Citroën C4 Cactus 1.2 PureTech 82 BVM 'Gospodična'

Seveda sta naslov in uvod malce šaljive note, čeprav nista daleč od resnice. Sedeži so mehki in udobni, za moj razboleli hrbet celo preveč, saj se trdoto v ledvenem delu ne da nastavljati. Če k temu dodamo še digitalna zaslona, tisti pred voznikom je celo brez merilnika vrtljajev, potem manjkajo za domači kino samo še kokice, kajne? Pravzaprav nam je pojava oziroma videz Citröena C4 Cactus všeč. Končno zopet pravi Citröen, ki z zunanjo obliko privablja tako poglede kot podžiga različna mnenja.

Nekaj mu je treba priznati: na cesti ga boste takoj opazili in sistem Airbump, ki pomeni termoplastično poliuretansko zaščito z zračnimi mehurčki za zaščito vrat pred nadležnimi buškami, je zadetek v polno. Toda treba se je zavedati, da je avtomobil nastal za to, da ponuja dovolj prostornosti in uporabnosti ob zmerni ceni, zato se to varčevanje predvsem v notranjosti precej očitno občuti. Uporabljeni so trdi materiali, ki bodo verjetno na dolgi rok trpežnejši, toda ne razvajajo. Zadaj se šipi ne pogrezneta, ampak se odpirata le stransko, C-stebrička pa sta tako široka, da je pri križiščih pogled nazaj (predvsem na kolesarje, ki brezglavo prinorijo po vzporedni kolesarski stezi!) precej omejen, do posode za gorivo pa pridete na staromoden način, to je s ključem. Zanimivo, prostora v notranjosti je kar veliko, zato me čudi, da so malce pozabili na odlagalne površine. Okej, odlagališči v vratih in zaprt predalnik pred sovoznikom, katerega pokrov se odpira navzgor, stanje omilita, vendar bi kljub temu lahko dobili še kakšen uporaben prostor med sedežema za vsaj voznikov mobilni telefon in denarnico.

Všeč nam je bil osrednji zaslon, občutljiv za dotik: v digitalni dobi so postali gumbi nepotrebni, zato ni čudno, da jih ima C4 Cactus samo pet (dodatno gretje prednjega stekla, gretje zadnjega, upravljanje osrednje ključavnice, izklop stabilnostnega ESP-ja in vklop vseh štirih smernikov). In moja otroka, neobremenjena predsodkov, sta takoj ugotovila, da sta notranji držali v prednjih vratih kulski. Ni pa nam bilo kulsko, da je bilo podvozje (kot že veste, je platforma sposojena pri Peugeotu 208 oziroma Citroënu C3) precej trdo, kar nekako ni sovpadalo z mehkobo sedežev ter upravljalskih sklopov. Nekaj 'krivde' za to nosijo tudi 17-palčna platišča, čeprav v homologacijskem kartončku piše, da bi C4 Cactus zlahka preživel tudi s 15 palci.

No, vsaj nagibanja karoserije nismo opazili ... Tudi sicer je bil testni avtomobil kar dobro založen z opremo, saj je imel tempomat in omejevalnik hitrosti, sistem prostoročnega telefoniranja, klimatsko napravo, navigacijo itd. Z manj opreme bi bila cena še ugodnejša. Da so v tovarni res varčevali, dokazujeta tudi menjalnik in motor, saj so prvemu odvzeli eno prestavo, drugemu pa kar en valj ... No, šalo na stran, pri prvem to verjetno velja, drugi pa sledi trenutnim modnim trendom. Zgolj 1,2-litrski atmosferski trivaljnik ponuja 60 kilovatov ali bolj domačih 82 'konjev', v primerjavi s predhodnikom pa je 25 odstotkov lažji, trenje notranjih delov so zmanjšali za 30 odstotkov in tako pri Citroënu izpusti v zrak okoli 25 odstotkov manj CO2. Slabosti motorja so glasnost pri pospeševanju in pomanjkanje moči ter navora nad 100 kilometri na uro ter seveda slabokrvnost pri polno naloženem avtomobilu.

Tudi poraba goriva bi lahko bila manjša, vendar se pomanjkanje šeste prestave in skromna zaloga moči za tako velik avtomobil nekje mora poznati, saj je treba motorček za sledenje sodobnih prometnih tokov kar priganjati. Zanimivo, do 100 kilometrov na uro je prav poskočen in pri umirjeni vožnji pri zmernem plinu skoraj neslišen, kot bi bil pod aluminijastim motornim pokrovom drug motor. Rešitev za zahtevnejše voznike smo zasledili že na predstavitvi, pozneje pa še na testu: namreč s turbopuhalom podprt trivaljnik, ki ponuja 110 'konjev'. Citroën C4 Cactus je po mojem mnenju spet pravi nenavadni Citroën, ki ponuja veliko zanimivih rešitev, vendar zahteva od uporabnikov tudi nekaj kompromisov. Če ste nanje pripravljeni, potem se iz občudovalca lahko kmalu prelevite v stalnega uporabnika.

Aljoša Mrak foto: Saša Kapetanovič