Citroën Berlingo 1.6 HDi (80 KW) Multispace

Če opazujete avtomobile na evropskih cestah, se zdi, da je sedem sedežev v avtomobilu popoln nesmisel, še večji od šestih. Toda kaj naj naredi finančno povprečno situirana družina s štirimi otroki? Kako naj se mobilizira?

Sedemsedežne ponudbe ni prav veliko, ni pa več zanemarljiva. Nekako logično je, da kupeja s sedmimi sedeži ne morete kupiti, še manj roadsterja (navsezadnje je to popoln nesmisel, saj roadster pomeni dvosedežni kabriolet, a ravno toliko, za bolj slikovito pojasnilo), tudi kombilimuzina je še problematična.

Preprosto: ni prostora. Sedem sedežev pač zahteva prostor. Limuzinski kombiji se zdijo idealni, ampak . . Avtomobili, kakršen je Berlingo (in katerim nam sploh še ni uspelo najti ustreznega imena), so med mladimi družinami zelo priljubljeni. Kako ne bi bili? Niso najboljši odmerek oblikovanja, so pa praktični. Predvsem pa izjemno prostorni.

Takšen je torej tale Berlingo: s sedmimi sedeži, kjer sta zadnja dva v tretji vrsti, ta pa je v prtljažniku. Ta je zato, jasno, manjši, a je sedeža mogoče zložiti, poklopiti ter tako prtljažniku vrniti večino osnovnega prostora. Če pa ju lastnik potrebuje, ju preprosto postavi v osnovno lego, rolo nad prtljažnikom pa pospravi v njemu namenjen predal prav na koncu prtljažnika tik pred petimi vrati.

Zadnja dva sedeža ponujata opazno manj prostora kot drugi sedeži, kar je po svoje logično, a tudi sprejemljivo, če je takšen Berlingo namenjen večji družini z otroki. Zato če imamo kot potnike na šestem in sedmem sedežu v mislih otroke, tudi nekoliko nerodno lezenje na ta sedeža ni prevelika ovira pri uporabi. Sedeži druge vrste pa so enaki kot pri drugih Berlingih: enakih mer, posamični in eden po eden odstranljivi.

Če izvzamemo zadnja dva sedeža, je takšen Berlingo enak vsem drugim. Ima navpičen zadek in ogromna, precej težka dvižna vrata na njem (težko zapiranje! ) in s tem najbolje možno izkoriščen prostor v zadnjem delu.

Ima drsna vrata, ki prinašajo predvsem prednosti, a tudi kakšno pomanjkljivost; na vrhu stebrička B znotraj je ogromna bula (ki skriva del mehanizma za zapiranje), šipe v njih niso klasično dvižne (temveč drsne v vodoravni smeri) in predalček v njih morda sprejme le manjšo škatlico žvečilnih gumijev.

Ima podvozje, ki ni treba, da je športno, zato pa lahko odlično blaži kratke grbine (na primer ležeče policaje) ali luknje in skrbi, da je vožnja udobna. Ima precej predalčkov po celotni kabini, odprtih in zaprtih, predvsem pa uporabnih, da lahko potniki vanje odložijo svoje drobnarije. In ima notranji prostor, ki daje zaradi razsežnosti odličen občutek zračnosti.

Potnika na sprednjih sedežih imata jasno največ prostora okrog sebe in sedeža najrazkošnejših mer, a tema lahko očitamo preveč položen sedalni del (premalo dvignjen sprednji del), kar je v praksi neprijetno med zaviranjem.

Vozniku bi bil ljubši tudi v usnje odet volanski obroč, praznina med sprednjima sedežema pa ima tudi dobro lastnost (načelno bi tam pričakovali kak predal večjih mer) – tja lahko varno postavite na primer nakupovalno vrečko ali nahrbtnik.

Med drobnimi rešitvami pa velja omeniti vhoda za glasbene pripomočke (USB in aux) pod radijskim sprejemnikom ter ob predalčku, kamor lahko spravite mali predvajalnik glasbenih datotek formata mp3. Če smemo predvidevati, da je ciljna skupina takšnega Berlinga mlada družina, bo ta kos opreme brez dvoma naletel na odobravanje. Tako kot bluetooth za prenosni telefon.

Verjetno najboljša izbira za (tudi takšnega) Berlinga je 110-'konjski' turbodizel, ki razvije dovolj moči za spodobno hitro vožnjo tudi pri večji obremenitvi karoserije, se pravi pri polni zasedenosti sedežev. Nekaj grenkobe ostaja; z novo generacijo Berlingov so turbodizli 'izgubili' 0, 4 litra prostornine, ki so 'odnesli' tudi nekaj navora.

Je pa ta motor novejše generacije zelo tih, miren in zvezno prožen, se pravi, da dobro skriva značaj turbomotorja. In zna tudi veliko karoserijo peljati z dokaj malo goriva – poraba pod sedmimi litri za 100 kilometrov je daleč od utopije in zelo resnična možnost, če zna biti voznik z motorjem oziroma s stopalko plina zmeren.

Menjalnik je še vedno manj dobra stran tudi tega Citroëna – še posebej pri mirovanju daje ročica zelo nezanesljiv občutek (o vklopu prestave), se pa to v gibanju rahlo izboljša. Sprednji pogon predstavlja ob zmernih motornih zmogljivostih lahkotno, zanesljivo in varno rešitev prenosa moči na cesto, vseeno pa bi bila vožnja, vsaj v poslabšanih razmerah pod kolesi, s sistemom za stabilizacijo (ESP) varnejša.

Če izvzamemo to pomanjkljivost, ki je tudi pri nas postala prej standard kot razkošje, se zdi takšen Berlingo idealen avtomobil za večje mlade družine. Jasno, brez sedmih sedežev mu to ne bi uspelo.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič