Citroën C4 Coupe 2.0 HDi VTR Pack

Do podobne ugotovitve pridemo tudi glede novega Citroënovega trivratnega C4. Avtomobil, ki na številnih področjih sicer prepriča in predstavlja velik napredek v primerjavi s predhodnico Xsaro, na nekaterih področjih še vedno dopušča možnost izboljšav, ki bi ga naredile še boljšega.

Oblikovno lep avtomobil nikakor ne kliče po kozmetičnih popravkih, saj je citroënovim oblikovalcem uspelo zrisati lepe kupejeveske poteze, ki s črno barvo pločevine še dodatno pridobijo na agresivnosti in dinamičnosti. Tako ne moremo mimo misli, da mu temna barva bolje pristaja kot, recimo, kovinsko srebrna ali podobno svetla barva. O obliki kupejevske Ceštirice torej nimamo pripomb. Žal pa pri opisu uporabnosti kupejevske Štirice pohvale rahlo potihnejo. Izkaže se namreč, da je uporabnost tu v službi oblike.

Izvedba šipe na pokrovu prtljažnika postreže z dvema slabostima. Prva je nedvomno posledica izvedbe zadnje šipe, ki jo tako sestavljata položni in pokončni del. Od tega briše zadnji brisalnik samo pokončni del, ki je zelo nizek in kot tak onemogoča vgradnjo večje metlice brisalnika. Ta tako z vsega 18 centimetri dolžine pobriše manj kot polovico površine pokončnega dela šipe. Za slabšo preglednost za vozilom pa svoje pristavita še zajetna stebrička C in na vrhu pokrova prtljažnika vgrajen spojler. Slednji je namreč pritrjen na rob, kjer sta združena položni in pokončni del šipe. Vse bi bilo v najlepšem redu, če le ne bi bil ta rob oziroma spojler ravno na sredini šipe, kjer močno moti pogled nazaj.

V kabini se bosta najboljše počutila prednja potnika. Večina voznikov si bo predvidoma lahko nastavila lego volanskega obroča in sedeža po lastnih željah, skupaj s sopotnikom pa se ne bosta mogla pritoževati niti nad odmerjenimi centimetri in številom odlagalnih prostorov. Ti sprejmejo vse od najmanjšega drobiža (kakovostno izdelani in obloženi predalčki v zgornjem delu armaturne plošče), kreditnih kartic (posebne reže na bokih sredinske konzole), do pisal (majhna polička v zgornjem robu sredinske konzole) in večjih kosov, kot so denarnice, torbice oziroma škatlice s CD-ji, ki bodo svoje mesto našli v vratnih predalih, predalu pod sovoznikovem sedežem ali sovoznikovem predalu, ki je osvetljen, uporabno velik in hlajen, žal pa ni opremljen še s ključavnico.

O eni največjih posebnostih oziroma novostih C4 smo že govorili. Volanski obroč je fizično ločen od nepremičnega sredinskega dela, kjer je bilo v primeru testnega vozila zbranih kar 18 stikal oziroma vrtljivih gumbov. Vse lepo in prav, a voznik se mora med množico stikal in gumbov tudi znajti, zato bo ta novost od njega nedvomno zahtevala nekaj privajanja, a ga bo vsak lastnik Ceštirice gotovo zmožen opraviti v prvih nekaj sto kilometrih spoznavanja z vozilom. Pri Avto magazinu vedno pozdravljamo napredek in novosti, a le če so dobro zamišljene, žal pa je omenjeni del C4 zrel še za nekaj dodelav.

Največ negodovanja povzroča oddaljenost stikal od volanskega obroča, zaradi česar mora voznik neprestano preprijemati ali spustiti obroč, kar pa je že skoraj enako, kot če spremeni radijsko postajo ali glasnost kar neposredno s stikali radijskega sprejemnika na armaturni plošči. Podobno nesmiselno in odročno nameščeno se med uporabo izkaže tudi v spodnjem delu sredinskega dela vgrajeno stikalo troblje, ki bi ga voznik lažje našel na sredini nepremičnega srednjega dela.

Podobno dober, a žal (še) ne odličen je tudi pogonski sklop avtomobila. Ta se po sodobnosti gradnje motorja in založenosti s prestavami v menjalniku spogleduje z vrhom ponudbe med konkurenco, a vendar nekateri konkurenti ponujajo še boljši paket. Že res, da motor na papirju prepriča s podatki o največji moči in navoru, a kot že tolikokrat poprej, tudi tokrat teorija ni vse. Motor razvija moč nežno in razmeroma umirjeno, kar sicer ne pristaja 'športnemu' kupeju, a mu tega vendarle ne štejemo v prevelik minus. Zmotila pa nas je njegova odzivnost in zakasnitev na ukaze s stopalke za plin. Kljub umirjenemu značaju motorja pa meritve potrjujejo, da boste s C4 2.0 HDi lahko zelo hitri.

Izmerjeni pospešek od nič do hitrosti sto kilometrov na uro je bil sicer dve sekundni desetinki počasnejši, kot obljublja tovarna, a s slabimi desetimi sekundami še vedno poskočno hiter, da boste brez težav sledili ritmu vožnje. Tudi največja hitrost prek dvesto kilometrov na uro je več kot dovolj za nabiranje kazenskih pik, prožnost pa tolikšna, da bo prehitevanje v vsaki vozni okoliščini mačji kašelj.

Na žalost se z zmogljivim, a rahlo umirjenim značajem motorja ujema tudi šeststopenjski ročni menjalnik, ki je še vedno značilno PSA-jevski oziroma citroënovski. S tem ponovno grajamo predvsem ohlapno in razmeroma nenatančno prestavno ročico. Tudi nad sicer učinkovitimi zavorami bodo dinamični vozniki vihali nosove, saj je servoojačitev premočna, s tem pa trpi predvsem dozirljivost in povratni občutek na stopalki zavor.

Na drugi strani bodo dinamike željni vozniki navdušeni nad podvozjem. V primerjavi s petvratno različico je vzmetenje pri kupeju bolj čvrsto, kar še dodatno omeji bočno nagibanje karoserije med ovinki. Tudi meja zdrsa vozila je postavljena zelo visoko, volanski mehanizem pa postreže z dobro odzivnostjo (deloma tudi po zaslugi nizkopresečne 17-palčne obutve) in neposrednostjo (2, 8 zavrtljaja od ene do druge skrajne točke), a na žalost tudi z razmeroma slabo povratno povednostjo o dogajanju pod prednjimi kolesi. Povečana togost vzmetenja pa vpliva tudi na udobje vožnje, saj predvsem na hitrih, a ne ravno idealno gladkih slovenskih cestah avtomobil že skoraj živčno poskakuje.

Ne moremo mimo misli, da Citroënovi inženirji niso povsem prepričani v kakovost svojega dela oziroma v vozniške sposobnosti lastnikov njihovih vozil. Varnostni sistem ESP, ki je del serijske opreme vseh boljše opremljenih C4, je seveda izklopljiv, a na žalost le do hitrosti 50 kilometrov na uro. Nad to mejo se sistem brezpogojno ponovno vklopi in bdi nad stabilnostjo vožnje in s tem tudi vašo varnostjo.

Takšno ravnanje še razumemo in deloma celo podpiramo, ko teče beseda o družinskih modelih. Se nam pa to ravnanje zdi nesmiselno pri avtih, ki želijo biti športni, dinamični in ki želijo nuditi vozniku užitek v vožnji. Če hočejo inženirji dodatno varovalko, lahko vgradijo dvostopenjsko izklapljanje sistema. V prvi stopnji bi se sistem lahko ponovno vklopil nad določeno hitrostjo, v drugi stopnji pa bi ostal izklopljen, vse dokler ga voznik ne bi ponovno sam vklopil. Verjemite nam, zamisel ni neizvedljiva, saj morajo računalničarji le vpisati dodaten del računalniškega programa, ki bi dovoljeval obe voznikovi želji. O izvedljivosti zamisli pričajo tudi nekateri avtomobili, ki podobne sisteme že uporabljajo.

Ocena štiri dokazuje, da je avtomobil sicer zelo dober, ne pa tudi odličen. Do odlične ocene mu namreč manjkajo malenkosti, kot so bolj dodelan mehanizem prestavne ročice, odzivnejši motor, bolj uravnotežen sistem servoojačitve zavor, večji zadnji brisalnik in še kakšna stvar bi se našla. Skratka, malenkosti, ki morda ne bodo zmotile vseh uporabnikov in bodočih ali že obstoječih lastnikov Citroënovega C4 Coupeja, a vendar slednjega ločijo od osvojene petice.

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič