BMW 735i

Sanje nekoga so resničnost drugega. Bill Gates, ki najbrž na računu tudi opazil ne bi, da toliko manjka, je pravi človek za novo Sedmico. Neobremenjen z malenkostmi ter s protokolom zakompleksanih bi morda sedel v to limuzino tudi v kavbojkah. In nič ne bi bilo narobe.

BMW si je s svojo največjo limuzino ustvaril poseben status. OK, na papirju se kosa z A8 in razredom S, toda kdor je vozil vse tri, mu je jasno, kako različni so si med seboj. In zato je del kupcev Sedmice stalen; vsake tri, štiri leta kupijo nov veliki BMW. Tudi drugi del kupcev, ki s prvim predstavlja veliko večino, je že tradicionalen; ko eden od treh predstavi novinca, ga pač kupijo. In se tako ciklično selijo med omenjenimi tremi znamkami. Ti sicer nimajo izdelanega okusa o avtomobilih, ampak so pomembni - prinašajo denar. Ostaneta še dve skupini ljudi: redki ostali kupci in vsi drugi, ki jim je sicer o teh avtomobilih vse jasno, nimajo pa najbrž denarja niti za knjižico z navodili . .

Zaradi takšne sestave tipičnih kupcev tudi zadek nove Sedmice ni težaven. Nasploh sicer vlada že skoraj enotno mnenje, da je stara Sedmica optično precej bolj suvereno »sedela« na tleh kot tale z našega testa. Nova Sedmica ima na videz bistveno bolj ravna, dolgočasna boka, zdi se ožja in (pre)visoka. Ampak, kot rečeno: strah pred osipom kupcev ni upravičen.

Praksa je namreč pokazala, da ga ni, ki si je ne bi s spoštovanjem želel ogledati, celo pregovorno najbolj uradni so postali prijazni. Ljubljanski policaj mi je vljudno svetoval, naj se pazim tatov dragih avtomobilov, že kar šokantno pa je bilo srečanje s tokrat sladkim avstrijskim carinikom, ki sem mu »moral« dati hitro lekcijo upravljanja. No, ne eden ne drugi nista kupca tega avtomobila, sta pa lep dokaz, kakšno zanimanje vzbuja in koliko prahu dviguje ta Bavarec.

Drugi šok: iDrive! In kje je ročica menjalnika? Glede na to, da z menjalniki že lep čas pri tako cenjenih avtomobilih upravlja elektronika, je dolga, trda kovinska ročica popolnoma izgubila svoj smisel. Postala je malo večji gumb. Oziroma obvolanska ročica, približno takšna, kot tista za vklop brisalnikov. Večja niti ni potrebna, sicer pa stoji na mestu, kjer je nekoč (in pri nekaterih »Američanih« še danes) stala ročica menjalnika. Nekateri se tega še dobro spominjamo.

In iDrive? Zelo dober odgovor na preprosto vprašanje: kam z vsemi gumbi? Če bi vse funkcije, ki jih tale BMW ima, pospravili na danes znan, torej klasičen način, bi bil kokpit verjetno podoben tistemu iz kakega F16.

Praksa kaže, da iDrive sicer ni idealen, je pa zelo blizu tega. Vendar terja nekaj privajanja. Toda bodimo realni: tudi TV-sprejemnik je imel pred 20 leti le en gumb, danes pa je na daljincu (lahko) cela tipkovnica. Napredek in razvoj terjata tudi privajanje na novo. Kdor se temu upira, bo jutri ostal v preteklosti.

Večina očitkov na novo Sedmico torej nima trdne podlage. Ja, iDrive ponuja osnovni meni z osmimi podmeniji, ki jih vklapljamo v osmih smereh z velikim gumbom. Preveč? Ej, vsak jadranski ribič brez diplome zna našteti osem vetrov iz osmih smeri! Torej?

Sam občutek za volanskim obročem seveda takoj razblini vse dvome; tu je Sedmica pravi BMW, v dobrem in manj dobrem. Še vedno vsiljuje visok položaj volanskega obroča in še vedno je ta tanek in skoraj tovornjaško velik. Ampak še vedno je notranjost čedna in vliva občutek nespornega prestiža; z barvami, obliko in materiali. In seveda s prostornostjo. Testni avtomobil je bil znotraj odet v toplo rjavo barvo, večinoma je šlo za usnje, pa za nekaj lesa ter kovine (in »kovine«), drugo je bila pretežno odlična plastika. Še enkrat se je izkazalo, da luksuz ni za vsakogar: na sedežnem delu in tleh je bilo po borih sedmih kilometrskih tisočakih že videti znake umazanije. Tiste teže odstranljive.

