Dvoživka

Kar očem ni skrito, sta seveda oblika in streha. Bavarci so se odločili, da novemu Z4 ponovno namenijo platneno streho, v nasprotju s predhodnikom, ki je imel zložljivo trdo. Ta je sicer zahtevala davek v prtljažniku in pa tudi pri skupni neto masi avtomobila, a predhodnik je pač na cesto pripeljal, ko so bile takšne strehe moderne. Nekateri jih zagovarjajo še zdaj, češ da je platnena veliko bolj občutljiva – tako za vreme kot za objestnost (poškodbe in cigaretni ogorki), a dejstvo je, da je avto s platneno streho lepši in predvsem lažji. Hkrati pri BMW-ju izpostavljajo tudi dejstvo, da je zaradi platnene strehe precej nižje težišče avtomobila, kar seveda pomaga voznim lastnostim.

Če se s težo ukvarja tovarna, pa se z videzom avtomobila predvsem lastnik in zavistneži. Novi BMW Z4 brez dvoma navduši že z obliko. Je kot nekakšen oblikovni balzam na številne bavarske modele, ki s svojo neizrazito podobo sramežljivo prej skrivajo kot pa razkrivajo, h kateremu modelu pripadajo. Z4 je odločen. Dolg nos, ostri robovi, zajetna maska (ki je morda celo ena od najlepših v celotni ponudbi), velike reže za zajem zraka, nizka bočna linija ter ličen, a vseeno dirkaško agresiven zadek ne pustijo ravnodušnega še tako nezainteresiranega opazovalca. Sploh v kombinaciji živordeče barve karoserije in svetleče črne barve, ki je prekrivala vse drugo, vključno s platišči.

Po videzu bi človek morda lahko napačno sklepal, da je novi Z4 namenjen absolutno zgolj dinamični vožnji. Pa ni. Tudi na račun prefinjene notranjosti, ki vozniku sicer ponudi vse, kar potrebuje za dinamično in hitro vož­njo, a hkrati ponudi tudi ležernost in udobje. Kdor ljubi usnjeno oblazinjenje, bi se sploh v testnem avtomobilu počutil nadvse prijetno. A dejstvo je, da je črno-bela kombinacija sicer zelo všečna, bolj malo verjetno pa tudi obstojna. Že kavbojke in svetlo usnje si znata biti precejšna sovražnika. A po drugi strani verjamem, da se bo takšnih notranjosti prodalo kar precej. Pač sovpada z avtomobilom.

Sicer pa je BMW Z4 tudi v notranjosti tipičen roadster. To pomeni, da se sedi zelo pri tleh, kar sicer godi vož­nji, bolj manj pa izstopanju iz avtomobila, zlasti na ozkih parkirnih mestih, kjer se vrat ne da odpreti toliko, kot bi si jih želeli. V oporo je lahko sredinski naslon za roki, ki je zelo zajeten, vendar potem razočara s prostornostjo. A slednja je pač problem takšnih avtomobilov, saj tudi v vratih predali niso prostorsko razkošni. Nekaj odlagalne površine ponuja Z4 za sedežema, seveda pa je predpogoj, da sedeži niso potisnjeni čisto nazaj. Potem je pač prostor za voznika (in sopotnika), in ne za odlaganje.

Je pa seveda res, da Z4 ni prevozno sredstvo, namenjeno prevozu tovora. Tudi prtljažnik si tega ne želi, niti ne zmore, saj je v njem prostora zgolj 281 litrov, ki pa jih na srečo platnena streha (ko je odprta) ne krati. In seveda si nekaj besed zasluži tudi streha. Ko je razprta, se iz avtomobila vidi bore malo. Zato godi, da je električno pomična (kar v današnjih časih ni več čudež, mar ne) pa tudi, da lahko postopek odpiranja ali zapiranja opravljamo tudi med vožnjo, in to do hitrosti 50 km/h. Se sprašujete, zakaj je to tako dobrodošlo? Vsakemu, ki se je že kdaj vozil z roadsterjem ali kabrioletom, se je že kdaj zgodilo, da začelo deževati ali se je vreme spremenilo in posledično je zunaj postalo bodisi vroče bodisi mrzlo.

Če streha zahteva stoječ položaj, je seveda treba najti mesto, kjer lahko ustaviš in postopek opraviš. Zadnje, kar si želiš, je, da te pri čakanju pred semaforjem preseneti zelena luč, streha pa je še napol zaprta/odprta, zadaj pa kolona. Scenarij za naprej si lahko verjetno brez težav predstavlja vsak. Torej, z električnim pomikom se lahko izognemo takšnim neprijetnostim, saj lahko postopek odpiranja/zapiranja pričnemo že pri ustavljanju in ga navsezadnje (če dobrih deset sekund, kolikor je potrebnih za pomik strehe) ne zadostuje, nadaljujemo tudi po speljevanju. In svet je lep za vse, voznika in tiste zadaj.

Testni Z4 se je bahal z oznako M40i. Ta je obetajoče mična, a tudi precej zavajajoča. Novi Z4 vsaj za zdaj čistokrvne M različice ne bo ugledal, zato je M40i največ, kar si bodo kupci trenutno lahko omislili. Še bolj pa lahko zmede številka 40i, ki seveda ne označuje velikosti motorja. Še vedno me kdo ustavi z vprašanjem: 'A štirilitrski motor?', in vedno znova sledi nelogičen odgovor: 'Ne, tri!'. Je pa res, da mu pomagata turbo puhali in tako je pod črto vozniku na voljo kar 340 'konjev'. Če hkrati voznik seže h gumbom za nastavljanje voznih programov in preskoči programa Eco in Comfort ter poseže po programu Sport, pa je veselica zagotov­ljena. Z4 navduši z izjemno vožnjo, nadpovprečno lego na cesti in odličnim zvokom.

Jasno, pohvale gredo tako vrstnemu šestvaljniku kot izpušnemu sistemu, pa navsezadnje športnemu programu, ki poskrbi, da ob popuščenem plinu v izpušnih ceveh dirkaško zapoka. Se je pa treba v vsakem trenutku zavedati, da sicer Z4 res veliko da, a tudi veliko zahteva. Predvsem vozniškega znanja, saj odpuščanja ni, sploh na slabi, drseči ali mokri podlagi. Razen seveda, ko si voznik tega zaželi. Navsezadnje z mesta do stotice pospeši v vsega 4,5 sekunde, pri čemer odlično delo opravlja tudi osemstopenjski samodejni menjalnik.

Pod črto je tale BMW Z4 res ena velika dvoživka. Lahko je prestižen nastopač ali brezpogojni dirkalnik. Žal si ga zaradi slednjega omisli bolj malo kupcev, lahko pa se motim in se bo marsikateri lastnik z njim zapeljal tudi na dirkališče. Seveda v mislih nisem imel cestnega dirkanja, žal za slednje 'hitri' vozniki ne potrebujejo Z4. Pa si ga navsezadnje večina tudi ne more privoščiti, ker ni poceni. In morda je to še najbolj prav. Naj uživajo tisti, ki res lahko. Kakorkoli že.