Citroën C3 Pluriel 1.6 16V Sensodrive

Sklep se ponuja sam: narediti avtomobil, ki bo všeč damam, dekletom, puncam in ženskam nasploh. In tu nastopijo oblikovalci. V zadnjem času sicer vse teže ugotovimo, da je kateri avtomobil grd. Ali bolje: ne lep. Večina kotaleče se pločevine nosi nekaj v sebi. Ampak ko gre za dame, imajo evropski južni narodi nekaj več sreče. Ali bolje: avtomobili južnih evropskih znamk.

Iz le pogojne prepoznavnosti (Saxo, Xsara) se zdaj prebuja tudi Citroën (C3). Njegovi malčki številka tri so prikupno napihnjeni, od daleč prepoznavni in nasploh ljubki. Prav nedavno pa je Citroënov malček številka tri dobil mlajšega brata, ki povsem brez sramu nosi enako ime, a z dodatkom: Pluriel. In dekleta so vsa iz sebe.

»Joj, kako je . . « Na pikah si zamislite vse ljubkovalne pridevnike, kar jih premorejo slovenščina in njena narečja. Bratranec 206 CC je ob prihodu Pluriela na hitro izgubil veliko glasov nežnejšega spola. A da ne zaidemo predaleč: enako všeč je tudi nasprotnemu spolu, le da moški manj čustveno izražajo svoje mnenje.

Večina se strinja: Pluriel je čeden in takšnega videza bi moral biti tudi (klasični) C3. Pa ne samo zaradi le para bočnih vrat, ki nekako poudarita ljubkost boka; predvsem zaradi obrazka, ki pri Plurielu bolj nedolžno in bolj razposajeno gleda, navsezadnje pa tudi zaradi zadnjih luči in zaradi barvne kombinacije karoserije, kjer črnina strešnih lokov posrečeno zaključuje celoto. Če smo pred slabima dvema letoma za C3 rekli, da je prikupen, to zdaj za Pluriela še toliko bolj velja.

C3 v imenu pomeni, da sta si Pluriel in petvratni C3 tam, kjer tega ne vidimo, močno sorodna. Govorimo o platformi, torej o tehnični osnovi, na kateri je avtomobil zgrajen, vključno s podvozjem, krmilnim sistemom in pogonsko tehniko. Pomeni tudi, da ima Pluriel enako armaturno ploščo z vsemi njenimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. V vsem drugem pa je Pluriel drugačen.

Preden se lotevate vseh njegovih preobrazb, je Pluriel (videti kot) klasičen trivratni avtomobil nižjega avtomobilskega razreda, saj strešni del deluje čvrsto. Tudi mehka, pomična streha je iz kompaktnega materiala, spoji na črnih strešnih lokih pa ne dajejo misliti, da je loke mogoče hitro odstraniti. Enak občutek vlada tudi v notranjosti, ki je (spet pomični strehi navkljub) dobro zvočno izolirana. A le do 130 kilometrov na uro. Tu se začnejo nenadoma močno oglašati zračni vrtinci, ki že 20 kilometrov više postanejo nadležni, in vožnja ni več v užitek.

Ostanimo še malce pri poveznjeni strehi. Kdor ga bo vozil, bo navdušen nad prijaznostjo volanskega mehanizma z električnim servom, nad prikupnostjo notranje oblike, do neke mere tudi nad prostorom, namenjenim drobnarijam, vsekakor pa nad prostorom, namenjenim prednjima potnikoma. Zadaj, kjer sta sedeža (le) dva, je višine sicer dovolj, hitro pa lahko - ob bolj nazaj pomaknjenih prednjih sedežih - zmanjka prostora za kolena.

Enako kot že v C3 tudi tu negodujemo nad materiali: groba sedežna tkanina draži gole noge, na otip cenena plastika krog in krog (vključno z volanskim obročem) pa prav tako ne vliva dobre volje. Dvobarvnost armaturne plošče in z izdolbinicami izdelana površina le-te, delno pa tudi vratne kljuke aluminijastega videza sicer nekoliko skrivajo slabo kakovost materialov, še posebej za nežnejše roke pa bo spet nerodna nastavitev (naklon, vzdolžni pomik, prekucni sistem) sedežev. Voznik tudi ne bo posebej navdušen nad teže dostopnim gumbom za priklic podatka o zunanji temperaturi, pa še informacijo o času pri tem izgubi za nekaj trenutkov. Prav nasprotno je odlična klimatska naprava, ki ne zahteva pogostih posegov v delovanje in dobro, za potnike nemoteče ohlaja notranjost.

