Če je dober za kralja …

Pustimo pravljice o princih in princesah ob strani. Namreč, če bi Range Roverje kupovali samo tisti, ki jih spremljajo lakaji v frakih, teh avtomobilov najbrž nikoli ne bi bilo, zagotovo pa jih že zdavnaj ne bi bilo več. Kaj kmalu po prelomu tisočletja so pri Range Roverju ugotovili, da v njihovi ponudbi med klenim Discoveryjem in kraljevsko prestižnim Range Roverjem manjka nekoliko kompaktnejši križanec.

Takšen, ki bi s svojimi dimenzijami (in tudi ceno) lažje konkuriral razrednim odličnežem, kakršni so danes Porsche Cayenne, Volvo XC90, Mercedes GLE, Audi Q7 in BMW X5. Tako so se brez angleške zadržanosti, vendar hkrati tudi z vso resnostjo, leta 2004 v Detroitu, ki velja za zibelko ideje o športnih terencih, s konceptom Range Stormer odločili »potipati« svetovno publiko. Samo leto dni zatem so njihovi kupci lahko prvič izbrali tudi Range Rover z oznako Sport.

Od takrat se je za »Sporta« odločilo že skoraj milijon kupcev, zato je samoumevno, da je sredi minulega leta na trg prišla povsem nova, tretja generacija modela Sport. Naj razčistim takoj na začetku. Označevati skoraj polnih pet metrov dolg ter kar 2,8 tone težak avtomobil z oznako Sport je skozi prizmo logike nekoliko predrzno.

Pa vendar je Sport, ki si svojo platformo MLA-Flex skupaj z medosno razdaljo, ki meri 2,99 metra, deli z večjim Range Roverjem, opazno manjši od večjega brata. Saj vem, tudi meni se zdi, da je na cesti videti kot premikajoča se trdnjava, vendar je od standardnega Roverja za polnih deset centimetrov krajši, pet centimetrov nižji in zgolj nekaj deset kilogramov lažji.

Športen? Niti ne. Zmogljiv? Seveda, in predvsem udoben!

Nasprotno od vsesplošnega prepričanja, da je Sport zgolj pomanjšana različica Range Roverja, pa nekoliko pozornejši pogled razkriva, da to seveda ni. Poleg platforme in praktično enake pogonske tehnike je edina beseda, ki poleg omenjenih oba modela nerazdružljivo povezuje, še – razkošje. A o tem nekoliko pozneje.

Range Rover Sport je v svoji tretji generaciji še nekoliko povečal svoj oblikovni odmik, s čimer želi poudariti lastno identiteto. V nasprotju s splošnimi trendi so mu sprednjo masko konkretno zmanjšali, dodali prepoznaven svetlobni podpis ter vsaj vizualno še nekoliko zožali njegovo bočno linijo (beri povišali spodnji rob bočnih stekel). Kljub temu da ta avtomobil odslej zagotovo nima krize identitete, pa se na tem mestu podobnost z večjim Range Roverjem bolj kot ne konča.

Namreč, prepričati skoraj tri tone težak SUV, da se bo svojemu imenu dostojno peljal kot športen avtomobil, je za inženirje vselej zelo konkreten izziv. Za razliko od večjega Range Roverja, ki koristi enokomorne zračne blazine, pri katerih so vse konfiguracije podrejene maksimalnemu udobju, ima Sport dvokomorne blazine, povezane z računalniško prilagodljivimi blažilci, ki jih dobavlja specialist Bilstein.

Takšna konfiguracija komponent omogoča izrazitejše in hipno spreminjanje nastavitev za znatno bolj čvrsto podvozje in temeljitejši nadzor nagibanja karoserije. Boljšo vodljivost in vnaprejšnje prilagoditve podvozja glede na cesto pa zagotavlja tudi s pomočjo računalniško vodenih diferencialov in vektoriranjem navora ter povezanosti z navigacijskim sistemom, ki podvozju posreduje podatke o topografiji cest.

