Audi A4 2.5 TDI Avant

Dokaz za to je bil nedvomno ženevski avtomobilski salon. Pot do tja nikakor ni kratka. Približno 850 kilometrov zahteva. Toda na njej si nisem uspel odtrgati niti trenutka, da bi se posvetil še Audiju. Kaj hočemo, po komaj štirinajstih dneh sem se moral tako ponovno usesti vanj.

Ampak, da ne bo pomote - še zdaleč ne z odporom! Za prednja sedeža namreč še vedno velja, da sta odlična. Z dobrima bočnima oporama in izdatno nastavljivostjo. Morda celo preveč izdatno, saj zahtevata od voznika in sovoznika kar nekaj časa, preden ju udobno objameta.

Mnogo manj »naporen« je trikraki, prav tako športno ukrojen volanski obroč, nastavljiv »le« po višini in globini. Da pri Audiju ergonomija ni stvar naključja, nas vse bolj prepričujejo tudi stikala, nameščena tam, kjer jih pričakujemo, in stopalke, skupaj z odlično oporo za levo nogo. Ob vsem skupaj pa me je prav prijetno presenetila kakovost izdelave. V potniški kabini še vedno vse deluje tako, kot je delovalo prvi dan. Celo predalček pod sovoznikovim sedežem, ki se pri večini avtomobilov med odpiranjem in zapiranjem rad zatika, v Audiju svojo »pot« opravi presenetljivo tekoče.

No, precej manj navdušenja nad supertestno »štirico« je slišati iz ust potnikov, ki morajo sesti na zadnjo klop. Ker sta prednja sedeža športno izoblikovana ter oblečena v kombinacijo usnja in alkantare, se seveda spodobi, da se vse to nadaljuje tudi zadaj. Vendar prav zaradi tega tam približno udobno sedita le dva potnika - tretji mora namreč sesti na manjšo izboklino v sredini, prevlečeno z usnjem - pa še ta se bosta, če imata predolge noge, pritožila nad trdima (plastičnima) oporama hrbtnih delov prednjih dveh sedežev, v kateri morata opirati kolena.

K sreči se za mnogo bolj domišljenega izkaže zadek. Predalčkov je tam celo več, kot jih potrebujemo, da vanje pospravimo obvezno opremo, za pritrditev različnih malenkosti pa v njem najdemo še pritrdilni trak ob desnem boku, mrežo na dnu in celo držali za nakupovalne vrečke. Tudi rolo in pregradna mreža sta čedalje bolj nepogrešljiva elementa in če kaj resnično pogrešamo, je to le odprtina za prevoz daljših predmetov (beri: smuči). Kot smo že omenili, zadnja klop udobno sprejme le dva potnika in če moramo ob tem žrtvovati še njen tretjinski del, pomeni, da se več kot trije s tem Audijem na smučanje preprosto ne morejo odpraviti.

Za motor velja precej podobno kot za potniško kabino. Od nas ni v vsem tem času zahteval nič drugega kot le tri računalniško določene redne servise in zadostno količino goriva. Pa še to v zelo zmernih količinah! Nam je pa zato precej več preglavic, približno na četrtini našega supertesta, pričel povzročati menjalnik. Med speljevanji in pospeševanji z majhnih hitrosti je občasno iz njegove notranjosti slišati zvoke, ki močno spominjajo na to, da se v njegovem drobovju nekaj lomi. Vse skupaj pa dodatno »popestrijo« še neprijetni sunki. Zadosten razlog, da smo avto odpeljali na servis! Toda tam so nam zagotovili, da napake ni. Ne na menjalniku (Multitronic) ne na sklopki. Mi pa lahko ob tem zapišemo le, da se »diagnoza« še vedno ponavlja in da so v tem času na servisu že zamenjali polgred.

Napako na menjalniku oziroma sklopki in okvaro polgredi je sicer težko povezati, toda dejstvo je, da so med sunki obremenitve na polgred zagotovo precejšnje. Na supertestnem Audiju pa smo opazili še eno napako, in sicer žarnice parkirnih luči rade pregorijo. Res so žarnice potrošni material in pač pregorijo, vendar si težko razložimo, zakaj so prav tiste za parkirne luči tako občutljive, medtem ko vse preostale delujejo popolnoma brezhibno. Zamenjali smo jih namreč že dvakrat, torej približno tako pogosto kot metlice prednjih brisalnikov. Pa to sploh ne bi bila težava, če se ne bi morali za vsak takšen poseg zapeljati do servisa. Žaromet je namreč vgrajen tako, da sami tega dela preprosto ne morete opraviti.

Toda priznati moramo, da kljub malenkostim večjih težav z Audijem nismo imeli. Motor teče odlično, notranjost nas še vedno navdušuje z odlično ergonomijo, udobjem, kakovostjo izdelave, pa tudi uporabnostjo (Avant) in tako sploh ni čudno, da je Audi v naši supertestni floti še vedno najbolj zaželen avto.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič