BMW 318i Touring

BMW-jeva tretja generacija Touringa je seveda narejena v skladu s filozofijo nove trojke. Je večja od prejšnje, tudi po zunanjosti bolj podobna večji petici in še vedno s klasično sestavo - motor spredaj, pogon zadaj. Kako se to obnese v praksi? Čedalje bolje, saj elektronika opravi svoje: popravlja voznikove napake in jih celo preprečuje. Preprečuje nenadzorovane zdrse pogonskih koles in s tem onemogoči nenadzorovano opletanje avtomobila. Preprečuje tudi zdrse pogonskih koles pri prestavljanju navzdol.

Zadnja generacija ABS-a z dodatkom CBC (cornering brake control) pa optimalno razporeja zavorno silo tudi na posamezno kolo, če je to potrebno. Z optimalno razporeditvijo teže avtomobila 50 : 50 so dosegli zelo dobre vozne lastnosti, tako da se trojka tudi v izvedbi Turing obnaša zelo nevtralno. Skoraj lahko pozabite na zadnji pogon, ki nekaterim ne da spati.

Za tiste pa, ki jim je zadnji pogon izziv, v vseh Beemvejih obstaja čarobni gumbek ASC, ki izključi elektronska pomagala. Takrat šele zadnji pogon pride do izraza! Seveda je to pri edinem bencinskem štirivaljniku (vsi ostali so šestvaljniki, seveda) toliko manj problematično, saj zaloga moči ni tolikšna da bi avtomobil razganjalo. Na suhi cesti zadek težko zdrsne, toliko hitreje se to zgodi na manj oprijemljivih podlagah. Vendar, kot sem rekel, pri 318 se je treba že kar potruditi, da se to zgodi.

Najmanjši motor, ki je na voljo v Turingih, je prav 1, 8-litrski štirivaljnik. Pod motornim pokrovom je še veliko prostora (ravno za tista dva valja, ki manjkata). Vendar je vrstni štirivaljnik dovolj za lagodno vožnjo. Kaj lagodno, prav spodobno se da peljati. Največja hitrost, ki jo doseže Touring, se približuje dvestotici. Res za to potrebuje nekaj več časa, vendar je čas v Beemvejih relativna zadeva.

Občutek namreč vara. Motorja in piša vetra skoraj ni slišati, oziroma veliko manj kot v drugih avtomobilih. Zato tudi hitrost ni tako občutna. Tudi v Touringu je treba občasno pogledati na merilnik hitrosti, ker se kaj hitro zgodi, da smo prehitri. Moč motorja se prenaša k zadnjim kolesom prek ročnega petstopenjskega menjalnika z dokaj kratkimi in natančnimi gibi prestavne ročice.

Dela za menjalnikom je lahko malo ali veliko, kakor hočemo. Za normalno vožnjo ni treba veliko prestavljati, pri nekoliko večji dinamiki pa menjalnik zahteva kar nekaj dela, če hočemo iz motorja iztisniti kar največ. Motor se rad zvrti in rad zaide v rdeče polje, kjer ga seveda varnostni prekinjevalnik ustavi. Razlog za to je tudi dobra zvočna izolacija, saj motorja skoraj ni slišati. Dobro je torej spremljati tudi dogajanje z merilnikom vrtljajev motorja.

Počutje je beemvejevsko. Nizko sedenje je nekaterim všeč, drugim ne. Bogato nastavljiva volanski obroč in sedež dovoljujeta dobro prilagoditev vsakemu vozniku, pa tudi gib sklopke so malce skrajšali, tako da je zdaj lažje dosegljiva tudi tistim manjše rasti.

Zelo mi je všeč tudi osvetlitev notranjosti, za kar skrbita dve diskretno usmerjeni rahlo rdeče obarvani lučki v stropu, ki ponoči osvetljujeta del armaturne plošče in sredinske konzole. Na tisto, da nima posebne bralne lučke spredaj, lahko pri vsej ostali osvetljavi kar pozabimo. Ne bi pa pozabil na nastavljanje sedeža v ledvenem delu, ki sem ga občasno (na daljši vožnji) prav pogrešal.

Seveda pa je bistvo našega testa na koncu. Na koncu avtomobila mislim. Bolj športno kot tovornjaško oblikovan zadek je elegantno zaobljen. Zadnja vrata se odpirajo z gumbom »soft touch«, posebej pa se odpira tudi zadnja šipa. Odpremo jo lahko tudi na daljavo s pritiskom gumba na ključu.

Prtljažnik je oblazinjen s prijetno mehko oblogo. Ime vse detajle, ki so potrebni: zaprte predale v dnu in na strani, privezovalne obročke, 12-voltno vtičnico, potrebno razsvetljavo in seveda rolo, ki skriva vsebino. Dno prtljažnika je precej visoko, delno zaradi predalov v dnu, nekaj pa zaradi zadnje preme in pogona, ki vzameta kar nekaj prostora. Zato pa so ga v primerjavi s prejšnjim med koloteki malce razširili. Povečevanje prtljažnika je možno s podiranjem zadnjega naslona po tretjini. Zloži se samo naslon, sedežni del ostane tam, kjer je.

S podrtim celotnim naslonom dobimo ravno dno, ki ni ravno tovornjaških razsežnosti pa tudi namenjeno ni tovorjenju česarkoli. Notranjost je prelepa, da bi vozili čisto vse. Če pa že moramo kaj prevažati, je kot zaščita proti naletu od zadaj dobrodošla zaščitna mreža, ki je spravljena v istem roloju kot tista, ki pokriva vsebino osnovnega prtljažnika. Prtljažnik torej ni največji, je pa lahko zelo uporaben.

Uporabna je tudi razsvetljava, ki na notranji strani zadnjih stebričkov razsvetli celoten prtljažnik, na zgornjem robu odprtih vrat pa sveti tudi na tla pred prtljažnik. Ista lučka v vodoravni smeri sveti (kot varnostni element) v rdeči barvi.

Tudi strešne letve so pri Touringu serijska oprema in pri tako športno oblikovanem avtomobilu se prav spodobi, da kdaj pa kdaj nanj naložimo kakšen športni rekvizit. Naj bo to gorsko kolo ali deska za jadranje. Športno s športnim!

Igor Pucihar

Foto: Igor Pucihar