BMW 330Ci SMG

A ni bilo. Bilo je na enem, prav vseeno je, katerem, križišču sredi Ljubljane. In nisem sedel v dirkalniku Williams BMW, ampak le v BMW-ju 330 Ci SMG. Ta je opremljen z igračo, ki v vas zagotovo prebudi dirkača formule 1.

»Launch control« oziroma elektronika, ki pomaga pri speljevanju z mesta, je dodatek, ki resnično zabava. In povzroča pri vseh, ki sedijo v močnejših, hitrejših in dražjih avtomobilih, veliko zavisti. Kajti BMW se sam odloči, do katere meje bo zavrtel vrtljaje motorja, kdaj in kako bo spustil sklopko in potem, podlagi in obrabljenosti gum primerno, speljal z mesta.

Reakcije elektronike so vedno hitrejše od človeških, zato bodo na križiščih tekmeci vedno ostali za vami. In to kljub temu, da na testu nismo imeli najzmogljivejše različice Trojke, saj tak menjalnik (z dodatnimi funkcijami) ponujajo tudi z dirkaškim M3. No, pot do takšnega speljevanja je za laike kar zahtevna, saj je treba poznati nekaj malenkosti, ki so dobro skrite. Najprej morate kar pet sekund tiščati stikalo z napisom DSC (s katerim sicer izklopite elektroniko proti zdrsu pogonskih koles in za uravnavanje stabilnosti vozila), na zaslonu ob števcih se vam prižgeta dve opozorilni ikoni. Nato morate ob ročki menjalnika pritisniti še na stikalo, ki skrbi za bolj športno prestavljanje tega polsamodejnega menjalnika, in zabava na križiščih se lahko začne.

No, seveda, ta »launch control« je le detalj, ki morda koga še dodatno prepriča, da kupi BMW-ja 330 Ci z dodatkom SMG. Ta pomeni, da gre za menjalnik, ki je sicer samodejni, a upravljati ga morate z obvolanskima ročicama, kjer prestavljate navzgor s prsti, ko jih od zadaj na ročici potiskate k sebi, ko pa jih s kazalcem potiskate od sebe, prestavljate navzdol. Če se vam to ne ljubi, lahko ročko na sredinski konzoli premikate v smeri vožnje ali proti njej in dobili boste enak učinek. Seveda omejevalnik vrtljajev skrbi, da motorja ne morete prevrteti, pa tudi v prenizkih vrtljajih motor ne ugasne, ampak ga elektronika opomni, da prestavi v nižjo prestavo. Tudi takšno prestavljanje poznamo iz formule 1, ko so tam še uporabljali polsamodejne menjalnike in so morali dirkači prestavljati z igranjem s stikali ob volanu, zdaj pa že nekaj let deluje popolna avtomatika. A ne bo več dolgo, kajti že prihodnje leto bodo v formuli 1 stvari nekoliko drugačne kot v tem BMW-ju. FIA je namreč prepovedala uporabo »launch controla«, poleg tega pa bo tudi menjalnik spet le polsamodejni, torej bo deloval podobno, roko na srce, verjetno nekoliko hitreje kot v tem Bavarcu.

Vožnja je bila z več kot 230 KM seveda udobno hitra in povsem dovolj moči je bilo tudi za ta menjalnik, ki je navzgor prestavljal dobro, a ne popolno. Še vedno je bilo namreč čutiti rahlo cukanje, ki je postalo manj moteče, ko si prestavljal v višjih vrtljajih blizu omejevalnika pri skoraj sedmih tisočih vrtljajih. Navzdol pa je bilo prestavljati pravi užitek. Nobenega zamujanja, nobenega zvoka, nobenega cukanja, kot bi šlo vse res kot v formuli 1. Ker je bil testni BMW opremljen z veliko dodatne opreme, med drugim tudi z M-paketom, ki ima trše podvozje, ni bilo pri ostrem zaviranju pred ovinki in potem pri pretikanju navzdol ter vožnji skozi ovinek nobenih odklonov. Avto je ostajal zelo nevtralen in skozi ovinke ga je bilo mogoče voziti zelo hitro.

Morda traja nekaj kilometrov, da se človek navadi na prestavljanje ob volanu tudi sredi ovinka, ko položaj volana ni v nevtralni legi, a tudi to je le stvar nekaj ur treninga. Vsekakor skoraj popolno. Prav ta menjalnik je posebnost avtomobila, ki je na trgu sicer že mnoga leta in bo kmalu dočakal svojega naslednika, zato o obliki, notranjosti in prostornosti ni treba izgubljati besed. BMW 3 ostaja v kupejevski različici še vedno avto za dva, saj na zadnji klopi ne pretiranega udobja in vožnja tam za dolga potovanja ni primerna.

Vedno znova sem navdušen nad materiali in obdelavo v notranjosti, ki je žlahtna. Črno usnje in rjav les sta bila primerna kombinacija za tega volka v ovčji preobleki, prav vse funkcije so bile na svojem mestu, dovolj je bilo prostora za nekaj drobnarij, športni sedeži in M-trikrak volan, oblečen v nekaj lesa in usnja, so zbujali vtis, da sedim v mnogo večjem in bolj razkošnem avtomobilu. Zanimivo, da kljub hitremu vijuganju po Dalmaciji in težki nogi na italijanskih avtocestah ta BMW ni bil požrešen. Poraba super bencina se je vrtela okrog 12, 7 litra, kar se mi je zdelo zelo zmerno. In ob vsem, kar ta Bavarec nudi, tudi cena ni zelo navita.

Resda je imel testni avtomobil še satelitsko navigacijo, možnost gledanja filmov DVD in nekaj razkošnih dodatkov, ki jih navadni smrtniki, ob predpostavki, da še vedno nimamo digitalizirane avtokarte Slovenije, ne potrebujemo. Za dobrih deset milijonov tolarjev lahko postanete sam svoj dirkač formule 1, trenirate speljevanje, da boste nekoč ugnali Michaela Schumacherja ali Juana Pabla Montoyo, pa tudi prestavljanje na način, ki ga bodo prihodnje leto znova uvedli v formulo 1. Poceni trening, torej!

Če pa tega nočete in ste morda tiha voda, ki bi kaj takšnega počela le na samotni cesti sredi noči, potem je ta BMW spet primeren za vas. Kajti navzven z ničemer ne kaže svoje agresivnosti, kot je to v primeru M3, in če se odločite še za odstranitev napisa na pokrovu prtljažnega prostora, potem res nihče ne bo niti posumil, da ob njem po cesti vozi nekdo, v katerem se skriva neodkriti dirkaški talent, morda celo za formulo 1. Pa čeprav le ob speljevanju na svojem križišču za blokom vsako jutro ob pol devetih!

Miran Ališič, Peter Humar

Foto: Bor Dobrin