BMW 535d

Beemvejevo Petico že poznamo. Ravno prav velika športna limuzina, bolj limuzina kot športna, a vseeno dovolj samosvoja (pogon zadaj in možnost izklopa prav vse elektronike za stabilnost vozila), da jo za svojo jemljejo (tudi) tisti, ki prisegajo na avto za prave moške, avto, ki ga je treba znati voziti.Pri 535d (ob izklopljeni elektroniki) to drži še toliko bolj. Samodejni menjalnik ne zveni prav adrenalinsko, beseda dizel pa tudi ne. Nekaj upanja sicer daje pogon zadaj, a takole na prvi pogled . . Bolj ubogo za športno limuzino, ne?

Poglejmo drugače: 272 konjev? Mmmmm . . 560 Nm navora: opa! Biturbo? To pa zveni že precej lepše! Tako, sedaj pa izklopite DSC in veselo na delo . .

O. K., bodimo realni. To, da avtomatika prestavlja, ko ni treba, saj tudi v ’ročnem’ načinu prestavljanja navzgor prestavlja sama, gre na živce. Ampak tudi tega se da navaditi in potem je vse skupaj (če je cesta prazna in pregledna) prava zabava. Pometanje z zadkom ni nikoli več kot kak centimeter dolg gib stopalke za plin daleč, če je podlaga res spolzka, se kolesa zavrtijo v prazno tudi pri hitrostno trimestnih številkah.

In če se vam zdi, da s svojim vozniškim stanjem niste dorasli vsem temu, pustite DSC vklopljen, pa vas bo na to, da se pri zadnjih kolesih dogaja nekaj zanimivega, opozarjal le utripajoč rumen trikotnik. Če imate težko nogo, vam utegne, recimo, zasvetiti pri avtocestnih hitrostih na mokri avtocesti. Še celo delovanje DSC-ja utegnete začutiti. Ta motor res ni od muh.

Nič čudnega glede na vso tehniko, ki so jo vanj zapekli bavarski inženirji. Da ima šest valjev, po štiri ventile na valj, sistem skupnega voda, podprt s prisilnim polnjenjem, in tri litre prostornine, niso merodajni podatki. Če bi bili, bi bilo temu BMW-ju ime 530d. Za tistih 5 razlike (le v imenu, pri moči in navoru je razlike več kot desetkrat toliko) namreč ne poskrbi prostornina, temveč turbina. Natančneje dve. Delujeta zaporedno in vzporedno.

Pri nizkih vrtljajih najprej deluje le manjše turbopuhalo (ki se zaradi manjše mase lažje zavrti do delovnih vrtljajev) - zato ima motor že pri 1.500 vrtljajih 530 Nm navora. Kmalu zatem se mu pridruži še večje in skupaj delujeta tja do treh tisočakov motornih vrtljajev. Potem deluje le še večja turbina (manjša je za pretok zraka pri teh vrtljajih premalo zmogljiva in bi le zmanjševala zmogljivosti). Na papirju je videti zapleteno in tudi pogled v drobovje motorja daje enak občutek.

A v praksi vse skupaj deluje zelo preprosto, po občutku seveda: pritisnete na plin in motorju se utrga. Minus (poleg cene, zapletenosti in toliko večjih stroškov ob napakah): še vedno dizelski zvok motorja. Je pa že slišati, da se tak sistem obeta tudi nekaterim bencinskim motorjem, recimo trilitrskemu. Pustimo se presenetiti.

Ostanek te Petice je tak, kot smo ga v Peticah vajeni: zunanja oblika zahteva trenutek ali dva, da se je navadite (ali pa se je ne boste nikoli navadili), za volanom se sedi odlično, prostora za drobnarije bi lahko bilo veliko več (pa bi še vedno prišli šele do oznake komaj dovolj), volanski mehanizem bi lahko nudil več povratnih informacij, ergonomija je šolsko odlična (s sistemom I-Drive vred), podvozje pa je kljub temu, da mora krotiti vse te motorne zmogljivosti, še vedno dovolj udobno, da je lahko ta model tudi povsem udobna poslovna limuzina.

Testna Petica je bila oblečena v dodaten aerodinamični paket z oznako M. Od daleč bi jo lahko kdo (razen po izpušnih ceveh) zamenjal za M5. Sicer pa: če nimate denarja za M5 (in prevozite toliko, da bi vas stroški za gorivo pri 500-konjskem osemvaljniku ugonobili), bo 535d edina med Peticami, ki bo lahko vsaj približno pričarala občutek brce v zadnjico, ki jo vozniku ob pospeševanju podeli M5.

Kaj bi si lahko sploh še želeli? Bencinski biturbo smo že omenili, nič ne bi bilo narobe, če bi bila ta Petica Touring, pa tudi kak kos ekstravagantne opreme (head-up prikazovalnik, vsaj 19-palčna platišča in še kaj) bi prijal. Cena je tako ali tako takšna, da se nekaj sto tisočakov gor ali dol niti ne pozna. Naj to 535d štejemo med dobre ali slabe lastnosti?

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič