Alfa Romeo Alfa GT 2.0 16V JTS Distinctive

Sprašujejo: »Je to 147 Coupé ali 156 Coupé? « Je to sploh pomembno? Načelno je sicer oboje: ker sta obe, 147 in 156, postavljeni na zelo podobni osnovi, le da je prva krajša od druge.

Morda je GT bolj 147: ker je približno njenih (zunanjih) mer in ker je armaturna plošča prav takšna. Mehanika pa je tako ali tako pri vseh treh podobna. In šteje edino imidž. Zatorej: vas še vedno zanima?

Še tisti, ki so se oklenili Audijev, so (verjetno namerno rahlo prikrito) ’firbčni’. Uau. čedna stvarca. Mulcu tam okoli dvajsetih, ki sedi na zadnjem sedežu krvavordečega Pola, iz ust razberem: »Uau, poglej tole Alfo! «

Res je - ta Alfa ne more biti nič drugega kot Alfa. Nataknite ji kako drugo značko! Khm . . Ne gre? Niti Fiat ne more biti, kaj šele Renault, Volkswagen, Rover ali Hyundai. Tale GT je lahko le Alfa, čeprav je črkovna kratica že precej obrabljena in še bolj zlorabljena.

Je pa zato prav tak logotip, kot ga videvate na tej Alfi, verjetno najlepši GT v tem trenutku. Nič posebnega, vendar si ga lahko mirno zamislite na lepi usnjeni denarnici ali na vratih spalnice. Zakaj ne? Prav takšno privrženost imajo pri Alfi Romeo najbrž ves čas v mislih.ž

Zaljubiti se vanjo ni posebej težko, kolikor se pač v pločevino in druge materiale sploh lahko. Rdeča. ROAL, »Rosso Alfa«. Tista barva, v kateri si Alfo Romeo najprej predstavljate, čeprav še zdaleč ni nujno, da je takšne barve.

Je pa rdeča, z veliko kroma, še posebej okrog vse bolj impozantnega trikotnika na nosu, z dolgimi bočnimi vrati, z nizko streho in šipami pod njo, s kratkim, a značilno zaobljenim zadkom ter z diskretnimi lučmi na njem, takšna, da se kot lastnik zjutraj raje zbudite deset minut prej. Da le razmišljate o njej pred napornim dnevom ali da se ji približujete zelo zelo počasi. S pogledom na njej, seveda.

Koketa! Iščete uporabnost? Nikar. Lepi sta tudi petvratna 147 ali 156 Sportwagon. Nekaj posebnega? Brez dvoma. Koketira z mladimi in malo manj mladimi, z nežnim in z nenežnim spolom.

Z deteljico ali brez nje: možnost, da ujamete na pločevino in na vse, kar sodi zraven, mahnjeno zajčico (tudi Playboyevo), se s takšno Alfo bistveno poveča. Ni pa seveda nujno in če že, vam tega ni treba izkoristiti. Je pa lepo vedeti.

Lahko ste le ponosni lastnik in voznik. Lastnik: ker vam je všeč. In voznik: ker je (tudi to) Alfo prijetno voziti. Ni nujno, da je znotraj oblazinjenje oker, je pa (spet) modno. Tudi ni nujno, da je usnjeno, a ji usnje pristoji. Ne glede na barvo in material pa sedete v odlične, še posebej v naslonu čvrsto oprijemljive sedeže, pred vami je lep in ergonomski volanski obroč in za njim so merilniki z zanimivo, predvsem pa športno grafiko.

Kaj sploh manjka? Uh, vsaj merilnik tlaka motornega olja, pa analogna ura, ki bi jo poleg voznika videl še kdo drug, ampak preskočite malenkosti. Obrnite ključ: štirivaljnik vas hoče z zvokom prepričati, da je šestvaljnik. Pa ni. Res je, da ima ravno toliko moči kot motor v stari Alfi 155 2.5 V6, a ima le dva litra in neposredni bencinski(! ) vbrizg. Pa ne zaradi varčnosti - izključno zaradi boljših zmogljivosti.

Tudi to Alfo je precej bolj prijetno poslušati znotraj kot zunaj. Zamolkel, športen motorni zvok z nizkih frekvenc prehaja z naraščanjem vrtljajev v visoke in po njem sodeč se motor najbolje počuti med 5 in 7 tisoč vrtljaji v minuti, kjer ga elektronika nežno, nezaznavno prekine.

Res je, da je vsak JTD bolj brutalen zaradi navora in pomoči turbopuhala, ampak prav takšnega si kot športen (bencinski) motor predstavljamo: s sicer dovolj navora v nizkih vrtljajih, a z željo po visokih vrtilnih hitrostih. In če zapišem, da je to trenutno eden redkih tako ’majhnih’ bencinskih motorjev, ki si ga človek prav zaželi voziti, to seveda nima nikakršne zveze s precej veliko žejo po bencinu. Pri Alfi Romeo so namreč odkrito in naglas priznali, da je njihov neposredni vbrizg namenjen najprej in predvsem dobrim zmogljivostim.