Naša predloga za popis opreme je s to Sedmico postala v trenutku zastarela, ampak že stara Sedmica je zmogla ponuditi nekaj, česar tale nima. Na primer električno pomično roleto za zadnjo šipo ali TV. Pogrešali smo tudi nekaj, kar že ponujajo precej cenejši: električno zlaganje zunanjih ogledal, nastavitve sedežev v ledvenem delu, podaljšljiv prtljažnik, tipalo za dež, morda možnost izklopa varnostnih blazin na sovozniški strani. Toda vse drugo pa ima.

Morda bolj kot pomanjkanje nekaterih kosov opreme, tudi bolj kot zamere videzu, moti nekaj nedorečenosti. Ob vsem razkošju se zdijo cenena plastika na stropu (del z osvetlitvijo), podobna plastika kot notranja preobleka pokrova prtljažnika in povsem gol »strop« le-tega daleč od minimuma, ki ga katerikoli resen kupec pričakuje od tako velikega Beemveja. In od tako dragega. Ob tem sem popolno neizvirnost v prtljažniku (nobenih predalov, mrež . . ) namerno preskočil.

No, se pa tale BMW tudi močno prikupi. V temi vas pozdravi z majčkenimi lučkami pod vsemi štirimi kljukami. Prikupno. Veste, BMW 7 ni konstrukt materialov, je tisti, ki vas pozdravi in je z vami ves čas vožnje. OK, na iDrive ste se navadili. Postane logičen. Zdaj zmorete oceniti, da sploh ni tako zahteven; več (pa spet ne pretirano) zamere gre na račun ergonomije preostalih gumbov, ki jih je še vedno ogromno. Tu nedvomno ostaja še nekaj manevrskega prostora za münchenske inženirje. Ampak - tudi tega se hitro navadite in zdaj pride tisto najlepše pri Beemvejih: vožnja.

Danes (skoraj) vsi govorijo o športnosti in športnem občutku med vožnjo, toda le redki izstopajo. Tak je BMW. Više greš pri njih po lestvici, bolj je avtomobil uglajen, ampak med podobnimi ponuja največ pristnega športnega občutka. Da ne bo pomote: 7 ni za pisto, daleč od tega. Dolgo medosje se praviloma ne navdušuje nad kratkimi ovinki, na dolgih pa je car, ne glede na hitrost avtomobila. Komunikativnost in odzivnost podvozja sta odlični, odličen je občutek na zavori. Samodejni menjalnik (6 prestav) kratko, hitro in necukajoče pretika in ne vzbuja nikakršnih skomin po ročnem menjalniku. BMW se je takšnim v Sedmicah jasno odpovedal. In za konec: motor. Kot jagoda na smetani! Čudovit zvok, čudovita krivulja navora. Res je najmanjši v ponudbi, a povsem zadošča. Vse, kar je več, je izključno postavljanje.

Elektronski DSC (ki - za vse plašnejše - reagira hipno) je postavljen v meni iDriva, zato je treba tja, ko ga želite izklopiti. Malce zamudno. Ampak vredno časa, če ste eden tistih, ki vedo, zakaj so sedli ravno za volan Beemveja. Užitek se je namreč igrati z avtomobilom, ki ima zanesljivo lego na cesti, dober volan in toliko konj na zadnjih kolesih.

Ja, da je limuzina, boste opazili v trenutku, ko bosta po oddrsavanju zadka zadnji gumi spet prijeli - karoserija bo takrat kar precej zanihala. Toda užitka to ne pokvari . . vozniku. Prav, želite eleganco? Peljite 140 kilometrov na uro! Ssssssssss. Ne sliši se motorja, le žvižganje vetra. Prav predstavljivo se sliši vsak kamenček, vsak pregib, ki ga povozijo ogromna, široka kolesa.

Tistemu, ki kupi takšnega BMW-ja, poraba goriva ne sme biti postavka na seznamu zahtev. Kogar vseeno zanima: Sedmica ponuja že klasičen merilnik trenutne porabe, pa dve (dvojni potovalni računalnik) povprečni porabi. In še celo vrsto drugih podatkov. Po odličnosti izstopa podajanje informacij v merilnikih, malo manj na osrednjem zaslonu. Dobra rešitev je med drugim tudi prikaz funkcije tempomata v merilniku hitrosti. In podvojeni ura ter zunanja temperatura. In večkratnost prikaza na dveh dodatnih zaslončkih znotraj merilnikov. In . .

Sanje mnogih, resničnost redkih. Takšen je novi BMW serije 7. Sanje so dovoljene vsem in če vas to vsaj malce potolaži - pomislite na njegove (redke) slabosti. Morda bo laže.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič, Vinko Kernc