Chrysler Neon 2.0 16V

Za leto 2000 prenovljeni Neon se je v primerjavi s predhodnikom kar precej spremenil. Največje spremembe so opazne takoj, na prvi pogled. Čeprav nezmotljivo spominja na predhodnika, pa je tokrat karoserija bolj odrasla, manj pubertetniško športna. Na njej je več kroma, linije so bolj zaobljene, ostale pa so značilne prednje luči, medtem ko so zadnje dobile novo, zanimivejšo obliko.

Nova karoserija skriva tudi precej podkožnih sprememb. Neon je za dobrih šest centimetrov daljši od predhodnika. V to številko je všteta tudi za dobra dva centimetra daljša medosna razdalja, ki poskrbi za nekaj več prostora v notranjosti, predvsem na zadnjih sedežih. Teh ne bi mogli razglasiti za utesnjene, še več, tudi za višjerasle potnike je povsem dovolj prostora.

Podobno je tudi spredaj, čeprav bi si lahko inženirji pri načrtovanju prednjih sedežev lahko omislili tudi nekoliko daljši vzdolžni pomik. Voznikov sedež je tudi nastavljiv po višini, tako da dokaj udobnega položaja za volanom, če ravno ne sodite v košarkarsko reprezentanco, ni težko najti. Moti le prenizek zgornji rob vetrobranskega stekla, ki zakriva pogled na semaforje in v notranjosti povzroča rahlo klavstrofobično občutje.

Plastika, ki obdaja voznika, je sedaj precej bolj kakovostna, mehka na dotik in dokaj dobro obdelana. Volanski obroč je sicer oblečen v usnje, toda popolnoma zgrešene oblike in dodobra nenaklonjen dobremu oprijemu. Zgornje prečke so namreč nameščene previsoko, točno tam, kjer bi sicer morali biti nameščeni voznikovi palci.

Če ste navajeni voziti tako, da imate palca zataknjena za volanski prečki, vam ostaneta na voljo dve možnosti. Ali se tega odvadite ali pa pričnite držati volan tako, kot ste navajeni, a odločno previsoko. Nekako tako, kot to v formuli 1 počne Jean Alesi, ki drži volan v položaju deset do dveh ali še višje. In to kljub temu, da vam bo večina inštruktorjev varne in tudi športne vožnje zatrdila, da je tako nemogoče pravilno voziti. Jean se ne pusti prepričati, pri Chryslerju pa se vsaj v Neonovem primeru očitno strinjajo z njim. Morda mu bodo kakega Neona celo podarili . .

Poleg tega, da je volan nenaklonjen dobremu oprijemu, ima še eno pomanjkljivost. Zaradi namestitve prečk je namreč zelo simetričen, zato voznik nikoli ne ve, ali je volan obrnjen naravnost ali zasukan za pol obrata, še posebej ponoči, kar je lahko na tesnih parkiriščih hudo neprijetna zadeva.

Razdalje med volanom, stopalkami in prestavno ročico so dobro odmerjene, stopalke imajo kratke in lahkotne gibe - skoraj. Iz dobrega povprečja namreč izstopa stopalka za plin, ki ima trd gib z veliko odpora na začetku, poleg tega pa že drobcen premik desne noge pomeni, da se motor zavrti tja do 1500 vrtljajev v minuti.

Posledica je Neonova nezmožnost uglajene počasne vožnje v mestni gneči, h kateri precej pripomore tudi malce zmedena motorna elektronika, nagnjena k cukanju pri pospeševanju in odvzemanju plina. In to pri ameriškem avtomobilu, avtomobilu, v osnovi namenjenemu trgu, ki zahteva predvsem udobje.

Motor, gre za dvolitrski štirivaljnik s po štirimi ventili na valj in 132 konji največje moči, se izkaže z živahnostjo, prožnostjo in veseljem do vrtenja, pa tudi poraba ni pretirana. Neonove zmogljivosti so odlične, pospešek do 100 kilometrov na uro sicer bolj kot končna hitrost, odlično pa bi se znašel tudi na avtocesti, če . .

Spet ta če. Pri Neonu se na žalost pojavlja prepogosto, v tem primeru pa je namenjen preglasnemu motorju, ki se zapovrh vsega med 3500 in 4200 vrtljaji oglaša z neprijetnim bobnenjem, ki ga je nemogoče prenašati kaj več kot nekaj sekund. Na žalost pa ravno ta razpon vrtljajev označuje najbolj uporabljane potovalne hitrosti v peti prestavi na avtocesti in četrti na navadnih cestah.

Ne čudite se, če boste opazili Neona, da se po avtocesti podi v četrti prestavi. In v Neonu je na voljo le ta motor, šele prihodnje leto bo na voljo še en dvolitrski štirivaljnik, takrat s 150 konji.

Tudi sicer je Neon precej hrupen. Po novem sicer nima več okenskih šip brez okvirja, šum vetra pa je pri večjih hitrostih še vedno precej izrazit. Skupaj z bobnenjem motorja preglasi tudi odličen avtoradio. Zanimiv je tudi način prižiganja zadnje meglenke, ki nima signalne lučke, stikalo za gretje zadnje šipe je skrito na dnu sredinske konzole . .

Skratka, malce ameriškega nereda. Zanj pa se Neon oddolži z neverjetno obilico odlagalnih prostorov. Pločevinke s pijačo, mobilni telefoni, denarnice . . vse to bo zlahka našlo primeren prostor povsem na dosegu roke.

V plus lahko Neonu štejemo podvozje. To je bilo pri prejšnjem modelu izrazito športno, vsaj po ameriških kriterijih, tokrat pa so ga naredili nekoliko bolj uglajenega. Kljub temu je Neon ohranil dobro lego na cesti in lahko brez težav zadovolji tudi voznike z željo po športnejši vožnji, hkrati pa se bolje znajde na luknjastih cestah, kjer suvereno blaži udarce izpod koles in nanje le občasno opozori bolj z zvokom izpod gum kot pa z udarci v voznikovo zadnjico.

V rubriko pohvalno bi lahko vpisali tudi zavore. Izmerjene zavorne razdalje sicer niso povsem vrhunske, je pa občutek na stopalki dober, zavorno moč je lahko dozirati, dovolj odporne so tudi proti pregrevanju. Poleg tega bi bila zavorna pot z boljšimi gumami verjetno precej krajša.

Bogat je tudi seznam serijske opreme - bolje rečeno, spisek doplačilne opreme je zelo kratek. Omislite si lahko recimo alarmno napravo, strešno okno, lahka platišča (serijski kolesni pokrovi so že na meji dobrega okusa), potem pa se seznam počasi konča. Klimatska naprava je serijska, v serijsko opremo pa sodi tudi odličen Alpinov avdiosistem z izmenjevalnikom za štiri CD-je, pa električno pomična stekla in zaklepanje . .

Glede opremljenosti Neonu torej ni kaj zameriti. Le na ceniku se to še kako pozna. Več kot štiri milijone tolarjev je za tako količino opreme sicer kar znosna cena, a glede na vse drobne Neonove napake je krepko previsoka. Še posebej, če poznate njegovo ameriško ceno - od 13 do 16 tisoč dolarjev.

Za Jeana (Alesija, da ne bo pomote) to sicer ni posebej velika številka (primerna bi bila tudi beseda drobiž), za navadne smrtnike, še posebej, če se ozrejo h konkurenci, ki zna ponuditi boljše rezmerje med vrdnostjo in ceno, pa je račun nekoliko vprašljiv. Kaj hočemo, tudi ameriška ekscentričnost ima svojo ceno.

Dušan Lukič

FOTO: Uroš Potočnik