Poleg tega k izboljšani vodljivosti pripomore tudi krmiljenje zadnjih koles, ki s kotom zasuka do 7,3 stopinje še dodatno izboljša natančnost vodenja in predvsem okretnost. No, v praksi vse našteto brez dvoma pripomore k temu, da je Sport glede na svoje gabarite in maso izredno gibek, stabilen in natančno vodljiv avtomobil, a s pravim avtomobilskim športom vse skupaj vendarle nima veliko skupnega.

Hočem reči – Sport bo s svojim krmiljenjem in oprijemom brez težav sledil tempu in linijam, ki si jih boste zamislili, a boste po tem, ko boste svoj priljubljeni cestni odsek odpeljali na meji zmogljivosti, nekoliko utrujeni in pod črto srečni, da ga je vendarle konec. Če že, potem Sport svoje ime opravičuje na širokih, rahlo vijugastih magistralkah in seveda predvsem na avtocesti, kjer boste po zaslugi odlične smerne stabilnosti in vrhunske zvočne izolacije zlahka vzdrževali »vzletno« hitrost kakšnega Boeinga.

Torej, mirno lahko zapišem, da je Sport predvsem udoben in se na tem področju zlahka kosa s katerim koli drugim avtomobilom iz najvišjega razreda. Vzmetenje je namreč tako zelo učinkovito, da neprijetni sunki kljub ogromnim 23-palčnim kolesom z nizkopresečnimi pnevmatikami ne prodrejo niti v kabino, kaj šele do sedežev. No, pravzaprav so kolesa s pnevmatikami tako zelo velika, da celo nekoliko večje luknje pod njimi preprosto izginejo.

Hibridni pogonski sklop – rekorder v avtonomiji, vendar ne prav za vsakogar

Že od svojih prvih esuvejevskih kilometrov naprej (v njih sem jih gotovo naštel za dobrega pol milijona) trdim, da je odličnost tovrstnega vozila odvisna predvsem od pogonskega sklopa. Ta v testnem sicer ni najbolj po mojem okusu in ne bi ustrezal mojim potrebam, je pa odličen. Čeprav se pri Range Roverju bržkone zavedajo, da bodo kupci (ki jim strošek goriva in vzdrževanja res ne bi smel predstavljati težav) najverjetneje raje izbirali šestvaljne dizle ali pa prestižne osemvaljnike, so na tega iz testnega Sporta lahko upravičeno ponosni.

Gre namreč za priključni hibrid, ki ga sestavljata vrstni šestvaljni turbobencinar z 294 kilovati (400 KM) in elektromotor z močjo 105 kilovatov, skupna sistemska moč pa znaša 375 kilovatov oziroma 510 »konjev«. To razkošje v obliki pogonske »konjenice« se seveda močno odrazi tudi na asfaltu, kjer lahko Sport z mesta do sto kilometrov na uro pospeši v 5,4 sekunde, največja hitrost, ki jo doseže z nekaj zaleta, pa znaša preko 240 kilometrov na uro.

Tudi ustavi se hitro. Vendar le devetkrat ali desetkrat, enajstič pa zavore vozniku že nakažejo, da je čas, da se nekoliko umiri. Ob tem je Sport razkošen tudi v smislu hibridizacije, saj ima vgrajeno baterijo z zmogljivostjo 38 kilovatnih ur (32 kWh neto), s čimer pravzaprav presega nekatere popolnoma električne avtomobilske zgodbe. Tako naj bi testni Range Rover Sport po merilnem ciklusu WLTP s polno baterijo in zgolj na električni pogon prevozil kar 113 kilometrov.

No, pri Range Roverju so vendarle nekoliko bolj realni in so ta podatek pretvorili v vsakodnevno uporabo na cesti. Trdijo, da je električne energije dovolj za polnih 88 kilometrov. Sam sem uspel baterijo na domačem 240-voltnem priključku napolniti v času od poznega popoldneva do jutra, nato pa samo z elektriko pri nizki zunanji temperaturi prevoziti 75 kilometrov. Obljubljena avtonomija je glede na testne okoliščine po mojem mnenju povsem uresničljiva, in četudi bi morda zmanjkal kakšen kilometer ali dva, gre še vedno za enega izmed električno najbolj avtonomnih hibridnih pogonskih sklopov.

Prijetno me je presenetila tudi povprečna poraba goriva, ki bo po mojem mnenju za večino uporabnikov znašala pod deset litrov, manj prijetna novica glede porabe pa potrka na vrata, ko je baterija povsem izpraznjena (tudi več kot 15 litrov). Kljub temu Sport za večino ne bi smel biti pretirano potraten avtomobil. A tu se razkošje pogonskega sklopa in tehnologije pravzaprav šele začne.

Nova definicija vsestranskega razkošja

Pravzaprav je velika škoda, da številni lastniki ne bodo nikoli izkoristili vsega razkošja, ki ga ponuja pogonska tehnika. S tem mislim predvsem na tisto najslajše, po čemer so Range Roverji pravzaprav zasloveli. Terenska zmogljivost namreč. Na razpolago je kar enajst različnih voznih programov in ti so prilagojeni prav vsakršni podlagi – pravzaprav boste težko našli kombinacijo različnih podlag, ki jih Sport s katero izmed enajstih možnosti ne bi obvladoval.

Štirikolesni pogon je sicer stalni, a če je treba, lahko na pomoč priskočita tudi zapori sredinskega in zadnjega diferenciala. Skoraj vsak teren bi lahko s tem avtomobilom napadli tudi po zaslugi razkošnih vstopnih in izstopnih kotov. A kot rečeno, resnično dvomim, da bo med kupci veliko takih, ki bi tvegali neizbežen nastanek prask na platiščih in karoseriji, čeprav bi se tudi na terenu vsaj v teoriji lahko brez težav izognili vsaki oviri.

Vsako oviro, pa naj gre za stebriček, robnik, vejo ali štor, namreč avto sproti zazna in prikaže na velikem 13,1-palčnem osrednjem zaslonu. Ne rečem, da vsa ta video podpora vozniku ob dejstvu, da je iz vozniškega sedeža pri strmih vzponih viden le mogočen pokrov motorja, ne pride prav, a osebno bi mi bilo ljubše, če bi namesto kamer za odbijače, pragove in druge lakirane dele skrbela kakšna čvrsta cevna zaščita ali stopnica.

Saj veste, če bi šlo na terenu slučajno kdaj kaj narobe. Kakor koli – da so terenske zmogljivosti vzeli zelo resno, dokazuje tudi možnost dviga karoserije s standardnih 21 centimetrov na osupljivih 27 centimetrov in pol od tal. Še več, zdi se, da so Sporta naučili tudi plavati, saj lahko brodi po 90 centimetrov visoki vodi, globino pa izmeri kar sam s pomočjo senzorjev v vzvratnih ogledalih.

Neskončnih možnosti različnih nastavitev podvozja, motorja, osvetlitve v notranjosti in prikazov na barvnih zaslonih je enostavno preveč, da bi v tednu dni uspel spoznati vse njihove prednosti in morebitne slabosti. Mnogo bolj kot igračkanje z zasloni so me impresionirale druge, bolj pomembne stvari, s katerimi je življenje s tem avtomobilom zares prijetno. Range Rover Sport namreč kot pravi angleški gentleman za lažje vstopanje in izstopanje vsakokrat počepne, zadnja kolesa pa pri hitrostih, manjših od 50 kilometrov na uro, zavijejo v nasprotni smeri od prvih, zaradi česar se obračalni krog zmanjša na osupljivih 10,95 metra (podobno kot na primer Golf ali Astra).

Potem je tu še brezhibna usklajenost bencinskega in električnega motorja pa prijeten rezek zvok, ki ga lahko v vsakem hipu izzovete iz potentnega šestvaljnika. Dovolj je že, da odločno pohodite stopalko za plin, odličen in izredno hiter osemstopenjski menjalnik, ki ga je za Range Rover pripravil nemški specialist ZF, pa bo poskrbel, da vas bo sistemskih 510 »konjev« izstrelilo onkraj dovoljenih hitrosti. V navodilih sem prebral, da je na krovu tudi Amazonova Alexa, vendar je nikakor nisem uspel prebuditi.

