BMW ActiveHybrid 7 L

Na zadevo lahko gledamo kot na zamrznjeno sliko v nekem časovnem trenutku, lahko pa jo vidimo kot rezultat nekega časovnega zaporedja dogodkov. Veliki Beemveji so bili še pred približno četrt stoletja – gledano z današnjimi očmi – le veliki avtomobili z nekaj naprednejšo tehniko in z nekaj več opreme od drugih (da se izognemo nepotrebnim primerjavam: evropskih) avtomobilov. Danes so razlike sicer podobne zgoraj opisanim, so pa opazno večje. Videti je, kot bi Sedmica pritiskala plin razvoja izdatneje od avtomobilov, namenjenih povprečnemu evropskemu kupcu.

Ko se podpišete na papir za prevzem tega avtomobila, dobite v roke ključe. Jasno. Ampak prav posebno častno za avtomobil te cene ni, če sta ključa pravzaprav dva in ju skupaj komaj zbašete v žep hlač. Prvi, osnovni ključ je logična posledica prevzema, vzrok drugemu pa je postavka 'Ogrevanje na mestu' na seznamu dodatne opreme. Že tale drugi je precej velik, oni prvi pa je še večji, in čeravno je 'pameten', je treba pri zapuščanju vozila vseeno narahlo pobožati eno od kljuk, da se zaklene. Pri Renaultu, na primer, znajo narediti ključ manjši (kartica), zaklepanje pa bolj preprosto.

Pa vseeno: tole je največji Beemve, poleg tega še najdaljši (različica L), sicer ne najzmogljivejši (ta čast pripada različici z 12-valjnikom), zato pa s pogonskega stališča najbolj sofisticiran, saj osemvaljniku pri pogonu tu in tam pomaga še elektromotor. Hibrid, torej. Zato je verjetno temo o porabi goriva najbolje razčistiti takoj na začetku. Res se s številkami, izmerjenimi pri nas, ni posebno izkazal, ampak od avtomobila mase dveh ton in zmo­gljivosti 342 kilovatov, pri čemer poskušate

iz njega potegniti vsak kilovat, ne morete pričako­vati porabe Golfa TDI. Tovarniškim številkam ni treba verjeti, so pa dobre za primerjavo: od prej omenjene Sedmice z motorjem V12 je tale z mesta do 100 kilometrov na uro počasnejša za 0, 3 sekunde, za prvi kilometer porabi 0, 7 sekunde več (prosim, poskušajte si tole življenjsko predstavljati), porabi pa 3, 6 litra goriva manj v normnem mešanem ­ciklu. Ali rečeno bolje: 28 odstotkov manj.

Ali malo čez palec in po domače: za četrtino manj. Ali če pogledamo z drugega konca: oni porabi za dobro tretjino več! No, zdaj veste, zakaj hibrid?

V praksi? V normalnem programu nastavitev mehanike in elektronike (ki je eden od štirih na voljo) in v položaju menjalnika D porabi tale Sedmica (pri rahlo površnem odčitku z digitalnega ukrivljenega trakca trenutne porabe) pri 100 kilometrih na uro šest, pri 130 8, 5, pri 160 11, pri 180 15 in pri 200 kilometrih na uro 17 litrov goriva na 100 kilometrov. Naša poraba se je gibala med 13 in 24 litri na 100 kilometrov, kjer smo za zadnjo izpod motornega pokrova vlekli res prav vsakega 'konja', ki je tam spodaj. In priznati moramo, da smo pri tem resnično uživali in dobili vnovičen dokaz, da je lahko tudi vožnja udobne limuzine športna in zelo dinamična.

Pomoč elektromotorja hibridnega pogona (tako imenovani eBoost) se vklaplja nezaznavno in vse do največje hitrosti, ki jo, mimogrede, brez najmanjšega napora za mehaniko in voznika doseže – mimogrede. Takrat se Sedmica vede kot Dacia pri 80 kilometrih na uro: deluje lahkotno in zanesljivo, voznik ima dober občutek, da on upravlja vozilo, in ne obratno. Če se tule vrnemo na drugo stran hitrostne lestvice: tale BMW, čeprav hibrid, se ne zna peljati samo z elektriko, ima pa odličen sistem stop&start, ki hipno ustavi motor in ga znova hipno požene, pri čemer se bencinski stroj le narahlo, a zaznavno, morda le toliko, da opozori voznika, strese.

V vožnji voznik, kot smo pri Beemvejih že vajeni, vedno uživa, izjema je morda le kakšna garažna hiša, kjer se podaljšano medosje, nizke gume, ki so ožje od platišč, in ostri zavoji seštejejo v odrsana platišča. Čeprav je tole, še enkrat, največji in najdaljši BMW, ima vseeno dva športna programa vožnje, odlično komunikativen volan, verjetno najboljši samodejni menjalnik (osem prestav) za tak tip vozila (brez zaostajanja sklopke: ko pohodiš plin, se zgane, pri športnih programih bolj odločno, v normalnem in udobnem pa manj energično, a zgane se takoj) in možnost popolnega izklopa elektronskega stabilizacijskega sistema.

Po zaslugi vsega naštetega, s poudarkom na zadnji navedbi, si upam trditi, da se tale velika udobna limuzina pelje najbolj športno in zabavno. Ne sicer (več) tako kot pred dvema generacijama, ampak to pač prinaša čas, v konkretnem primeru pa še dodatnih 100 kilogramov mase zaradi hibridnega pogona, kjer je velik del teh kilogramov naloženih v zadek avtomobila. To pomeni tudi za 40 litrov manjši prtljažnik (zdaj 460) in, kar je še huje, nepripravno obliko prostora.

Po kuloarjih kroži zlobna trditev, ki pravi dvoje: če znajo pri Beemveju kaj narisati, so to žarometi in ledvički, in če česa ne zanjo, so to zadnje luči. Ampak še enkrat: tole je neki drug svet, kjer je veliko bolj pomembno, kaj in kako voziš kot pa make-up. Se pa vseeno pojavlja nekaj zamer, ki niso stvar oblike, ampak uporabnosti. Tile veliki Beemveji imajo sicer veliko notranjih predalov, a je zaradi njihove vse manjše uporabnosti mest za drobnarije vse manj, pollitrske plastenke pa svojega prostora sploh nimajo.

Se pa splača, če se ravno odločate za njegovo daljšo medosno razdaljo, dokupiti paket razvajanja za zadnja sedeža, kjer postaneta ta izdatneje nastavljiva, zračena, masažna in ogrevana, potnika pa se lahko razvajata ob dobri sliki s predvajalnika DVD. In zvoku, jasno. Krasna reč, čeprav še vedno trdim, da je ne glede na vse udobje v Beemveju najlepše sedeti na voznikovem sedežu.

Ker to je neki povsem drug svet. BMW AH 7 L lahko odpeljete 'že' za dobrih 120 tisočakov, ampak če hočete natanko takega, kot je na fotkah, se bo morala gospa odreči vsaj Peugeotu RCZ, saj je v tej Sedmici naložene opreme za 37 tisoč evrov. In pri tem nima še niti radarskega tempomata . .

Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič