Chevrolet Lacetti 1.4 SE

Da proizvajalci zaradi zniževanja stroškov proizvodnje uporabljajo enake sestavne dele za več različnih modelov, že vsi vemo. Vemo tudi, da v veliki večini primerov proizvajalci uporabijo podvozje oziroma tehniko manjšega avtomobila in nanj poveznejo karoserijo večjega modela. Enim tovrstna predelava uspe, drugim pač ne. No, pri Chevroletu so ta pristop obrnili v drugo smer in iz večjega avtomobila razvili manjšega.

Podobno kot pri prejšnji Nubiri so tudi tokrat limuzinski različici odrezali zadek in nanj nataknili peta vrata. S tem je Lacetti obdržal tehnične lastnosti večje Nubire, ki so le zapakirane v manjši paket. Ena poglavitnih prednosti pri tem je, da je medosna razdalja 2, 6 metra ostala nespremenjena.

Da je to za ta avtomobilski razred spodobna vrednost, potrdi tudi dejstvo, da se Lacetti uvršča po tej plati v razredni vrh, kar bodo ne nazadnje občutili tudi potniki v notranjosti.

Tako bodo potniki v prvi in v drugi vrsti našli dovolj vzdolžnega prostora za kolena, zaradi dolgih zadnjih vrat pa bo tudi dostop do druge vrste sedežev razmeroma enostaven. Za udobje poskrbijo tudi odmerjeni centimetri nad glavami potnikov. Tako prostora ne bi smelo biti premalo za potnike s telesno višino do največ 185 centimetrov.

Za ’dvometraše’ pa se bo našlo kakšen centimeter več prostora nad glavo prej na prednjih sedežih kot na zadnjih.

Tako kot je razmeroma dobro poskrbljeno za potnike, je dobro poskrbljeno tudi za njihove drobnarije. Prednja potnika bosta zelo verjetno s pridom uporabljala velik odlagalni prostor pred prestavno ročico in malo manjšo, a še vedno zelo uporabno luknjo (ta je lahko tudi držalo za pijačo) ob ročici mehanske zavore med sedežema.

Za zemljevide in podobne stvari pa so chevroletovci pripravili štiri ozke žepe v oblogah prednjih in zadnjih vrat. Za odlaganje mobilnih telefonov, denarnic in podobne krame bodo potniki na zadnjih sedežih gotovo uporabili priročen in uporaben velik, a nepokrit prostor, ki se nahaja med naslonjaloma prednjih sedežev.

K počutju v kabini prispevajo tudi bolj kakovostna plastika na nekaterih delih armaturne plošče, za korejske avtomobile razmeroma dobro uspela barvna usklajenost srebrne sredinske konzole in svetlosivih oblog, katerih enobarvnost uspešno razbije ravno pravšnji dodatek črnine na vrhu armaturne plošče in ’vložkih’ na oblogah vrat.

Svoje naredijo še povprečna zvočna izolacija, dobra splošna ergonomija z dobro razporejenimi stikali in dobro odmerjen voznikov delovni prostor. Tako velika večina voznikov v Lacettiju najbrž ne bo pogrešala nastavljivosti volanskega obroča po dosegu (ta je nastavljiv samo po višini), saj je njegova osnovna namestitev dobra. To bodo potrdili tudi višji posamezniki, ki bodo zaradi dobre ergonomije sedenja vedno dobro videli merilnike, saj jih v nobenem primeru ne zakriva volanski obroč.

Podpovprečen pa je prtljažnik. Govorimo seveda o njegovi prostornosti. Ker so inženirji uspešno podarjene centimetre v kabini morali vzeti nekje drugje, ni nič čudnega, da tovarniški podatki obljubljajo vsega 275 litrov prostora za prtljago. A kot se za kombilimuzine spodobi, lahko tudi v Lacettiju s podiranjem naslona zadnje klopi osnovne litre povečate na uporabnejših 1045 litrov.

Na žalost pa tudi tu ne gre brez drobnega tiska. Uporabnost povečanega prostora deloma omeji približno 9 centimetrov visoka stopnička, ki jo tvorita hrbtišče poklopljenega naslona zadnjih sedežev (sedalni del se ne zloži) z dnom prtljažnika. So pa pri Lacettijevem prtljažniku oziroma njegovem pokrovu odpravili zamero, na katero smo naleteli pri Nubiri.

Manjši bratec ima tako v notranji oblogi prtljažnih vrat dodan oprimek za ’čistoročno’ zapiranje. Na drugi strani boste peta vrata odprli z vgrajeno ročico, ki je nad registrsko tablico. Ta izvedba je nedvomno bolj priročna kot pri Nubiri, kjer odpirate pokrov prtljažnika z električnim stikalom, ki je vdelan v oblogo voznikovih vrat.

Pod prednjim pokrovom je avtomobil poganjal najšibkejši pogonski mlinček v Lacettijevi ponudbi. Kot je v navadi, prva stopnička v ponudbi nikoli ne napoveduje športnih zmogljivosti.

