BMW 318 CI

Spominjam se starega 2002: zadek je opletal kot brisalniki, volan je bil nenatančen, o ergonomiji še ni bilo sledu in avtomobil je bil športen. Hud. Cedil je sline. Potem so Beemveji z leti postajali vse bolj tehnično in ergonomsko dovršeni, vse bolj luksuzni, toda pri enaki prostornini motorja vse bolj anemični. A?

Kdor želi moč, suverenost, nadvlado, mora pri tako velikih Beemvejih poseči po motorjih blizu treh litrov prostornine. Takle, kot je bil testni, je daleč od tega. Ker udobje terja krepko povečanje mase, je današnji BMW opazno težji od tistih izpred tridesetih let. Ker je danes stopalka plina z metuljčkom v sesalni cevi zvezana z električno žico in ker je med njima najverjetneje majhen programček, ki sunkovito zahtevo voznika spremeni v nežno dodajanje plina, pri pospeševanju ni sunka.

Ker je današnje podvozje med vsemi zadaj gnanimi avtomobili najbrž najbolj dognano, je na suhem ali vedno, ko je oprijem gum dober, videti, kot da vozite avtomobil s prednjim pogonom. Še namerno siljenje v prekrmiljenje zadka velikokrat povzroči to, da se notranje gnano kolo v ovinku zavrti v prazno, kot pa da bi zadek odneslo navzven. 318 Ci tudi nima nikakršne zapore diferenciala. Če želite z njim hoteli voziti atraktivno, morate izklopiti elektronski nadzor nad zdrsom gnanih koles, najti spolzko podlago in krepko siliti avtomobil s plinom in z volanom v oddrsavanje. Drugače ne gre.

Imam pa občutek, da prav takšen BMW temu ni namenjen. Tale 318 Ci cilja na dve skupini ljudi: na tiste, ki niso ravno pri denarju za kaj močnejšega, kljub temu pa bi radi BMW, in na druge, ki bi si močnejši stroj morda lahko privoščili, pa samokritično ugotavljajo, da ga ne bi mogli obvladovati. Pošteno!

Za motor tega kupeja bi težko rekli, da je šibak, saj so meritve navsezadnje pokazale, da sploh ni tako počasen. Le občutek precej vara. Ena boljših strani tega motorja je pravzaprav varčnost, saj pri hitrosti 100 kilometrov na uro, če smem verjeti merilnikom, porabi v povprečju okrog 6 litrov goriva na 100 kilometrov. Po drugi strani se tudi v najvišji prestavi zavrti do začetka rdečega polja na merilniku vrtljajev, kar brez dvoma pove svoje o njegovem značaju.

Pri mehaniki še vedno najbolj peša menjalnik, ki se hitremu pretikanju upira s povečano trdoto, pri opremi pa v tem avtomobilu pogrešam merilnik zunanje temperature in temperamentnejšo trobljo. Sicer pa je takšen paket več kot sprejemljiv: na zadnji klopi je presenetljivo veliko prostora, blaženje je kljub športnemu podvozju odlično, odličen je radijski sprejemnik, učinkovito je gretje in majhen je rajdni krog. Povečini svetla notranjost je lepa in optično poveča prostor, toda zelo je občutljiva na umazanijo. Stvar okusa. In želja.

Kot celota ima torej tudi takšen BMW svoj smisel. Da bo na koncu občutek še boljši, se velja prej sprijazniti z vsemi številkami; tudi s ceno.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik