Chevrolet Aveo 1.4 Premium

Zakaj? Najprej nismo verjeli, a po tolikšnem zanimanju in odobravanju gospodov v zrelih letih mora biti na tem avtomobilu nekaj, kar jih privlači. Kjerkoli smo ga parkirali, vedno je pristopil kdo s klobukom na glavi in spraševal: »A je dober, a ne? Pa limuzina je, ma super izgleda, to mora biti fin avtomobil, koliko pa stane? « Da, natanko take ali pa precej podobne stavke (morda je bil le vrstni red besed nekoliko drugačen) smo poslušali vseh 14 dni, kolikor traja Avtomagazinov test.

Najhuje je bilo na tržnici in po nedeljski sveti maši, ki so največja zbirališča upokojencev. Žal pa nihče izmed nas svojega prostega časa ne preživlja na igrišču za balinanje, tako da vam o morebitnih komentarjih igralcev tega nadvse zanimivega športa (častna beseda, resno mislimo! ! ! ) ne moremo poročati. Sicer nikoli nismo v celoti dojeli bistva oziroma smisla te igre, ampak nič ne de, nismo vsi za vse športe. Kam bi pa prišli, če bi se vsi navduševali nad adrenalinskimi športi, še bolje - nad tistimi s priokusom bencinskih hlapov? !

Podobno je s povsem novim Chevroletom Aveom. Treba ga je razumeti, šele potem ugotoviš, kaj je njegovo poslanstvo. Prezgodnje ali površno sklepanje lahko kaj hitro zavede v napačno oceno.

V povprečju je naša testna ekipa precej mlada in včasih težko razume, kaj pomeni zbadanje v križu ali bolečine v hrbtenici in kolenih med vstopanjem v avtomobil ali, še huje, trpljenje, če je podvozje namesto na udobje naravnano na športnost.

Ste med mlajšimi in si mislite, le kdo na tem svetu si ne bi želel športnega podvozja, takega dirkaškega, ki avto prilepi na asfalt (pst: mi vas popolnoma razumemo). Da je avto zaradi tega trd, pa tako in tako sodi zraven, saj je vožnja le še bolj zabavna, ko poskakuješ z avtom vred prek grbin in lukenj.

Eeee, morda pa obstaja voznik, ki mu ne prijajo vse naštete dobrote? Ste pomislili na svojega očeta, če je že obrnil šesto desetico (ali pa se ji bliža), ali morda na dedka, ki je še poln energije in se še vedno rad vozi naokrog? Da, to so kupci Avea!

Štirivratni oziroma limuzinski Aveo je tretji član te družine. Do sedaj smo namreč poznali le kratko - tri- in petvratno različico, ki je namenjena predvsem mestni vožnji in vsem, ki ne potrebujejo zelo velikega prtljažnika. Tako kot je Renault podaljšal svojega (sedaj že starega) Clia v Thalio, so to storili pri Chevroletu.

In svoje delo so opravili zelo dobro, saj štirivratni Aveo ni videti slabo. Oblika je dovolj sveža in moderna, da naredi dober vtis, še zlasti izstopajo velike luči s prozornim steklom in zadnje luči, ki so oblikovane po preverjenih vzorcih dražjih in luksuznih limuzin. Ta ’mini limo’ pa navduši tudi z notranjostjo. Če ste eden tistih, ki jih še vedno mučijo predsodki o ceneni trdi plastiki (po možnosti celo sivi, kot v starih Zastavah) in nikakršnem oblikovanju, po katerem je (žal) nekdaj slovel Daewoo, potem živite v preteklosti.

Aveo je brez pretiravanja tak, kot bi ga zrisal italijanski ali nemški oblikovalec. Armaturna plošča je elegantna, z lepimi linijami, posejana z okroglimi zračniki (ti so tudi zelo učinkoviti, saj so dobro prilagodljivi) in dvema velikima okroglima merilnikoma (vrtljaji in hitrost) ter dvema majhnima (temperatura motorja in raven goriva) pred voznikom. O dolgočasnosti ne duha ne sluha!

Še manj o tistem zoprnem občutku, da so varčevali pri oblikovanju in materialu in se bodo potem izgovarjali z besedami, da je bistvo v uporabnosti in ne v obliki. Povrh vsega so volanski obroč celo oblekli v usnje. Na levo stran, na sredino med dva kraka, so mu privili še obvolanske gumbe za upravljanje z avtoradiem. Ne, cenenosti in dolgočasja Aveu res ne moremo očitati.

A malce se zaplete pri uporabnosti. S samim vstopanjem, kot že omenjeno na začetku, nismo imeli težav. Sedež je dovolj visok in lahka vrata se odpro dovolj na široko, da vanj lahko udobno sede tudi starejši voznik. A kaj, ko desno voznikovo koleno prav nemarno tišči v plastiko sredinske konzole. Seveda ni nič boljše na sovoznikovi strani, a ta vsaj lahko izbira med položajem sedeža, ki ga le prestavi bolj nazaj, medtem ko voznik tega ne more storiti, saj zaradi oddaljenosti od volana in stopalk ne bi sedel pravilno in bi ogrožal svojo varnost.

Vendar je to edini pravi minus, ki ga je Aveo dobil za notranjost. Res je, da bi lahko bili sedeži bolj ergonomski in bolj bočno oprijemljivi, in res je, da smo že sedeli v avtomobilu z boljšim položajem za volanom, prav tako je res, da ima kar nekaj avtomobilov bolje postavljeno prestavno ročico menjalnika, a to nas ni tako zelo motilo, da bi morali posebej pograjati. Pravzaprav je z izjemo tiščanja kolen ob plastiko v notranjosti Avea bolj ali manj vse tako, kot naj bi bilo v solidnem avtomobilu.

Še več, lahko rečemo, da je za svoje mere nadpovprečno prostoren tako v višino kot dolžino, saj se na zadnji klopi sedi precej udobno. Prostoren je tudi prtljažnik (žal se odpira le s ključem ali pritiskom na gumb v levih vratih), ki s svojimi 400 litri sprejme veliko prtljage. Vsekakor pa precejšen del ozimnice, ki jo je treba s tržnice pripeljati domov. Če prevedemo v razumljivejši jezik: z nekaj spretnosti boste lahko prepeljali štiri zaboje krompirja ali pa vsaj tri vreče paprik pa bo še vedno ostalo nekaj prostora za čebulo.

Skratka tega, da bi bil Aveo manj uporaben pri vsakodnevnih opravilih, ki jih predvsem ljudem v pokoju kot zakleto nikoli ne zmanjka, res ne moremo trditi.

Precej podobno, v istem ’uporabnem’ duhu, gre tudi med samo vožnjo. Najprej pa opozarjamo, da če ste med tistimi, ki iščejo športne užitke ali imajo ambicije čim hitreje odpeljati najljubše ovinke, takoj prenehajte brati ta test. Aveo premore toliko športnosti, kot politike skrbi za ljudstvo in dobrosrčnost. Skratka nič, nič in še enkrat nič!

Še vedno berete? No, potem nadaljujmo takole. Avtomobil se do hitrosti, ki jih narekuje naša zakonodaja z vsemi omejitvami na cestah, obnaša povsem spodobno, nič ne dela narobe, le lepo in ubogljivo sledi ukazom voznika. Če ste eden tistih, ki pomen besedne zveze ’nedeljski izlet’ ali ’nedeljski voznik’ vzame dobesedno, potem tudi ne boste nikoli izvedeli, kdaj Aveo ne navdušuje več.

Zgolj v vednost, kaj se zgodi, ko se voznik malce ’živahneje’ loti ovinkov … (ne nazadnje smo Avto magazin, mar ne? ) Najprej v ovinku zadek počepne, nato dobite čuden občutek, da se z avtomobilom dogaja nekaj nenavadnega, nato začne avtomobil drseti in ko gume zopet dobijo dovolj oprijema, je nihanje in pozibavanje še zadnje dejanje posledic prehitre vožnje. Zato še enkrat: Aveo ni za živahno vožnjo.

Na to opozarja tudi menjalnik, ki je počasen in za pretikanje potrebuje dolge gibe, pri čemer voznik ne more biti vedno 100-odstotno prepričan, ali je zadel želeno prestavo.

To je dokaj žalostno, saj motor iztisne 94 KM, kar je dovolj za presenetljivih 170 kilometrov na uro končne hitrosti ali za 13, 4 sekunde do 100 kilometrov na uro. Prav zaradi tega je motor pravi požerušček, ki je na testu v povprečju popil 8, 8 litra bencina za 100 prevoženih kilometrov. A verjamemo, da je lahko poraba še manjša od naše najmanjše izmerjene, ki je znašala 8, 1 litra na 100 kilometrov. Treba si je le vzeti čas in pot dovolj zgodaj načrtovati.

No, mi bomo tako vozili, ko bomo v ’penzionu’. Tudi avtomobil za 2, 5 milijona tolarjev, ki bo imel klimatsko napravo, ABS, voznikovo in sovoznikovo varnostno blazino ter par stranskih varnostnih blazin, meglenke, avtoradio z obvolanskim krmiljenjem, udobje električnega pomika stekel in triletno splošno garancijo, si bomo verjetno lahko privoščili. No, vsaj upamo lahko, da bo takrat na voljo podoben ’penzion paket’ avtomobil.

Peter Kavčič

Foto: Aleš Pavletič