Kako ugajati kar najširšemu krogu kupcev: je to vrlina, ki jo 220d Coupe obvlada najbolje?

Težko vam opišem, kako osvežujoče je vsake toliko časa sesti v avto, ki ni SUV. Še več – avto, ki mi je kot ulit. Teliran kot obleka, ki bi si jo dal sešiti po meri med potepanjem po Bangkoku. Zato si bom tokrat dovolil kakšno subjektivnejšo opazko več. Navsezadnje je kupe serije dve vse prej kot racionalen nakup. Je nišni avtomobil, s katerim BMW ohranja nekaj tudi za tradicionaliste in zahtevnejše voznike.

In ko že omenjam obleke – z dimenzijami tega kupeja je podobno. V njem nočem imeti občutka ohlapnosti. Da od mene kaj visi, da si hodim po hlačah ... Navsezadnje pametno odmerjene dimenzije upravičujejo njegov obstoj. Predhodnika (in kupe serije 1 pred tem) so namreč zasnovali po tem, ko je z vse večjimi merami serij 3 in 4 zazeval prostor, ki so ga včasih dimenzijsko zasedali dinamično najbolj pristni BMW-ji. Zamišljen je bil kot duhovni naslednik modela 2002 in prvih kupejev serije 3.

Sedaj je narejen na skrajšani platformi CLAR (z Gran Coupejem serije 2 in serijo 1 nima nič skupnega), ki jo uporablja tudi serija 4, in v dolžino meri skoraj enajst centimetrov več kot predstavniki prejšnje generacije (4.432 milimetrov; medosna razdalja je pri 2.690 milimetrih daljša za 5 centimetrov), s čimer je že prerasel ikonični kupe serije 3 z oznako E46, od novega kupeja serije 4 pa je krajši za 22 centimetrov. Hkrati je 28 milimetrov nižji in 64 milimetrov širši od predhodnika.

A mislim, da je bila kupejevska dvojka prej oblikovana bolj skladno in z večjim občutkom. Novi kupe ima namreč preveč potez, ki včasih nimajo očitnega namena in niso vedno najbolje povezane med seboj. Predhodnik je izgledal okreten, atletski, novi proporci pa novinca naredijo bolj mišičastega. A mi je všeč že zaradi tega, ker še nekoliko bolje komunicira vzdušje tradicionalnega kupeja.

V notranjosti se namreč zgleduje po večjem bratu – kot bi kupejevsko štirico opral na 90 stopinjah. Posledično domače počutje, poznana uporabniška izkušnja in odlična ergonomija – vse to me že kar nekako pomirja. Pa mi verjemite, da tudi s prostornostjo v primerjavi s štirico spredaj ne zaostaja več tako zelo, medtem ko je na zadnjih sedežih prostora za glave v primerjavi s predhodnikom po občutku celo nekoliko manj. Super, če nočeš dobivati preveč prošenj za prevoz. Prtljažnik je dobro odmerjen – 390 litrov.

Testni avto ima potem prav vso opremo, ki iz njegovega dinamičnega talenta izvleče največ – med drugim športno podvozje M, zavore M in športno krmiljenje. Povrhu na svojo športnost kričeče opozarja še z agresivnim vizualnim paketom, rdečo barvo »Melbourne Red« in nefunkcionalno izboklino na dolgem motornem pokrovu, ki me izza volana prepričuje, da se pod njim vrti nekaj strašno neukrotljivega. Ko pritisnem na gumb start, pa konflikt, in sicer v obliki štirivaljnega dizelskega ropota.

Do sto kilometrov na uro še vedno pospeši v 6,9 sekunde, hkrati pa porabi le 5,9 litra goriva na sto kilometrov. In ja, vem, da M240i s šestvaljnikom ni za vsakogar, ampak saj ni niti športno podvozje, in navsezadnje je to BMW, pri katerem bi najtežje pomislil na takšen kompromis. Zato me pušča predvsem z željo po več. Med zavoji namreč navdušuje – kaj drugega nisem niti pričakoval. Na spremembe smeri se kljub daljši medosni razdalji odziva s še večjo vnemo in predvsem natančnostjo.

Primerno neposreden in lepo obtežen volanski mehanizem poudarja občutek agilnosti, pod menoj pa je vedno nepopustljiv oprijem, ki se posmehuje pogonski izbiri. Težko je potem prehvaliti podvozje – športnemu vzmetenju navkljub in naravnost odličnemu nadzoru gibanja karoserije nimam nikoli občutka, da je to prečvrsto. Blaženje zares prepričljivo opravlja svojo nalogo in ne pomislim niti na nujnost aktivnih blažilcev.

Po drugi strani v ponudbi ni boljšega kompromisa, če je M240i izven mojega dosega. Ta dizel je še vedno živahnejši od vstopnega bencinarja (220i), vmes pa zeva ogromna praznina. Manjka 230i, ki je bil v prejšnji generaciji dobra izbira – štirivaljnik z zgledno ekonomičnostjo in odločnimi zmogljivostmi v nosu kratkega avtomobila je dobro vplival tudi na dinamično ravnotežje, a se v Evropi tokrat ne bo prodajal.

Navsezadnje pa sedaj že serija 2 ponuja udobno kupejevsko vzdušje in šarm, ki se vse bolj zgleduje po večji štirici in je več kot primeren potovalnik za dva (sam naokoli ne vlačim psa, koles, šotora ...). A če me pogon ali izkoristek dinamičnih lastnosti hkrati ne bi toliko zanimala, bi se odločil za nekoliko bolj umirjeno in elegantnejšo kombinacijo črne karoserije; morda se celo ne bi odločil za paket M Sport ali športno podvozje, zagotovo pa bi si prihranil kričeče dodatke, kot sta spojler in difuzor, ki ne upravičujejo svoje cene. In še tole vam prišepnem – mislim, da bi se lahko že v prihodnji številki pojavil tudi M240i.