BMW M2 Coupé

Največkrat sem slišal vprašanje, ali je BMW M2 dober, hud ali kar zver. Pametno vprašanje zahteva pameten odgovor, zato sem na kratko izustil, da slabega BMW-ja z oznako M še nisem vozil. Da, tudi če je bil štirikolesno gnan ali celo turbodizel. Le kako bi lahko bil nato razočaran nad prisilno polnjenim bencinskim trilitrskim šestvaljnikom, ki ponuja kar 370 'konjev', z zadnjim pogonom? Bolj primerno vprašanje bi se glasilo, ali je najmanjši M dorasel večjim bratom v smislu voznosti, predvidljivosti, celo užitka v vožnji.

Je zaradi krajše medosne razdalje živčen, se bojiš pohoditi plin do konca in polno izkoristiti odličen sedemstopenjski dvosklopčni menjalnk M-DCT? Strahu ti noben lastnik ne bo priznal, kaj šele avtomobilski novinar ali nedeljski dirkač, kot mi nekateri radi vržejo pod nos, lahko pa mirne vesti rečem, da M2 grize, vendar s pametnim voznikom za volanom ne ugrizne. Ob takih avtomobilih si vedno želim, da bi delal za televizijo.

Kako napisati, da je zvok vrstnega šestvaljnika kot najlepši koncert na odprtem, ne pa v razglašeni dvorani Stožice, da ob vsakem polnem plinu in ugasnjeni stabilnostni elektroniki puščaš za seboj dooolge črne sledi in da srčni utrip voznika naraste sorazmerno s hitrim pomikom igle na merilniku hitrosti? Da se ljubezen začne že ob pogledu na dodatno preluknjane zavorne kolute velikosti ogromne pice, ki jih oklepajo modre zavorne čeljusti z oznako M, da prednji odbijač ne prispeva k aerodinamiki, temveč raje učinkovito usmerja zrak v drobovje avtomobila, in da so široki boki podobno seksi, kot so trenirane ritke nežnejše polovice na zumbah in podobnih srečanjih.

Ali da so školjkasti sedeži bolj mamljivi kot domači kavč in športni večopravilni volanski obroč kot televizijski daljinec, da dodatki ogljikovih vlaken na sredinski konzoli namigujejo na dirkaške gene (saj veste, M kot Motorsport) in da vozni program Comfort (no ja, to besedo vzemite bolj pogojno, saj je aluminijasto podvozje precej togo) kmalu premaknete na Sport (njami) oziroma Sport+ (vauuu). Pri plusu si stabilnostni ESP privošči popoldanski počitek, ne ravno spanec, saj z enim očesom še vedno gleda, vendar gre počez hitreje, kot bi lahko izustil »O moj bog!« Obisk Racelanda je dokazal, da je kljub pomanjkanju trakcije s časom 57 sekund osvojil še vedno vrhunsko 12. mesto, kar je slabih osem desetink sekunde in šest mest slabše kot večji brat M3 s 431 'konji'. Razočaranje? Neee, saj zabava po navadi ni hitro vijuganje, ampak poslušanje pokanja iz izpušnega sistema in lovljenja zadka. In tega BMW M2 ponuja v izobilju!

Ali krajša medosna razdalja oziroma skromnejša velikost kaj prikrajšata M2? Ne. Na sprednjih sedežih še vedno sediš kot kralj, pri vožnji ni preveč nemiren, niti pri izključenem stabilnostnem sistemu – tudi zaradi M aktivnega diferenciala. Skratka, ne zavrti se takoj, če le imaš malo občutka za tovrstno zabavo. Ker zabaven je, in to še kako!

Aljoša Mrak foto: Saša Kapetanovič