko ga zagledaš v garaži. Alfa Romeo Alfa 156 je avtomobil z dušo. Italijan Giugiaro je tudi po oblikovni osvežitvi naredil avtomobilsko obleko, ki se je ne bi sramoval niti mladenič, ki blesti na maturantskem plesu.

Skladnost oblike, sodobne barvne kombinacije, ogromna kromirana maska, platišča, ki bi si jih želel vsak estet, avtomobilski znak, tako bogat (dirkalne) zgodovine … Da, Alfa 156 je res lep avto, pravzaprav lahko rečemo, da je po osvežitvi še lepši, kajne?

Posebnost, to je skrito avtomobilsko kljuko v C-stebričku, je (hvala bogu! ) obdržala, presenetil pa me je spojler nad športno padajočim zadkom. Šele po temeljitejšem ogledu sem opazil, da med spojlerjem in streho ni (pričakovanega) prehoda, da zrak čim bolj učinkovito 'tišči' zadek k tlom, pač pa je vmes kar gumena povezava! Čudno, a nikakor moteče.

In če smo bili nad notranjostjo vsi navdušeni, saj sta recimo analogna okrogla merilnika oblikovalska poslastica, me je jezilo, da si v tem avtomobilu nikakor nisem uspel naravnati položaja za volanom. Krivec za to je volanski obroč, ki je premalo vzdolžno nastavljiv, zato te prisili, da sediš bliže armaturni plošči, kar hkrati pomeni tudi manj prostora za noge in prisiljeno (pokončno) držo telesa, ki je na dolgih vožnjah moteča in utrujajoča.

Zato tudi nisem uspel uživati na voznikovem sedežu, ki z bogato bočno oporo poskrbi za dobre temelje pri dinamični vožnji skozi ovinke, in bi bil kot potencialni kupec takoj pripravljen odšteti nekaj sto tisočakov več, le da lahko normalno sedim! In če je skromen vzdolžni pomik volanskega obroča glavna zamera, so dolgi hodi ročice menjalnika le opazka, da Alfo na tem področju prehitevajo tudi manj športno-prestižne avtomobilske znamke. Saj ne rečem, da menjalnik ni natančen, le hodi so dolgi kot služba ob ponedeljkih …

Z veseljem ugotavljam, da je Fiatu oživitev skoraj že klinično mrtve Alfe uspela prav zaradi prikupnih in zmogljivih avtomobilov, na čelu z modelom 156. Ali so pri tem pogosto potrebovali intravenozno terapijo, ki bi jo krvavo potrebovala tudi Lancia, pa je že nova zgodba. Pri Alfi neposredni vbrizg, pa naj bo denarni (nekoč) ali motorni (dandanes), vedno učinkuje!

Aljoša Mrak

Foto Aleš Pavletič, Saša Kapetanovič, Saša Kapetanovič