Seveda tudi tokrat nismo bili prijetno presenečeni, saj razvije tehnično povprečen izdelek (ohišje motorja iz sive litine, glava motorja iz lahke litine in štiriventilska tehnika, ki jo poganjata dve odmični gredi) iz 1, 4 litra delovne prostornine največ 69 kilovatov oziroma 94 konjskih moči pri 6300 vrtljajih glavne gredi na minuto in 131 njutonmetrov pri 4400 vrtljajih na minuto.

Motor s takšnimi zmogljivostmi pa milo rečeno ni dovolj zmogljiv, da bi v Lacettiju prepričal s poskočnostjo in dirkaškimi zmogljivostmi. Zato pa njegovo delovanje spremljajo miren tek in do približno 4000 motornih vrtljajev na minuto sprejemljiva zvočna zadušenost motornega trušča. Nad mejo 4000 vrt/min spremlja vožnjo neprijetno bobnenje, ki zelo verjetno izvira iz pogonskega sklopa.

V prid malemu pogonskemu mlinčku govori tudi njegova gospodarnost z gorivom. Ta je v povprečju znašala okoli osem litrov neosvinčenega bencina na sto kilometrov. V najslabšem primeru se je lahko zavihtela tudi do deset litrov, a se je hkrati ob izrazito varčni vožnji lahko spustila tudi rahlo pod mejo sedmih litrov na sto kilometrov poti.

Kljub ugodnejši vožnji z manjšim motorjem pa vseeno priporočamo doplačilo za zmogljivejši 1, 6-litrski štirivaljnik. Ta se je dobro odrezal že v Nubiri, tako da ni bojazni, da se ne bi izkazal za dobrega sopotnika tudi v manjšem in lažjem Lacettiju.

Podobno umirjeno kot motor se obnese med vožnjo tudi ročni petstopenjski menjalnik. Ta namreč neagresivno vožnjo s počasnimi pretikanji pospremi z lahkotnimi vklopi prestav, po drugi strani pa se občutneje upira hitremu in grobemu pretikanju, kar je še toliko bolj opazno, ko je avtomobil mrzel.

Enako tudi Lacettijeve štiri okončine niso bile razvite za izrazito dinamično vožnjo. če večino užitka iz vožnje pobere podpovprečno odziven in ’čigumijast’ občutek slabo povratno povednega volanskega mehanizma, pa je dobro razmerje med dinamiko in udobjem vožnje inženirjem uspelo pri vzmetenju. To je po eni strani dovolj čvrsto, da nagibanja karoserije v ovinkih niso pretirana, in vendar tudi dovolj mehko, da udobje vožnje tudi na daljših poteh ne trpi.

Iz predloženega je razvidno, da je Lacetti avtomobil, ki poskuša prepričati potencialne kupce predvsem z udobjem vožnje (vzmetenje), zmerno porabo goriva (1, 4-litrski motor), s prostornostjo za potnike (velika medosna razdalja) in seveda ceno.

V povprečju potrebujete danes za nakup vstopnega modela v spodnjem srednjem avtomobilskem razredu, v katerega se uvršča tudi Lacetti, približno 3 milijone tolarjev ali več. Lacettija 1.4 SE (s klimatsko napravo) pa dobite že za 2, 6 milijona tolarjev.

Mislimo, da se lahko na podlagi opisanega tudi vi strinjate z nami, da postajajo Chevroletovi izdelki z vsakim novim modelom boljši in boljši. In najboljše pri tem je, da kljub temu ostajajo še naprej med cenovno najbolj dostopnimi vozili na trgu.

Drugo mnenje

Matevž Korošec

Avtomobili, ki smo jih nekoč poznali pod oznako Daewoo, so v marsičem močno napredovali. Poglejmo samo Lacettija. Obliki težko kaj očitamo, enako velja tudi za materiale v notranjosti. Seveda govorimo o avtomobilu nižjega cenovnega razreda. Celo ergonomija voznikovega delovnega prostora je v marsičem izboljšana, morda peša le še mehanika.

Osnovni motor je šibek, kar postane posebno očitno ob delujoči klimatski napravi. Vzmetenje je premehko, volan in menjalnik premalo natančna, podobno pa bi lahko zapisal tudi za občutek na pedalih. Toda to bodo opazili le zahtevnejši vozniki.

Vinko Kernc

Zunanjost je veliko bolj napredna od notranjosti. Navzven je že videti kot povsem konkurenčen avtomobil evropskega okusa, znotraj pa mu še malo manjka. Je pa res, da je vse skupaj nerazdružljivo povezano z denarjem. Še vedno namreč velja, da za svoj denar veliko dobite. Samo imidža ne pričakujte.

Saša Kapetanovič

Če gledamo z vidika cene, tako kot bo večina kupcev, boste dobili soliden avto za malo denarja. Pa še z oznako Chevrolet na nosu. Napredek v oblikovalskem oddelku Chevroleta je opazen. Sploh pri zadku, ki je nekoliko bolj zaobljen in s privlačnimi lučmi. Nekoliko moteče je prestavno razmerje. Škoda le, da je v notranjosti cenena plastika, ki močno pokvari končni vtis o avtu.

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič