Audi S6

Audi S6? Hm, kaj pa vem. Avtomobil? Brez dvoma. Nima kril. Ima pa krilca. Takšna v titanovi barvi, tam spodaj med obema kolotekoma. Tako boste S6 tudi prepoznali (čeprav ima sedaj takšna krilca tudi Allroad) in dober poznavalec bo hitro prebral iz lepe, a le diskretne dodelave zunanjosti nekega A6, za kaj gre. Dve mali znački »S6«, dva dimnika konkretnega premera (vsak seveda na svoji strani), izbuljene obrobe kolotekov, spojlerji, 17-palčna kolesa, široke in nizke gume . . odlični sedeži . .

Težko je na preprost, vsakdanji način dojeti S6. Marsikomu se zavrti v glavi že, ko razume ceno, drugemu šele potem, ko nekaj časa prebije na sovoznikovem sedežu, tretji doživi vnebovzetje že, ko o tem avtomobilu govori. S6 postaja kult.

Zunanjost ne bega; že A6 je OK, ni torej razloga, da tudi S6 ne bi bil, še posebej po vseh tistih bolj ali manj drobnih spremembah. Znotraj ni bistveno drugače. Okolje je sicer nemško hladno, a ergonomsko dovršeno. Morda bi bilo lahko le notranje vzvratno ogledalo nekoliko višje in notranja kljuka trdo vzmetenih vrat bi bila lahko nameščena bolj nazaj, pri drugem ni pripomb. Gumbi so tam, kjer morajo biti, klimatska naprava je odlična, položaj voznika glede na prestavno ročico in na stopalke je pravšnji, volanski obroč pa je tako ali tako izdatno vzdolžno in višinsko nastavljiv.

Športnost nakazuje okrasni karbon, ki se iz armaturne plošče nadaljuje na vratne obloge in na sredinsko konzolo, še več obljublja mali »S6« na volanskem obroču in največ skomin povzroča skala merilnika hitrosti. Zadnja številka na njej je 300!

Nemci bolj malo eksperimentirajo - vgrajujejo le najboljše kose in držijo se priznanih barvnih kombinacij. Zato so sedeži Recarovi, njihova površina usnjena (z dodatki alcantare) in njihova barva svetlo bež. Paziti je treba le na občutljivost za najmanjšo umazanijo, sicer pa, ne glede na barvo, v boljšem sedežu v avtomobilu, ki mu je dovoljeno na cesto, najbrž ne boste sedeli. Da je ambient prijetnejši, je tudi strop v svetli barvi, izdelan iz alcantare in - enako občutljiv za umazanijo.

Opreme je imel testni S6 za dolg seznam, morda je na njem manjkala le ultrazvočna pomoč za zelo bližnje parkiranje. Sicer se zunanjost kiti z velikim številom delov v titanovi barvi (ali pa je to krom, ki ni čisto vsakdanje barve), celo zunanji ogledali sta takšni. In glej ga: S6 ima obe ogledali enako veliki, čeprav je prav to tisti A6, ki mu je še najmanj treba skrbeti, kaj je zadaj . .

A nič ne de, pri Audiju se bojda vračajo z enako velikimi ogledali tudi pri drugih modelih. S S6 je povsem enako kot z drugimi prestižnimi športniki. Najprej bi ga videl, potem bi sedel vanj in čisto na koncu bi ga, jasno, peljal. Da vidim, česa je hudič zmožen.

Najprej se namrdnem: samodejni menjalnik! Potem izvem, da teorija pravi, da bo do 100 kilometrov na uro trajalo le eno sekundo dlje. In nazadnje ugotovim, da je pri teh njutenmetrih dejansko povsem vseeno, kakšen je menjalnik.

Čeprav bi, no, takole po tihem, vseeno želel ročni s šestimi prestavami, takole vsaj za bolj športen občutek in za crkljanje lastnega ega.

Avtomobil, ki ima merilnik hitrosti raztegnjen do 300 kilometrov na uro in ki ga pri 250 kilometrih na uro ustavi le elektronika, je sam vrag. Ne glede na to, kako hitro se peljete, ko pohodite stopalko plina, avtomobil za trenutek omahuje (avtomatika), potem pa prilepi na sedež. In to vse tja do omejenih 250 kilometrov na uro . . Večino tega opravijo motorni litri, nekaj pa tudi njutenmetri in kilovati. Nima turbinskega polnilnika, zato ni brutalen, ampak le vleče, vleče!

Pri tem je dobrih več stvari: da se (kot kupec) ob odštetem denarju za S6 ne sprašujem več, koliko motor požre bencina; da ima ob tej porabi S6 dovolj veliko (čeprav bi bil kak liter več še dobrodošel) posodo za gorivo; in da je zveza med karoserijo in tlemi vselej zanesljiva in kakovostna.

Torej, podvozje: Audijeva merila mehkosti oziroma trdote podvozja so dokaj nenavadna, saj je večina njihovih večjih limuzin precej mehkih. Ampak, ne, ne, tale A6, se pravi S6, je športno trd. Dovolj trd. Ni razloga za preplah pri 250 kilometrih na uro, ko sicer ravna avtomobilska cesta nenadoma postane (na nekaterih delih) že kar nevarno zavita. S6 tudi z najmanjšim gibom ne pokaže bolezni malega TT. Prav nasprotno, zadek pridno sledi nosu, dokler gume sodelujejo pri oprijemu s podlago. Pa pri tistih hitrostih niti ne svetujem raziskav, kaj bi bilo, če bi guma spustila.

Veliko laže je pri manjših hitrostih. Kdor zna, bo kmalu ugotovil, da je mogoče zmožnosti mehanike (stalen štirikolesni pogon! ) izrabiti le ob izklopljenem sistemu za dinamičen nadzor vozila ESP. V okoliščinah, ko je oprijem gum odličen, se bo pokazala že kronična bolezen Audijev (pretežak nos, siljenje nosu iz ovinka), čim bolj pa začne drseti, tem več veselja ponuja S6. Že na spolzkem asfaltu velja pretikati ročno in v ustrezni prestavi pohoditi plin. S6 čisto malo prekrmili, ravno toliko, da je treba volan izravnati, prav redko tudi pa je treba kolesi zasukati v nasprotno smer.

Ni pa nujno. S6 vse to sicer omogoča, a se povsem mirno lahko vozite (ali pa nizko letite) po bolj ali manj ravnih avtomobilskih cestah. Tu se potem pojavi le eno vprašanje: je dovolj dovoljenje za vožnjo avtomobila ali je dobro ob tem imeti še pilotsko licenco.

Pa saj ne, da bi bil S6 tako hiter. Drugi so potem tako počasni!

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik