Citroën C4 VTS

Če se postavite pred najšportnejšo različico izmed vseh C4, potem boste opazili, da mu športnih potez nikakor ne primanjkuje. Če stopite pred avtomobil (a si sploh upate? ), se vam bo prednji spojler grozeče v opozorilo naslonil na nart vaših stopal, če pa pristopite k zadku, vam bo zadnji spojler velikosti tistega iz svetovnega prvenstva v rallyju segal točno do ramen. Da, C4 VTS nedvomno ponosno kaže svoje športne gene in če je v vas vsaj kanček dinamičnosti, vam bo všeč.

Podobna zgodba je v notranjosti, ki pa je lepša kot uporabnejša. Vrata - kot se za klasičnega kupeja spodobi - se odprejo zelo na široko, kar godi našim starim kostem pri vstopanju, a je moteče pri prenapolnjenih parkiriščih. Sedeži so školjkasto športni, odeti v usnje, kar pri dinamičnejši vožnji povzroči, da boste imeli zaradi drseče zadnjice skoraj več dela obstati na sedežu kot na cesti. Sploh pri zaviranju!

Položaj za volanom je tipično francoski (naj mi bo oproščeno to posploševanje, a kaj hudiča, če je pa res! ): od vas še vedno pričakujejo, da imate dolge roke in kratke noge. A ker Slovenci nismo takšni, si je tudi C4 VTS zaslužil minus glede voznikovega delovnega prostora. Nad nenavadno notranjostjo smo bili vsi v uredništvu navdušeni (končno eden izmed avtomobilov, v katerem zagotovo veš, da ni v sivem povprečju! ), pa vendar sčasoma začne motiti kar nekaj stvari.

Recimo volanski obroč: odlična ideja, da se sredinski del sploh ne premika in da okrog njega vrtimo volanski obroč, v športnejši različici pa nekako ni ustrezen, saj je preveč neroden za dinamičnejše upravljanje. Volan je prevelik, pretanek in premalo komunikativen, da bi zadovoljil povprečnega mladeniča, ki kdaj pa kdaj rad malce pritisne na plin. Mi bi ga že zamenjali za kakšnega bolj klasičnega, recimo za enega iz rubrike Tuning, čeprav upravljanje z radiem, tempomatom in drugimi informacijskimi funkcijami prek volana pri vsakodnevni prometni gneči kar sede!

Drugi živčni zlom smo doživljali vsako jutro, ko smo z desnico prijeli aluminijasto prestavno ročico: če je bilo zunaj -5 stopinj C, je imela prestavna ročica -20, po izkušnjah pa vemo, da se poleti segreje na temperaturo prižgane kuhinjske pečice. Kdo si je zamislil aluminij na ročici in zakaj pri tem vztrajajo, je največja uganka. Ali res vsi Citroënovi testni vozniki vozijo le z (dirkaškimi) rokavicami? Načrtovalca bi morali takoj za ušesa! !

Vožnja s podobnimi avtomobili, kot je C4 VTS, se začne nekako po ustaljenem postopku. Zagon motorja, da se čim prej ogreje na delovno temperaturo, prižiganje luči, imobiliziranje z varnostnim pasom, uravnavanje klime na kakšno stopinjo manj (ker vemo, da ti pri dinamičnejši vožnji postane kmalu precej vroče), nato pa še obvezno izklapljanje sistema ESP, kratka molitvica (šala) in . . gaaaas! Citroën C4 VTS je mogoče na prvi pogled videti malce okoren avtomobil, a verjemite, ko ga zapodite skozi hitre ovinke z dobrim cestiščem, vam bo kmalu na obrazu sijal velik in prešeren nasmeh.

Skozi menjalniške zobnike, ki so (pol)dirkašemu pospeševanju v prid kratki, se sprehodite v nekaj sekundah, medtem ko motor rohni pri skoraj 7.000 vrtljajih. No, če smo natančnejši, prestavna ročica ima kljub športni naravi vseeno predolge hode, da bi dobila šolsko petico, pa tudi motor ni treba priganjati do oznake sedem tisoč na merilniku motornih vrtljajev, saj se takrat motor le dere in počasi že peša. Veliko bolje je izkoristiti navor od 6.000 do 6.500 vrtljajev in s kratkimi prestavnimi razmerji loviti polna pljuča dvolitrskega atmosferskega bencinskega motorja, sicer starega znanca.

Zavore zahtevajo malce več pazljivosti, saj zavorni servo zagrabi hitro in za športni avtomobil precej grobo (zato pri tem avtomobilu kar pozabite na tehniko prsti-peta ali na zaviranje z levo nogo, če nočete pristati z nosom na vetrobranskem steklu), vendar pa kljub dolgotrajnemu ’mrcvarjenju’ vseeno ne opešajo. No, vsaj ne pozimi in na zimskih gumah, ki (smrk, smrk) odvzamejo nekaj užitkov pri vožnji skozi ovinke.

Lega na dobrem asfaltu je izredno dobra, veliko časa povsem nevtralna, ob pretiravanju pa zadek zelo nadzorovano zdrsne. Na slabši podlagi pa se C4 VTS ne počuti tako zelo domače, saj je podvozje precej trdo naravnano, zato je treba kar pošteno prijeti za volanski obroč, da avtomobil ne vzame poti v svoje roke. No, da mu neravnine res ne prijajo, priča tudi (neupravičen) zvočni signal za odprt motorni pokrov, ki se je oglasil vsakič, ko je podvozje moralo malce garati na cestnih luknjah. Kot bi pri Citroënu to nalašč naredili, da voznik malce varčuje z materialom . .

Najšportnejši C4 nikakor ne razočara. Izredno lep kupe na cesti zbudi veliko pozornosti, nenavadna oblika notranjosti navdušuje tako staro kot mlado, všite opreme je ogromno, vozniku pa ponuja tudi precej športnih užitkov. Le v ekstremnih razmerah je treba upoštevati, da se veliko bolje znajde z zmerno hitrim voznikom, ki ga posrednejši - električno krmiljeni - volanski obroč, prestavna ročica z daljšimi hodi ali odsotnost zapore diferenciala (ko izklopiš sistem ESP, se notranje pogonsko kolo rado zavrti v prazno) ne motijo preveč. Torej ni športnik od glave do pete, pač pa le od rame do narta.

Aljoša Mrak

Foto: Aleš Pavletič