Zdaj pa: preobrazba. Prvi del opravi elektrika, ki celo streho zloži kot harmoniko do zadnje šipe. Takrat pri Citroënu pravijo, da je Pluriel kabriolet. Prav. No, čisto res je, da se prične že pri mestnih hitrostih zrak kar dobro vrtinčiti v zgornjem delu kabine, sama streha pa se prične pri večjih hitrostih tresti. V naslednjem koraku spet elektrika pomakne zloženo streho nad stekleno zadnjo šipo (ki je ogrevana, a brez brisalnika), od tu naprej je delo ročno, le nekateri mehanizmi sproščanja mehanskih varoval potrebujejo električno napetost. Skratka: del, ki ga sestavljata zadnja šipa in zložena streha, zazibamo v dno prtljažnika, odklopimo po dve varovali za strešna loka, loka odstranimo, spustimo vse štiri bočne šipe (elektrika) in prišli smo do najbolj odprte oblike Pluriela, ki ji pri Citroënu rečejo spider.

Takšen je Pluriel menda še najbolj pregrešno prikupen. Ne vem, če se je za katerim od testnih avtomobilov v zadnjih letih obrnilo več glav, kot za njim. Žal pa je treba prebrati tudi drobni tisk: vsa neelektrična opravila niso prijazna ženskim rokam, kljub dodatnemu aerodinamičnemu pripomočku vrh okvira prednje šipe je znotraj (pre)hitro viharno vreme, neprijeten je tudi močan trušč in če vas ujame dež - ste pečeni. Kar 12-kilogramska loka ste namreč morali nekje pustiti, to pa pomeni, da ste, čeprav streho vozite s seboj, ostali - brez strehe nad glavo. Plurielček ima sicer pokrivalo, s katerim pokrijete potniški prostor, ampak takrat ta Plurielček ni več sposoben za vožnjo.

Dobra stran je, da so se tu vse slabe lastnosti končale. Če se odločite za dražjo različico, bo Plurielčka poganjal živahen 1, 6-litrski motorček, za njim pa bo stal robotizirani ročni menjalnik SensoDrive. To pomeni, da je sicer klasični menjalnik toliko avtomatiziran, da ne potrebuje sklopke, da ga pretikate kot sekvenčni menjalnik (gor ali dol s prestavno ročico ali z odličnima obvolanskima ročicama) in da je zmožen celo povsem samodejnega obnašanja. Ta kombinacija (motor in menjalnik) bo všeč veliki večini voznikov; od tistih, ki samega upravljanja avtomobila ne ljubijo preveč, pa do drugih, ki se jim upravljanje stroja še vedno zdi svojevrsten užitek.

Dober, prožen motor ponuja dovolj navora v nižjih in srednjih vrtljajih: za varčno ali le lagodno vožnjo. Tudi moči je dovolj, da lahko Plurielček postane bolj športen, čeprav motor visokih vrtljajev posebno ne ljubi. Toda bolj kot to zmoti poraba goriva; bistveno pod stokilometrsko desetico ne bo lahko, z malce živčnosti na stopalki plina pa lahko poraba naraste kar na 13 litrov na 100 kilometrov.

Pretirane športnosti ne smete pričakovati tudi od podvozja, saj je to naravnano bolj na udobje, a to še ne pomeni, da s Plurielom ne morete uživati na lepih, zavitih podeželskih cestah, ko ste že delno ali v celoti odkrili njegovo streho. Lega na cesti je sicer dolgo varna in zanesljiva, predvsem pa predvidljiva, le užitkov na fizikalnih mejah ne bo. Tudi ta C3 namreč ni namenjen dirkanju.

Namenjen je seveda drugim užitkom, recimo jim hkratno doživljanje vožnje in okolice. Ali pa le postavljanje. Zakaj pa ne? Novovalovsko poslanstvo Pluriel s svojo pojavo v vsakem primeru odlično opravlja.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič