Test: Audi A7 50 TDI quattro

S slednjim se tokrat ne bomo obremenjevali in ga preveč izpostavljali, čeprav Audi na slovenskih tleh z njim nima težav. Bolj pomembno je, da je novi Audi A7 končno zadetek v polno, tudi ko govorimo o obliki in oblikovanju. V avtomobilskem svetu namreč velja, da avtomobili, ki si res zaslužijo naziv Gran Turismo, prinašajo uravnoteženost športnosti in udobne vožnje ter na drugi strani uporabne tehnologije in inovacije. Z njimi je mogoče premagovati avtocestne razdalje ali dinamično prevoziti gorsko cesto. Seveda pa mora za piko na i ustrezati tudi oblika. Če je bil morda predhodnik vsaj na nekaterih delih (beri zadek) nedokončana zgodba, je zdaj novi A7 precej boljši, oziroma ker govorimo o obliki, precej lepši. Jasno, kakor za koga, a če izhajam iz svojega pogleda, potem tako zagotovo je.

Glede na obliko in podobo bi se testnemu avtomobilu podala tudi kakšna bolj kričeča barva, a ga je po drugi strani temno siva biserna barva, ki jo pri Audiju imenujejo Daytona, naredila bolj elegantnega in hkrati mogočnega. Tu nedvomno izstopa sprednji del avtomobila, sploh ker je tudi A7, tako kot večji A8, že pripravljen za avtonomno vožnjo tretje stopnje. To pa pomeni, da sta bila na maski, tik ob znaku, dva velika pravokotnika, ki v sebi skrivata radarsko oko, za marsikoga na cesti pa bi lahko pomenilo tudi kaj drugega. Predvsem če pomislim, kako hitro so se na avtocesti nekateri umaknili. A mogočen je A7 tudi z boka, kjer izrazito izstopajo kar 21-palčna kolesa in celo zadek se ne zdi več tako zelo nesrečno oblikovan. Čeprav vseh še vedno ne prepriča.

Po drugi strani pa bi težko rekli, da je sploh lahko najti boljši avtomobil v Audijevi ponudbi, seveda ko imamo v mislih limuzine – razred SUV v ta članek pač ne spada. Novi Audi A7 Sportback ponuja športnost kupeja, uporabnost limuzine in prostornost Avanta. V primerjavi s predhodnikom je za kolena potnikov na zadnji klopi 21 milimetrov več prostora, prav tako je več prostora v višini ramen in glave. Kot takšen brez težav zadaj daje zatočišče dvema odraslima osebama (pa čeprav je bil testni A7 opremljen s klopjo za tri osebe), ki sedita vsaj podobno gosposko kot voznik in njegov sopotnik. Veliko bolj pa slednja dva razvaja notranjost.

Čiste in športnoelegantne linije prefinjeno ponujajo zatočišče armaturni plošči, ki se naravnost zlije v minimalizem vodoravnih linij. Testni avto je bil opremljen z Audijevim virtualnim zaslonom druge generacije, ki dopušča vozniku še več prilagoditvene svobode od predhodnika, posledično pa si je pravzaprav težko še kaj več zaželeti v voznikov zornem kotu. Pri tem gotovo ne smem pozabiti, da je bil v testnem A7 na razpolago odličen projicirni zaslon. Potem je tu še MMI navigacija Plus. Krivičen bi bil, če bi zapisal zgolj izboljšana navigacija – njenemu upravljanju sta namenjena dva velika zaslona, ki se na eni strani bahata z izjemnim dizajnom in prefinjenimi materiali, na drugi pa ponujata vrhunsko uporabniško izkušnjo. Brez sramu ju lahko označim za tehnološko najnaprednejši element, ki vozniku (ali sopotniku) ponuja res vrhunsko uporabniško izkušnjo. Zagotovo njihova uporaba še nikoli do zdaj ni bila tako preprosta, a hkrati prefinjena in elegantna. In če v njihovi povezavi omenim še klavirski lak, ki ju obdaja skupaj z ambientno svetlobo, si lahko njihovo eleganco prestavljamo že v mislih, ne da bi notranjost sploh videli v živo. Je pa seveda res, da ima ta blišč tudi drugo plat – glede na to, da se za vnos oziroma pisanje uporabljajo prsti, sta ekrana lahko hitro popacana. Kakšna krpica zato v avtu ne bi škodila.

Če smo pri večjem in prestižnejšem A8 razmišljali, ali je morda vožnja zadaj celo bolj prijetna kot za volanskim obročem, tu seveda ni kaj razmišljati. V Audiju A7 je voznik glavni in tudi tisti, ki najbolj uživa. Kljub dizelskemu motorju. Z njim sicer ni prav nič narobe, saj navsezadnje ponuja kar 286 'konj' in predvsem 620 njutonmetrov navora. Bolj velja omeniti samodejni menjalnik, ki sicer pri zmernem in odločnem pospeševanju deluje odlično, smo pa že ob predstavitvi v Južni Afriki včasih pri rahlem popuščanju plina in nato pri odločnejšem pospeševanju zaznali neprijetno cukanje. Pri testnem avtu se je zgodba včasih ponovila. Še zdaleč nič tragičnega, sploh ker seveda za to vseeno ni kriv samo menjalnik. Kriv je naključje oziroma sklop različnih komponent, kot sta prenovljeni štirikolesni pogon in štirikolesni volan, ter dejstvo, da teh tegob med vožnjo z bencinskim A7 ni, ker za prestavljanje skrbi sedemstopenjski S tronic, torej dvosklopčni samodejni menjalnik. V idealnem svetu bi cukanja namreč obtožili slednjega.

A to so le opažanja, ki jih lahko enačimo z iskanjem igle v senu. Bolj velja izpostaviti ostale bombončke. Testni avto je bil med drugim opremljen z matričnima žarometoma HD, kjer na pomoč priskoči laserska tehnologija. Da je njihova svetilnost vrhunska, verjetno ni treba razlagati. Med številnimi varnostno-asistenčnimi sistemi pa bi sam izpostavil še sistem za pomoč pri vožnji znotraj voznega pasu. Testni Audi A7 je bil namreč moj prvi testni avtomobil, kjer tega sistema v vseh 14 dneh nisem ugasnil. Njegovo delovanje je namreč vrhunsko, pomoč ravno zadostna, prepiranja pri menjavi pasu pa bore malo. Že res – za menjavo voznega pasu je potreben smerokaz, sicer sistem poskuša ostati na prvotnem voznem pasu, a rabe smerokazov so nas učili že v avto šoli, mar ne? Sam s tem nimam težav, kako pa bodo takšne sisteme uporabljali drugi vozniki, predvsem v konkurenčni znamki, je že drugo vprašanje. Bolj zmoti, da je treba – pri oziroma po prehitevanju – prav tako vključiti smerokaz, ker s tem pokažemu sistemu, da želimo zamenjati vozni pas. Če tega ne storimo, je spet malce boja z volanskim obročem. Za voznika niti ne toliko zapleteno, bolj za sovoznike, ki bi morda mislili, da se ne morete odločiti, po katerem voznem pasu boste peljali. A to so zametki novodobne tehnologije, za katero tudi sam upam, da jo bodo do trenutka, ko bodo avtomobili vozili čisto sami, še temeljito izpilili.

Do takrat pa bo življenje lastnikom, ki si bodo omislili trenutnega Audija A7, vseeno več kot lepo.