No, dobro je vedeti, da se nekje v elektroniki skriva prijazna dama, ki je vselej pripravljena pomagati, nikakor pa je nisem pogrešal. Po vsej kabini so namreč Meridianovi tehniki vgradili 29 zvočnikov ter ojačevalec in »subwoofer«. Takšno ozvočenje v kabini pričara pravo koncertno vzdušje, niso pa vsi zvočniki namenjeni predvajanju glasbe. Med njimi so namreč tudi taki, ki aktivno eliminirajo zunanje zvoke, zato je s tem vozilom tudi vožnja v tišini prav posebno doživetje, še zlasti takrat, ko deluje le tihi elektromotor.

Dober za kralja, ni pa popoln

Do sedaj ste gotovo že opazili, da ob tem avtomobilu nisem ostal povsem ravnodušen, a vedeti morate, da je testni primerek nosil oznako »First Edition«, kar v prevodu pomeni, da je ponujal praktično vse, kar ta avtomobil lahko ponuja. Med drugim tudi ogrevane, zračene in masažne sedeže, oblečene v perforirano polanilinsko usnje, v katerih bi se morala še tako razvajena plemiška zadnjica počutiti kot v materinem naročju.

A pod črto ne morem mimo dejstva, da bo tisti, ki se bo za takšnega Sporta odločil – preden ga bo postavil na cesto z vsemi zavarovanji, morda še kakšnim kosom dodatne transportne opreme (prtljažniki, vlečna naprava ipd.) ter večerjo za srečo –, iz žepa (ali računa) potegnil skoraj 170 tisočakov. Zato je tistih nekaj malenkosti, ki so me zmotile, še toliko bolj v nebo vpijočih. Prilagodljivi žarometi sploh niso tako zelo močni, poleg tega pa so po mojem mnenju tudi nekoliko preveč aktivni.

V želji, da bi nemoteče razsvetlili vse pred seboj, je utripanja in popravkov svetlobnega snopa preprosto preveč oziroma toliko, da lahko tisti pred vami ves ta trud razume kot provokacijo. In verjemite, v tem avtu je počutje resnično tako zelo dobro, da nikoli ne boste čutili prav nobene potrebe po provokaciji. Ob vseh možnostih, ki jih ponuja razsvetlitev kabine, pa je ena izmed (predvsem za dame) najbolj pomembnih svetlobnih funkcij praktično neuporabna.

Gre seveda za razsvetljenost kozmetičnega ogledala v senčniku, v katerem se ponoči praktično ne vidiš oziroma se vidiš tako slabo, da damam, če ne želijo biti kot klovnese, odsvetujem interventni kozmetični popravek. Za odtenek preveč tradicionalen je Range Rover Sport tudi na področju izdelave. Medtem ko je notranjost popolna, pa zunanjost ne skriva, da prihaja iz tovarne v matičnem Solihullu. Angleži znajo namreč tudi malce preveč pohiteti, da le ne bi zamudili svoje popoldanske skodelice čaja.

Jasno je, da je Range Rover Sport avtomobil, ki si ga najpremožnejši kupujejo kar tako, za vsak dan. Tudi ko ga pogledamo od spodaj, je jasno, da zmore Range Sport bistveno več kot njegova šik karoserija in pregrešno draga platišča, predvsem pa zmore več kot vaše srce ob pogledu na grobe veje, blato in skale. Jasno je tudi to, da se boste v njem počutili nekoliko nad ostalimi.

Ne zaradi nekoliko višjega pogleda na cesto, pač pa zaradi odlične mehanike, arhitekture notranjosti, prvovrstne opreme ter zavedanja, da že dejstvo, da si ga lahko privoščite, govori o vašem uspehu. In na koncu je jasno tudi to, da če je dovolj dober za kralja, zakaj ne bi bil dovolj dober za vas?

Končna ocena

Ne bodite užaljeni in, prosim, ne zamerite. Vendar – tega avtomobila v resnici ne potrebujete. Lahko zavidate tistim, ki ga imajo. Seveda si ga lahko tudi privoščite in uživate v njegovi športni eleganci, prestižu in udobju, ki ga bo Sport ponujal vam in vašim sopotnikom. Le navadite se, da bodo drugi zavidali vam.

Range Rover Sport P510e se je znašel tudi pred našo kamero:

Preberite še: Novi Porsche Cayenne bo prilagojen času in razmeram