Seveda zajklje najbrž ne boste navdušili z motorjem te Alfe; morda tudi ne bo opazila, da se zdijo luknje za kolesa kljub 17 palcem lepih platišč še vedno rahlo prevelike; padla bo na celoten vtis: barvo, celoten videz, podrobnosti. čudovit trikotnik pred motorjem, ves v kromu!

Dooolga vrata z nizko šipo! Skoraj miniaturna zadnja bočna šipa! Športni kupejevski kratek zadnji del karoserije s položno zadnjo šipo. Kdo bi si sploh mislil, da so na njem (tretja) vrata in da je spodaj čisto spodobno velik, predvsem pa lepo oglat in povečljiv prtljažnik?

Zajčica ne bo opazila, da je zadaj klop s tremi sedeži, upajte, da je ne bo zmotil piš vetra, ki se pri hitrosti nad 160 kilometrov na uro pojavi okrog šip na vratih, in zaželite si, da opazi zapeljivo, staromodno, a kljub temu zelo dobro tanko v krom odeto prestavno ročico z okroglo ’bunko’ na vrhu.

Menjalnik ima pet prestav; motor šeste ne potrebuje, a bi jo bilo lepo imeti, če ne zaradi drugega, zaradi bolj športnega občutka med vožnjo. Sicer pa boste tudi brez nje uživali: natančen in neposreden (okrogla dva zavrtljaja med obema skrajnima točkama! ) volan še vedno nima prave konkurence in vodljivost je vrhunska.

Vožnja ’na milimeter’ v ovinkih ob cestni ograji je lahkotna in izzivalna. Za več svobode lahko izklopite ASR, elektroniko, ki sicer preprečuje zdrs pogonskih koles, žal pa se VSC (stabilizacijska elektronika) ne pusti izklopiti, zato bo težko izvedeti, kako se GT obnaša, kadar vsa kolesa zdrsnejo. Škoda. Za tovrstne igre boste prikrajšani.

Če pa vam bo uspelo ujeti motor med 5 in 7 tisoč vrtljaji v minuti in če boste na lepo zaviti cesti sukali dobro oprijemljiv volanski obroč brez preprijemanja, vas utegne vožnja toliko zamotiti, da lahko pozabite na sopotnike.

Velika motorna moč in dobra vodljivost zagotavljata tudi lahkotno vožnjo po avtomobilskih cestah, neutrujajoče potovanje, seveda le, če vas nekoliko športno togo podvozje, ki je takšno predvsem zato, da se karoserija v ovinku ne nagiba močno in da imajo kolesa čim dlje dober stik s podlago, ne moti.

Premagovanje velikih razdalj lahko olajša tudi dober zvočniški sistem (Bose), oteži pa (pregovorno) pomanjkanje mest za drobnarije. In četudi sta dve mesti za pločevinke, sta obe - ena na armaturni plošči pred radijskim sprejemnikom in druga pod(! ) osrednjo komolčno oporo - le pogojno uporabni.

Pri vožnji v mestu boste spoznali tudi nadaljnje slabosti pravih kupejev, na primer zajetna mrtva kota (kjer majhni zunanji ogledali bolj malo pomagata) ali velika oddaljenost varnostnega pasu.

Ampak še vedno velja, da morajo vozniki pravih športnih avtomobilov vsaj malo trpeti. Takole, za okus, da se zavedajo, da krotijo stroj. Z Alfo GT je takšno trpljenje nedvomno v užitek.

Drugo mnenje

Matevž Korošec

Alfini oblikovalci so ponovno dokazali, kako mora izgledati pravi kupe. Pa ne le navzven, tudi v notranjosti najdete vse, kar mora ponujati športni kupe - odlična sedeža, neposreden volan, vrhunsko lego, ročni menjalnik, športno uglašen zvok motorja … Pravzaprav moram priznati, da že dolgo nisem tako užival kot v tej Alfi. Ko bi vsaj še motor zmogel vse, kar obljublja tovarna.

Aljoša Mrak

Lepotec, ki si ga ne bi sramoval noben avtomobilski navdušenec. Če lahko pohvalim položaj za volanom (predvsem sedeže), motor in podvozje, pa me še vedno motijo dolgi hodi prestavne ročice. Tole črno točko bi pri lahko pri Alfi kot čistokrvni športni avtomobilski znamki končno le odpravili, kajne?

Dušan Lukič

Če ne bi vedel, da je nastala na osnovi Alfe 156, iz njene vozne dinamike tega ne bi ugotovil. Podvozje je resnično športno, lega na cesti dolgo nevtralna, nadležnega podkrmarjenja Alfa GT skorajda ne pozna. In dizel je (začuda) precej boljša izbira od bencinskega motorja JTS, to vem še s predstavitve tega avtomobila po zavitih cestah v okolici Monaka. Res je, sliši se čudno, a vseeno: izberite dizla!

Vinko Kernc

Foto Vinko Kernc, Saša Kapetanovič